Univerza v Ljubljani
UNIVERZA V LJUBLJANI
TEOLOŠKA FAKULTETA


Janez Papa OFM

Možnosti in meje interneta kot sredstva evangelizacije


diplomska naloga


Mentor: dr. Bogdan Dolenc
Somentor: dr. Miran Špelič OFM




Ljubljana, maj 2002

Najprej bi se rad zahvalil Bogu,
ki mi je dal življenje
in me obdaril s številnimi talenti,
s katerimi mu lahko služim.

Hvala!

KAZALO

V diplomski nalogi Možnosti in meje interneta kot sredstva evangelizacije lahko preberete:

KRATICE IN OKRAJŠAVE

Dokumenti 2. vatikanskega koncila (1962-1965)

Zbirka Cerkveni dokumenti, izdaja Družina, Ljubljana

Ostali dokumenti

Okrajšave

Internetni slovarček

Druge kratice[1]

0. PREDGOVOR

"Kar vam pravim v temi,
povejte na svetlobi;
in kar slišite na uho,
oznanite na strehah"
(Mt 10,27).


Oziroma.

Tako izgleda gornji zapis.

1. UVOD

"Najprej pa se mora
oznaniti evangelij vsem narodom"
(Mr 13,10).

"Svet ni eden, svetova sta dva."[2]

Res je tako, bi lahko pritrdili vsi, ki imajo dostop do svetovnega spleta. Človek se nekako odklopi od tega sveta in se priklopi na čisto nov svet; svet, v katerem ne veljajo kakšna posebna pravila; svet, kjer je vsakdo sam svoj gospodar. Vsaj tako si mislimo...

Internet je širno področje, kjer se srečujemo z različnimi ljudmi, spoznavamo njihove nazore, prepričanja, ali pa jim sami predstavimo svoje. Lahko bi ponovili za papežem Janezom Pavlom II., da je internet novi forum[3] - kraj, kjer drug drugemu predstavljamo svoje ideje, širimo evangelij.

V tej nalogi bi rad pokazal ravno to: Kako je lahko internet sredstvo evangelizacije? Najprej bom seveda pokazal, kaj je to evangelizacija, na kakšne načine jo lahko izvajamo...

Evangelizacijska sredstva so lahko različna: od oznanjanja z govorom (pridige), ali različnimi drugimi sredstvi, predvsem množičnega obveščanja kot so tisk, radio, televizija... Posebej se bom v tej nalogi posvetil elektronskim medijem (radio, televizija, internet) in njihovi vlogi pri evangelizaciji.

V drugem delu se bom osredotočil na samo sredstvo - internet. Kaj je, kako deluje, čemu je namenjen. Ustavil se bom tudi pri novem dokumentu Etika na internetu[4] in pokazal, kje so meje interneta.

Cerkev in internet[5] je prav tako nov dokument, ki mi bo pomagal pri predstavitvi delovanja Cerkve, tako svetovne, kot slovenske, na internetu. Ustavil se bom tudi pri zavetniku interneta - sv. Izidorju Seviljskem. V prilogi bom poskušal podati kar najbolj pregleden seznam vsakovrstnih katoliških pa tudi drugih povezav, ki koristijo pri študiju teologije.
Zadnje poglavje sem namenil analitični predstavitvi delovanja slovenskih frančiškanov na internetu. Kako so se razvijale njihove strani od informativnih, molitvenih do duhovnih vaj na internetu... Pogledal bom tudi v prihodnost, kakšni izzivi nas še čakajo in kako se z njimi soočiti.
Ta diplomska naloga naj bi torej pokazala, kako pristopiti k evangeliziranju interneta in kako internet uporabiti kot evangelizacijsko sredstvo.

Nekdaj si ne bi nihče mislil, da more razmišljati, kaj šele pisati o stvareh, ki se jih ne da otipati. Pa vendarle so vedno govorili o Bogu, vremenu, volji, razumu...

Tudi niso nikdar pomislili na to, da bi mogli svoje misli ujeti v znake, govorico, jezik. Pa vendarle poznamo toliko knjig.

Imamo tudi internet oz. medmrežje, cyberspace...

Kje je?
Težko ga je otipati, v bistvu se ga ne da.
Težko ga je vsega zaobjeti. V bistvu se vedno bolj širi.

Jaz pa sem vedno isti. Človek. Sem tukaj in sedaj, v realnosti ali v virtualnem svetu. Vedno sem jaz tisti, ki se odločam, kaj bom naredil.
Živim torej eno življenje, življenje, ki mi ga je podaril GOSPOD, ki je "ustvaril nebo in zemljo" (1 Mz 1,1).

Zato lahko rečemo samo:
"Svet je eden, ni dveh svetov!"

