Arhiv Značk: Frančišek

Postanek v Assisiju

Konec minulega tedna smo se z narodnim svetom Frančiškovih otrok in mladine odpravili na t.i. strokovno ekskurzijo v San Giovanni Rotondo, kjer je grob sv. patra Pija.

Na dolgo pot, skoraj do konca italijanskega škornja, smo se odpeljali v sredo zvečer in preko noči prispeli do cilja.

Skupaj smo premišljevali ob križevem potu in si ogledali grob ter muzej p. Pija, očarali pa so nas tudi mozaiki jezuitskega p. Marka Rupnika, ki krasijo kripto veličastne nove cerkve. Žal tam ni bilo mogoče fotografirati, zato le ena slika z neta.

https://www.nonsprecare.it/public/img/articoli/776.jpg

Naše romanje smo nadaljevali do mesteca Monte Sant’Angelo na vzpetini nad jadranskim morjem, in potem proti severu do Assisija, rojstnega kraja sv. Frančiška.

V Assisiju smo si več časa vzeli za molitev in samoto pri posameznih krajih (San Damiano, grob sv. Frančiška, Carceri in Porcijunkola). Ob tem je nastalo tudi nekaj slik, ki jih prilagam spodaj.

[nggallery id=7]

Share

Smrt ali življenje?

Gospod naj ti podari mir!

… če častimo grob, v katerem je nekaj časa počival; kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, kateri njega, ki ne bo več umrl, ampak bo večno živel in je poveličan ter ga »želijo videti angeli«, drži v rokah, ga prejema s srcem in usti in ga daje drugim, da ga prejemajo. (Frančiškovo pismo celotnemu redu 1,21-22)

Jezusov grob je bil »poln« le tri dni. Potem je vstal od mrtvih. S svojim trpljenjem in smrtjo nas je odrešil in večno zveličal.

V teh novembrskih dneh se spominjamo in prosimo za naše rajne, da bi bili le-ti deležni božjega usmiljenja. Ob tem so pomenljive besede apostola Pavla v Pismu Rimljanom: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu« (Rim 6,3-5.8-10Rim 6,3-5.8-10
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP

3 Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krš?eni v Kristusa Jezusa, krš?eni v njegovo smrt? 4 S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v mo?i O?etovega veli?astva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. 5 ?e smo namre? z njim zraš?eni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. 8 ?e pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, 9 saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, ve? ne umre; smrt nad njim nima ve? oblasti. 10 Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu.

WP-Bible plugin
).

Razlog našega upanja je življenje, ki nam ga naklanja božje usmiljenje. Sv. Frančišek je na čudovit način pokazal svoje navdušenje nad Jezusovim odrešenjem in je to z vsem srcem oznanjal ljudem. Smisel in pomen Jezusovega groba ni v trpljenju in smrti, ampak v dejstvu vstajenja in odrešenja.

Tovrstna zavest pripomore tudi k lažji odločitvi za tesnejšo hojo za Kristusom, o čemer nam pričajo tudi vsi, ki odgovorijo na božji klic redovniškega poslanstva. Služenje Bogu v vsakdanjem življenju, doma ali v misijonih, je tako vedno odraz prepričanosti v božjo previdnost.

[singlepic id=78 w=320 h=240 float=left]Da je tovrstna zavest še živa, nam pričajo vsi bratje in sestre, ki se odločajo svoje življenje posvetiti Bogu. V nadaljevanju revije1 lahko preberete utrinke iz slovesnih in prvih obljub ter misijonskega poslanstva.

Misijonska zavest in poslanstvo pričata tudi o velikem čutu do tistih, ki Jezusa Kristusa še ne poznajo, ki ne poznajo veselega oznanila evangelija. Evangelij, ki je vodilo in življenje za vse Frančiškove brate in sestre, nas spodbuja k odgovorni drži do vsega stvarstva, družbe in okolja v katerem se nahajamo.

Sv. Frančišek je ob smrtni uri želel začutiti sestro Zemljo in biti nanjo položen brez vsega. Želel je biti v pristnem stiku z okoljem, s stvarstvom, s Stvarnikom. To naj bo vodilo tudi nam vsem, da bi v teh dneh, ko se spominjamo tistih, ki so že odšli h Gospodu, znali več časa nameniti tudi tistim, ki jih imamo v svoji sredi.