2. EVANGELIZACIJA

"Rekel jim je:
'Pojdite po vsem svetu
in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!'"
(Mr 16,15).

Pri opredelitvi evangelizacije se bom opiral predvsem na naslednje dokumente: apostolsko spodbudo O evangelizaciji (Evangelii nuntiandi) Pavla VI. iz leta 1975, Veselo oznanjevanje evangelija in vzgoja o veri jugoslovanskih škofov iz leta 1988, posinodalno apostolsko spodbudo O krščanskih laikih (Christifideles laici) Janeza Pavla II. iz leta 1988, okrožnico Odrešenikovo poslanstvo (Redemptoris missio) Janeza Pavla II. iz leta 1990 in druge.

Pojem evangelizacije je navzoč v vsej zgodovini Cerkve, saj se je krščanstvo širilo ravno na tak način – z evangelizacijo – oznanjevanjem evangelija. »Cerkev (...) prejema poslanstvo, da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in božje kraljestvo med vsemi narodi« (C 5). Evangelizacija torej ni nekaj abstraktnega in človeškim močem nedostopnega, ampak je skozi vso zgodovino Cerkve prisotna in uporabljana. Postavi se nam vprašanje: kdo naj skrbi za evangelizacijo? Kdo je tisti, ki naj bi evangeliziral?

Odgovor je na dlani: Bog je poslal narodom Cerkev, ki se je vedno in se še trudi, da bi oznanila evangelij vsem ljudem (prim. M 1).[7] »Kristus je apostolom zapovedal, naj evangelij oznanjajo vsem kot vir vse odrešenjske resnice in nravnega življenja« (BR 7).[8] Sveto izročilo v celoti predaja božjo besedo, ki sta jo Kristus in Sveti Duh zaupala apostolom, naprej njihovim naslednikom, da jo v svojem oznanjevanju zvesto ohranjajo, razlagajo in razširjajo (prim. BR 9). »Božja beseda se obrača na vse ljudi v vseh časih in po vsej zemlji.«[9]

V današnjih razmerah pa je Cerkev, ki je »sol zemlje in luč sveta« (prim. Mt 5,13-14), še nujneje poklicana k odreševanju in prenavljanju vsega stvarstva in da bi se povsod širilo kraljestvo Kristusa (prim. M 1).

Vsi v naši Cerkvi, vsi njeni člani, si moramo prizadevati, da bi v našem času in naših razmerah spoznali svoj kairós (gr. = milostni trenutek), v katerem smo vsi poklicani, da veselo oznanjamo in uresničujemo blagovest o novem božjem svetu. Najvažnejša naloga Cerkve je torej, da na vseh svojih ravneh poskuša kar se da pristno oznanjevati in živeti Kristusovo evangeljsko sporočilo, saj je to tudi njena dolžnost (prim. M 5).[10]

Tudi danes, v našem času in prostoru, smo poklicani in poslani, da do koder sega življenje in delovanje naše Cerkve z veselim oznanjevanjem, polnim elana in ustvarjalnosti ter z življenjem po Kristusovem evangeliju prispevamo svoj delež k polnejšemu uresničevanju božjega kraljestva pri ustvarjanju novega sveta, sveta resnično človeških odnosov med ljudmi in sveta novih odnosov med Bogom in ljudmi.[11]

»Življenje in delovanje Cerkve se posebno uresničuje in razodeva v oznanjevanju evangelija in evangelizaciji,«[12] saj je oznanjati evangelij vsem ljudem bistveno poslanstvo Cerkve. Cerkev je torej »poklicana, da evangelizira, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom.«[13]

Cerkev že s svojim imenom[14] izraža svoje bistvo, da nadaljuje Kristusovo delo, ki je v življenju molitve, poslušanju božje besede in nauka apostolov, izvrševanju bratske ljubezni, lomljenju kruha... Svoj smisel dobi Cerkev, ko postane pričevanje, ko vzbudi občudovanje in spreobrnjenje, ko postane pridiga in oznanjevanje vesele novice.[15]

2.1 Kaj je evangelizacija

Beseda evangelizacija izvira iz grščine. Osnovni pomen evangelizacije je oznanjati evangelij. Grški euaggélion (gr. = evangelij, vesela vest, vesela novica) pomeni vsebino, ki jo euággelos (gr. = oznanjevalec) prinaša.[16] Kot jedro in središče svoje vesele novice naznanja Kristus odrešenje, ki je osvoboditev od vsega, kar stiska in zatira človeka, predvsem pa osvoboditev od greha in hudobnega duha.[17]

Gre za oznanjevanje blagovesti o rešenju vseh ljudi v Jezusu Kristusu, ki je bogata, mnogovrstna in dinamična resničnost ter je ni mogoče razumeti, če ne skušamo s pogledom zajeti vseh njenih bistvenih sestavin (prim. KKC 905).[18]

Izhodišče evangelizacije in sploh vseh stvari je vedno Bog. Ker pa božje razodetje ni nikoli ločeno od izkušnje človeka (učlovečenje), lahko rečemo, da je izhodišče tudi človeško izkustvo Boga.[19]

»Evangelizacija je preprosto in neposredno pričevanje o Bogu, (...) polno evangelizacijsko moč pa ima to pričevanje takrat, ko razodeva, da Stvarnik za človeka ni neka brezimna in oddaljena moč, ampak Oče,«[20] ko pokažemo, da Bog ni nekaj ampak Nekdo, osebni Bog.

a) Kdo evangelizira?

Subjekt evangelizacije je Cerkev, ki ji je Kristus od Očeta poslal Svetega Duha, ki naj bi njegovo odrešenjsko delo izvrševal od znotraj in nagibal Cerkev k njenemu širjenju, ko se je evangelij z oznanjevanjem začel širiti med narodi (prim. M 4). Cerkev tukaj ne pomeni samo ‘kler’ ampak vse božje ljudstvo, saj imajo vsi »udje Cerkve poklic in poslanstvo oznanjati evangelij.«[21] Zavedati se moramo, da se mora »tisti, ki evangelizira, vedno posvečati jasnemu pričevanju o Kristusovem edinstvenem mestu, o zakramentalnosti njegove Cerkve, o ljubezni njegovih učencev do vsakega človeka in do vsega, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično... (prim. Flp 4,8).«[22]

Evangelizator je predvsem tisti, ki zaradi vere, upanja in ljubezni gre po svetu, koder ga vodi Duh, da bi živel evangelij Sina v slavo Očeta.[23] »Prvi pogoj za evangelizacijo je globoka in živeta vera.«[24] Če bi z eno besedo opisali evangelizatorja, bi rekli: zvestoba. »Zvest mora biti namreč katoliški tradiciji, izpričani predvsem v ‘lex orandi’, zvest učiteljstvu, zvest nalogi vnovične evangelizacije, ki jo je Sveti Duh obudil v Cerkvi.«[25]

Evangelizacija ni nikoli in za nikogar individualno in izolirano dejanje, ampak globoko cerkvenostno, pogoj za to pa je, da ne nastopa kot samozvanec, temveč v zedinjenju s poslanstvom Cerkve in v njenem imenu. Dobro je naglasiti, da nihče ni absolutni gospodar svoje evangelizacijske dejavnosti, ker je celotna Cerkev oznanjevalka.[26]

Seveda pa velja, da nihče nima pravice govoriti v imenu Cerkve, če za to ni pooblaščen, vsak pa je poklican, da s svojim znanjem in strokovnostjo pomaga pristojnim pastirjem in jim posreduje svoje mnenje (prim. ZCP, kann. 212 §3, 227).

b) Koga evangelizira?

Sedaj nas zanima, kdo je objekt evangelizacije? »Evangelizirati pomeni za Cerkev prinašati veselo oznanilo v vse plasti človeštva in z vplivom tega oznanila od znotraj spreminjati in prenavljati človeštvo, saj Cerkev evangelizira tedaj, ko preoblikuje osebno in obenem skupno zavest ljudi, dejavnost, ki jo opravljajo, njihovo konkretno življenje in okolje.« Kristus je hotel imeti vesoljno Cerkev, kar je jasno naglasil v svojih prilikah: o vejah drevesa, v katerem gnezdijo ptice neba (prim. Mt 13,32), o mreži, ki zajema vsakovrstne ribe (prim. Mt 13,47), o čredi, ki jo vodi en pastir (prim. Jn 10,1-16). Evangelizatorji moramo paziti, da v nas vedno bolj raste bratska ljubezen do tistih, ki jih evangeliziramo, in da spoštujemo njihov verski in duhovni položaj, njihovo vest.[27]

Naslovljenci evangelizacije so različni: od nekrščenih do krščenih, od praktičnih do tradicionalnih kristjanov; vsaka skupina pa potrebuje svoj način pristopa in delovanja. Praktični verniki potrebujejo poleg poglobitve duhovnega in zakrament­alnega življenja tudi pripravljenost za evangelizacijsko dejavnost v družinskem, družbenem, političnem, gospodarskem in kulturnem življenju. Nekatoliškim kristjanom mora evangelizacija s pomočjo ekumenskega dialoga prinesti obnovitev edinosti. Kristjani, ki so zašli v sekte, kažejo težnjo k »novi religioznosti«, sinkretizmu. Ti so še posebej močno zastopani na novih medijih, kot je internet. Člani nekrščanskih religij potrebujejo prvo oznanilo in medverski dialog, pri čemer je lahko v veliko pomoč ravno internet. Neverujoči so potrebni najprej zgleda krščanskega življenja, ki jih nagovori, potem pa nastopi prvo oznanilo.[28]

c) Kje Cerkev evangelizira?