Vse dobro!

__________________________
  1. Celotno revijo Brat Frančišek lahko preberete na svetovnem spletu: https://franciskani.rkc.si/zbf/revija_BF/. []
Share

Bolečina in ljubezen

Gospod naj ti podari mir!

“O, Gospod Jezus Kristus,” je zavzdihnil Frančišek, ki je klečal pred votlino in gledal proti izhodu, kjer so se razgibale megle in je dan silil na zemljo, “prosim te, da mi podariš dve milosti, preden umrjem. Najprej te prosim, da bi do dna občutil v svoji duši in na svojem telesu tisto bolečino, ki si jo ti, o mili Jezus, prestal v svojem bridkem trpljenju. In potem te prosim, da bi se moje srce, kolikor je le mogoče, napojilo s tisto brezmejno ljubeznijo, ki je razvnela tebe, Sina Božjega, in te prisilila, da si tako vdano toliko pretrpel za nas grešnike.” (M. Kmetova, Sveti Frančišek Asiški, 217-219)

La Verna ali Alverna je Frančiškov kraj, ki me poleg Carcerija, Sv. Damijana in Porcijunkole najbolj nagovarja. Z gozdom zaraščena gora, na pobočjih katere je tako rad molil in premišljeval sv. Frančišek, je še danes kraj, kjer mladi in stari z vsega sveta iščejo svojo duhovno podobo.

Sv. Frančišek si je želel dvoje: doživeti Kristusovo bolečino in ljubezen. Zaznamovan s Kristusovimi ranami je to na pristen način tudi izkusil.

Podobno bi lahko rekli tudi o sv. Klari, ki je v vsakodnevni adoraciji za štirimi stenami samostana podoživljala Kristusovo bolečino, ko ni mogel premikati pribitih rok in nog, je pa ljubeče gledal in odpuščal njim, ki so ga pribili.

Več o pomenu in vlogi sv. Klare pa lahko preberete v pismu generalnega ministra manjših bratov ob njenem prazniku.

Na svojski način sledijo sv. Frančišku in sv. Klari tudi pod Južnim križem. O svojem delu v Avstraliji nam pripoveduje frančiškan p. Ciril A. Božič, ki deluje med slovenskimi izseljenci v Melbournu.

Sveža izkušnja srečanja s Križanim pa odseva iz dveh letošnjih novomašnikov, ki izhajata iz Frančiškovega I. reda. Več o njiju izluščite iz njunih pričevanj.

[singlepic id=77 w=320 h=240 float=left]Romanje v Assisi pa seveda ni namenjeno samo posameznikom, ampak tudi družinam. Ob letošnjem jubileju 800-letnice Frančiškovega vodila, je bilo več tovrstnih romanj, o enem izmed njih pa lahko preberete tudi v tej številki revije Brat Frančišek1.

Frančiškov svetni red je dejaven tudi čez poletje, ko imajo od vzhoda do zahoda redna pokrajinska srečanja. O svojih pogledih na duhovno asistenco pri FSR, pa nam spregovori kapucin br. Klemen Verdev.

Počitniški čas je seveda pisan na kožo otrokom in mladim, ki uživajo brezskrbne dni brez pouka. Njim je namenjen Frančiškov tabor, ki so ga bratje frančiškani skupaj z manjšimi sestrami pripravili v Grgarju pod Sveto Goro.

Pred praznikom sv. Frančiška pa poglejmo še na njegov zgled reševanja sporov. Tudi današnji čas je namreč zasičen z neprestanim ogrožanjem, saj ljudje drug do drugega velikokrat ne znamo biti človeški. Preberite razmišljanje frančiškana p. Jerneja Kurinčiča z naslovom: Ogrožanje in sožitje.

Kljub neprestanemu ogrožanju in neuspelim poskusom sožitja v Sveti deželi, pa množice romarjev nezadržno stopajo po poteh, po katerih je stopala tudi Jezusova noga. Pridružite se jim!

Vsem želim dobro pripravo na prihajajoči praznik sv. Frančiška in naj nas njegova priprošnja in zgled vodita k zvestejši hoji za Kristusom!

Vse dobro!

__________________________
  1. Preberete jo lahko tudi na svetovnem spletu. []
Share