Evangelizacija ni omejena na določene geografske predele, na določene kulture in civilizacije; evangelizacija mora iti »po vsem svetu, do vsega stvarstva« (prim. Mr 16,15). K temu je veliko pripomoglo tudi preganjanje v zgodovini Cerkve, saj so se tako učenci razkropili po vsem svetu in zasajali Cerkev v vedno bolj oddaljenih pokrajinah.[29]

Temelj evangelizacije mora biti jasna izpoved, da je v Jezusu Kristusu, učlovečenem, umrlem in vstalem Božjem Sinu, vsakemu človeku ponujeno odrešenje kot dar božje milosti in usmiljenja, in seveda oznanjevanje o iskanju Boga samega prek molitve, predvsem slavilne in zahvalne.[30]

Evangelizacija »ni le oznanjevanje neke novice,« ampak kompleksno delo »zasajanja in graditve Cerkve,« Kristusovega skrivnostnega telesa, ki »diha v zakramentalnem življenju.« Evangelizacija pomeni oznanjati Kristusa.[31]

Končno je evangelizacija »zapleten proces: globoke preobrazbe človeka, prepričljivega življenjskega pričevanja, izrecnega oznanila božje besede in njenega sprejetja ter vstopa v skupnost vernikov (občestvo) z obhajanjem in prejemanjem zakramentov.«[32]

Vsi člani Cerkve, škofje, duhovniki, diakoni, redovniki in vse božje ljudstvo bi morali biti dejavniki na polju evangelizacije, saj ta naloga izvira že iz krstne milosti. Kristjan ali prekvaša okolje, v katerem živi, ali pa je z njegovim krščanstvom nekaj narobe. Evangelizacija je torej odraz krščanskega načina življenja, ki s svojim zgledom tudi drugim kaže in osvetljuje pot.[33] V središču evangelizacije pa so ubogi bodisi kot evangelizirani bodisi kot evangelizatorji.[34]

2.2 Različni načini evangelizacije

Vsebina evangelizacije je vedno ista, saj je Kristus ephápax (gr. = enkrat za vselej) daroval sam sebe (prim. Heb 7,27), spreminja pa se način podajanja te vsebine. Ta je lahko odvisen od: prejemnikov, ki so lahko različnih starosti, kultur, stopnje krščanskega življenja; časa, v katerem oznanjamo (post-modernizem); različnih naravno-zemljepisnih značilnosti...

Paziti je treba le, da pri prevajanju vsebine le-te ne izvotlimo ali je popačimo oz. celo razbijemo vesoljno edinost.[35]

Način evangelizacije je odvisen od objekta evangelizacije. Apostol Pavel piše: »Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete« (1 Kor 3,2). Vse to pa zato, ker »Cerkvi ne gre samo za to, da oznanja evangelij na vedno širših zemljepisnih področjih ali med vedno bolj razkropljenimi ljudstvi, ampak, da doseže in z močjo evangelija preoblikuje kriterije presojanja, odločujoče vrednote, mišljenje...«[36]

V apostolski spodbudi O evangelizaciji piše papež Pavel VI., da »je treba evangelizirati po notranje, življenjsko, v globino in do korenin ter da je treba vedno izhajati od osebe in se vedno spet vračati k razmerju oseb med seboj in z Bogom.« Poudari tudi, da »je treba vse storiti, da bi kulturo oz. kulture zavzeto evangelizirali.«[37] Saj, če hočemo »doseči srca ljudi,« evangelizacija poleg »slovesnega obhajanja odrešenja v liturgiji« zahteva tudi »temeljito poznavanje in izkustvo vere ter seveda obdajajoče kulture.«[38]

Na 2. vatikanskem koncilu so ugotovili, da »je Cerkev, ki v teku časov živi v različnih razmerah, uporabljala pridobitve različnih kultur, da bi Kristusovo blagovest širila in razlagala s svojim oznanjevanjem med vsemi narodi, da bi jo bolje odkrivala in globlje umevala ter izražala v življenju mnogoličnega občestva vernikov« (CS 58,2).

Bistvo evangelizacije je ne samo priti v stik s čim širšo množico ljudi, ampak tudi na čim globlji način vzpostaviti z njimi odnos.

In tu se je treba lotiti naloge: Kako nagovoriti množice? Kako jim posredovati to Kristusovo veselo oznanilo?[39]

Pot evangelizacije ni enostavna, ampak je sestavljena iz številnih korakov. Najprej je potrebno pričevanje z življenjskim zgledom, potem prvo oznanilo, in ko se izoblikuje občestvo, nastopi skupno obhajanje bogoslužja, kateheza, teološko poglabljanje. Bistveni in nepogrešljivi element pri vsem tem pa je osebni odnos do naslovljenca oz. prejemnika evangelizacije.[40]

a) Pričevanje

»Evangelij je treba oznanjati predvsem s pričevanjem,« jasno piše Pavel VI., saj lahko prepričaš sogovornika le z lastnim zgledom življenja; to je tudi »bistvena in prva sestavina evangelizacije.«[41] Tudi sedanji papež Janez Pavel II. v okrožnici Redemptoris missio pokaže, da je »pričevanje krščanskega življenja prva in nenadomestljiva oblika misijona.«[42] Je prva pot evangelizacije, brez katere je vse drugo brezpredmetno.[43]

Potrebna pa je tudi »navedba ‘razloga upanja, ki je v nas’ (prim. 1 Pt 3,15), sicer se pričevanje izkaže kot neučinkovito,«[44] saj je »življenjsko pričevanje prvi korak v evangelizaciji.«[45]

Posebej je treba paziti, da ne bi evangelizacijsko delo ostalo zgolj na površini, saj je treba imeti pred očmi celotnega človeka v vseh njegovih razsežnostih: ne samo družbeno-političnih, ampak predvsem duhovnih in verskih, v njegovi odprtosti nasproti Absolutnemu.[46]

Pri posredovanju svojega načina življenja moramo biti previdni, saj do ljudi ne smemo biti preveč nadležni, ampak jim počasi, najprej s preprostimi, nato pa vedno močnejšimi sredstvi predstavljamo evangelij, nauk, način življenja... Cerkev namreč z »oznanjevanjem, s pričevanjem in s hojo za Kristusom prodira v vse prostore sveta.«[47]

b) Metode

Poleg vsebine evangelizacije je potrebno tudi primerno udejanjanje. Biti mora sveže (sodobno) tako v metodah, kot v stiku s prejemnikom, saj ga mora nagovoriti, pa ne samo nagovoriti, v njem mora vzbuditi ogenj vere in ga razplamteti. Zavedati se moramo, da je današnji človek prenasičen z vsakovrstnimi vsebinami, da je »pustil za seboj kulturo besede in da živi v kulturi podobe.«[48] To nas seveda sili, da pri evangelizaciji uporabljamo tudi sodobna sredstva, ki omogočajo ne samo slušno (audio), ampak tudi vidno (vizualno) nagovoritev človeka.[49]

Človek reagira le na vsebino, ki ga nagovori, ampak tudi nagovoriti moramo iz lastne izkušnje, duhovne in verske,[50] ker le tako svojim besedam lahko damo neko težo. To pa seveda zahteva od nas, da korenito in zavestno živimo svoje krščanstvo in ga s svojim zgledom približamo drugim: tistim, ki ga še ne poznajo, tistim, ki ga poznajo in tistim, ki so ga poznali. Evangelizacijski proces se mora tako dotakniti tistih, ki še ne verujejo, tistih, ki verujejo in tistih, ki več ne verujejo. V tej zvezi govorimo o prvi, redni in novi evangelizaciji (prim. M 6).[51]

2.2.1 Prva evangelizacija

Prva evangelizacija ali misijoni »ad gentes« (lat. = k poganskim narodom) je namenjena tistim, ki še niso slišali za Kristusa in za njegovo veselo oznanilo. »Misijoni ad gentes so prvenstvena cerkvena dejavnost,«[52] saj se Cerkev z njo ukvarja že od samega začetka. Dolžnost Cerkve je namreč, »da naredi vse za izpolnitev svojega poslanstva v svetu in za to, da doseže vse narode.«[53] Kot pravi Odlok o misijonski dejavnosti, je njen namen »evangelizacija in zasajanje Cerkve med narodi ali skupnostmi, pri katerih še ni zakoreninjena« (M 6). Lahko bi ji rekli tudi »predevangelizacija, saj gre za odkrivanje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija tistim, ki ju še ne poznajo.«[54]

a) Prvo oznanilo

Kérygma (gr.= oznanilo) je prvo oznanilo, oznanjevalna pridiga, izvira pa iz kerýssein (gr. = razglašati, oznanjati), pomeni pa isto kot euaggelízein (gr. = oznanjati) in prædicare (lat. = pridigati), saj »je vera iz oznanila, oznanilo pa po Kristusovi besedi« (Rim 10,17).[55]

Ključna beseda Jezusovega oznanila je: Bog je, Bog je živi Bog. Oznanjati pa pomeni uvajati v odnos z Bogom, učiti moliti. Treba je govoriti o Bogu in z Bogom.[56]

Cilj prvega oznanila je spreobrnjenje in verovanje evangeliju (prim. Mr 1,15). Ne moremo pa govoriti o spreobrnjenju, če se sami vsak dan znova ne spreobračamo.[57]

Danes je močno razširjeno mnenje, da so misijoni izvajanje nasilja nad ljudmi iz drugih kultur, civilizacij... Dejansko ni namen misijonov, da bi silili, ampak predstavili in dali možnost vsem. Saj je Jezus rekel, da se mora »oznaniti evangelij vsem narodom« (Mr 13,10).[58]

Orodje delovanja v misijonu je predvsem oznanjevanje, katerega predmet je križani, umrli in vstali Kristus, cilj pa krščansko spreobrnjenje, t.j. poln in odkrit pristop h Kristusu in njegovemu evangeliju po veri (prim. M 6.8).[59]

Prva evangelizacija se razlikuje od redne in nove, ker se obrača na nekrščanske skupine in nekrščanska okolja, pri tem pa lahko naleti na najrazličnejše ovire od prepovedi vstopa do prepovedi opravljanja bogoslužja ali javnega delovanja.[60]

b) Področje delovanja

Ob omembi misijonov si vsakdo najprej predstavlja kakšno savansko ali džungelsko pokrajino, kjer misijonar, ki je duhovnik, zdravnik, avtomehanik in učitelj hkrati, uči in vzgaja »krdelo« črncev. Področje delovanja misijonov pa ni samo v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki in Oceaniji, ampak tudi v tako imenovanih krščanskih deželah, ki so v nekaterih predelih tako razkristjanjene, da je potrebna ne samo ‘nova’ ampak najprej ‘prva’ evangelizacija. Danes se podoba misijonov ad gentes spreminja: prednostni kraji postajajo velika mesta z novimi navadami in življenjskimi vzorci, nove oblike kulture in komunikacijskih zvez... Misijonarji se morajo včleniti v družbeno-kulturni svet naroda, se naučiti jezika pokrajine, ker le tako lahko ponesejo narodom na verodostojen in ploden način spoznanje o skriti skrivnosti.[61]

Poleg tega naj imajo radi njihova narodna in verska izročila ter naj v njih odkrivajo skrita ‘semena Besede’ (prim. M 11). Semina Verbi (lat. = semena Besede) so zakladi narodnih in verskih izročil, ki »v sebi nosijo odmev tisočletnega iskanja Boga, dediščino globoko religioznih besedil.«[62] Prav po njih in oznanjevanju evangelija kliče Sveti Duh vse ljudi h Kristusu (prim. M 15).

Področje uporabe prve evangelizacije je tako lahko zelo široko in še kmalu ne bo končano. Njen prvi namen in osrednji cilj je ustanavljati krščanske skupnosti, razvijati Cerkve do njihove zrelosti, t.j. da same postanejo ne samo evangelizirane, ampak evangelizirajoče,[63] saj »občestvo rodi občestvo in je tako izvir in sad hkrati.«[64]

c) Zgodovina

Zgodovina prve evangelizacije je obsežna. Na začetku je obsegala predvsem Sredozemlje, kjer se je soočala z grško-rimsko kulturo. Rim je postal središče velikega misijona in v prvem tisočletju je bila Evropa pokristjanjena. Prek Bizanca so se misijonarji usmerili tudi proti Aziji prek Indije vse do Kitajske. Z odkritjem Amerike se je začel nov val pokristjanjevanja v novem svetu. Četrti val misijonarjenja je zajel Afriko, ki je nekoč (njen severni del) že bila krščanska. Na vrsto pa spet prihaja Evropa, Amerika, ki je tudi (nekoč) bila krščanska...[65]

2.2.1.1 Inkulturacija

Kaj je to kultura? Kultura je »posebni način, kako ljudje in ljudstva gojijo svoj odnos do narave in svojih bratov, do samih sebe in Boga. (...) Kultura je od človeka, po človeku in za človeka.«[66]

Drug velik problem je pri vstopu v določeno kulturo, saj se lahko prenašanje evangeljskega oznanila zdi nepomembno in nerazumljivo, na spreobrnjenje pa gleda kot na nezvestobo svojemu narodu in kulturi. Pavel je v Atenah na areopagu oznanjal evangelij v jeziku, primernem in razumljivem za tisto okolje. Takrat je areopag predstavljal kulturno središče atenskega prebivalstva.[67]

Vedno moramo imeti pred očmi dejstvo, da je »evangeljsko oznanilo namenjeno ljudem vseh kultur in da je inkulturacija evangelija ena bistvenih nalog Cerkve.« Gre za »prepojitev in preoblikovanje kultur z lučjo in močjo evangelija, utelešenje vere v neko kulturo oz. človeško osebo,«[68] saj z inkulturacijo Cerkev uteleša evangelij v različnih kulturah, v katere mora ponesti moč evangelija.[69] Je »utelešenje oznanila Jezusa Kristusa v zgodovini in mnogovrstnih kulturah.«[70] Sveto pismo je »izvirna inkulturacija vere v Abrahamovega Boga.«[71]

2.2.1.2 Ekumenizem pri evangelizaciji

Evangelizacija je lahko velika priložnost za ekumensko sodelovanje. Na evangelizacijskem polju se iz dneva v dan srečujemo s pripadniki drugih veroizpovedi ali religij. Še bolj pa je pomembno delo za edinost, ki je pogoj za kakršenkoli ekumenizem. Evangelizatorji se moramo truditi, da pred ljudmi delujemo usklajeno, sicer bo moč evangelizacije oslabljena. Vernikom moramo prinesti nauk edinosti, ne neko razcefrano cunjo, ampak scela stkano suknjo (prim. Jn 19,23). To pa je mogoče le, če jim »nudimo podobo zrelih oseb, ki so sposobne ne glede na vse konkretne napetosti srečevati se v skupnem, iskrenem in nesebičnem iskanju resnice. Usoda evangelizacije je vezana na pričevanje za edinost. Znamenje edinosti med vsemi kristjani je pot in orodje evangelizacije.«[72]

V zavesti potrebnosti in nujnosti medverskega dialoga moramo biti sposobni priznati bogastvo drugih verstev, na kar nas gotovo spominjajo zadnja srečanja papeža s predstavniki drugih verstev pri molitvi za mir v Assisiju.[73] Deliti moramo skrb in poslanstvo, da se v Cerkvi spet vzpostavi edinost.[74]

2.2.2 Redna evangelizacija

Ko govorimo o redni evangelizaciji, mislimo predvsem na ustaljeno krščansko okolje, kjer je večina krščanska. Tu je pomembno, da z vztrajnimi prijemi ohranjamo začetno navdušenost in veselje nad odrešenjsko resničnostjo. V največji meri se redna evangelizacija vrši po župnijah, ki so temeljne skupnosti Cerkve. Cilj prve evangelizacije je namreč ravno ustanovitev skupnosti vernikov (občestva), ki se zbira pri obhajanju in prejemanju zakramentov.[75]

Redna evangelizacija ali z drugimi besedami župnijska pastorala gradi na dveh temeljih: oznanjevanju pri bogoslužju (homilije, pridige, razni uvodi...) in izven bogoslužja (veroučne, biblične, karitativne in druge skupine).

a) Kateheza

Eden temeljnih prijemov pri redni evangelizaciji je kateheza[76] – poučevanje, ki ima za cilj posredovanje in poglobitev vere. Cerkev mora biti vernikom v oporo pri njihovi poglobitvi in utrditvi vere ter privesti njihovo vero do vedno večje zrelosti.[77]

Cilj kateheze je prek različnih oblik sistematično posredovati krščanski verski nauk in prakso.[78]

krščanski laiki morejo sodelovati ne le v prvi, ampak tudi v redni evangelizaciji, saj s svojim življenjem »sredi sveta« še lažje pristopijo k vernikom, sodelujejo pri oznanjevanju božje besede, poučevanju krščanskega nauka ali pa tiste, ki so daleč od Cerkve, vodijo k njej. Področje njihove evangelizacije je lahko svet politike, družbe, gospodarstva, znanosti, umetnosti, mednarodnega življenja in sredstev družbenega obveščanja in seveda družina, otroci, mladina, strokovno delo...[79]

Poleg te redne verske oskrbe, kot je poučevanje verouka in nedeljske pridige, si je treba prizadevati tudi za gojitev medsebojnega prijateljstva in pomoči. Župnija ima namreč široko poslanstvo: liturgija (gr. leitourgía), občestvo (gr. koinonía), služenje (gr. diakonía). Vse to pripomore, da se župnijsko občestvo med seboj poveže. Vse pastoralno delo je usmerjeno k služenju Bogu in človeku. Župnija skrbi za potrebe vseh v skupnosti, skrbi za človeka, ker je »človek pot Cerkve.«[80]

b) Bogoslužje

Bogoslužje je nasploh najučinkovitejši način evangelizacije. Predstavlja Kristusa samega kot duhovnika in žrtev.[81]

Naloga evangelizacije je, da »v veri vzgaja na tak način, da vsakega kristjana vodi k življenju iz zakramentov, ki jih bo sprejel kot dar, ne pa kot nekaj, kar pač mora biti.«[82]

Treba je skrbeti, da se zagotovi ohranjanje živih izročil pobožnosti in ljudske krščanske vernosti, saj so to posebni izrazi iskanja Boga in vere pri ljudstva. Ta ljudska pobožnost razodeva veliko žejo po Bogu in človeka napravlja velikodušnega in požrtvovalnega. Naloga pastoralnih delavcev je, da dobro usmerjajo to ljudsko pobožnost, ker lahko postane sredstvo za vedno bolj resnično srečevanje z Bogom v Jezusu Kristusu.[83]

Ljudske pobožnosti so najrazličnejše, njihova značilnost pa je ravno ta, da se dogajajo v občestvu: romanja, križev pot, rožni venec, češčenja... Občestvo pa je velik garant za versko stanovitnost. Oznanjevanje evangelija »sredi množic je uspešno le, če se obrača na občestva vernikov, ki potem s svojo dejavnostjo dosežejo druge.«[84]

Zato je potrebno »obnoviti krščansko jedro človeške družbe, krščansko jedro samih cerkvenih občestev,«[85] ker le-te s svojim življenjem in dejavnostjo sredi množic kažejo na Kristusa.

2.2.3 Nova evangelizacija

Čas za novo evangelizacijo nastopi, ko se prvotna gorečnost ohladi, ko ni več navdušenja, ampak ravnodušnost, nezainteresiranost, indiferentnost. Mlačnost krščanske zavesti se more vžgati samo z ognjem Duha, ker le »če bomo odprti in dovzetni za delovanje Svetega Duha, bomo mogli iz njegovih neusahljivih virov življenja črpati potrebnih moči za novo evangelizacijo.«[86] Evangelizacija namreč ni in nikoli ne bo mogoča brez delovanja Svetega Duha, saj je Duh tisti, ki razlaga vernikom globoki pomen Jezusovega nauka in njegove skrivnosti. Lahko rečemo, da je Sveti Duh ne samo gibalo evangelizacije ampak tudi cilj evangelizacije, saj prebuja novo stvarstvo, novo človečnost. Po Svetem Duhu prodira evangelij v srce sveta.[87]

Prvo oznanilo, ki je sicer namenjeno nekrščenim, je pomembno tudi za tiste, ki so sicer bili krščeni, živijo pa popolnoma zunaj krščanskega življenja; za preprosto ljudstvo, ki je sicer verno, pa slabo pozna temelje vere; za izobražence, ki želijo poglobiti in spoznati v drugačni luči to, kar so slišali pri verouku v mladosti.[88]

Nova evangelizacija obvezuje celotno Cerkev predvsem na petih področjih:

kultura in komunikacije,
družbeno in politično zavzemanje,
solidarnost z ubogimi,
družina,
mladi.[89]

a) Področja

Če so področje prve evangelizacije predvsem dežele »tretjega« sveta, so za novo »zrele« dežele »prvega« sveta. Tam se namreč srečujemo s preobiljem in porabništvom na eni strani in skrajno revščino in stisko na drugi, kar navaja in spodbuja k življenju, kakor da ni Boga. Gre za področja verske brezbrižnosti in skoraj izginule verske prakse.[90]

O novi evangelizaciji lahko preberemo v pismu Hebrejcem: »Čeprav bi namreč morali biti po tem času že učitelji, ponovno potrebujete koga, da bi vas naučil začetne prvine Božjih izrekov. Postali ste potrebni mleka, ne močne hrane« (Heb 5,12).

Nova evangelizacija zato v prvi vrsti »zahteva vzgojo laikov,«[91] ki lahko v svojem okolju najbolj nagovorijo sočloveka.

»Evangelij ljubezni je srce in povzetek nove evangelizacije,«[92] zato vsi ljudje potrebujejo evangelij, ker so vsi poklicani naučiti se živeti, zato je treba pristopiti k sodobnemu človeku, in tam, kjer je v svojem okolju, v trdoto njegove ‘zemlje’ življenja vsejati seme božje besede kot veselo novico.[93]

b) Vsebina

Pa poglejmo, kaj je vsebina nove evangelizacije? Še vedno gre za oznanjevanje evangelija svetu. Vendar za razliko od nekdanjega evangeliziranja državnega voditelja,[94] sedaj evangeliziramo posameznega človeka in njegovo kulturo. »Nova evangelizacija pomeni, da v uboštvu, notranji tihoti in razpoložljivosti po zgledu Marije sprejmemo Emanuela – Boga z nami – ter ga prinašamo drugim.«[95]

Nova evangelizacija mora voditi k dejanjem ljubezni in solidarnosti do ubogih, je poudaril voditelj duhovnih vaj za papeža in kurijo, kardinal Hummes.[96]

Ovire za evangelizacijo lahko nastopijo zaradi odklanjanja ali pa zaradi brezbrižne lenobnosti; prva pri ateistih (tudi antiteistih), druga pa pri neverujočih. Naloga nove evangelizacije je, da mora stalno iskati primernih sredstev in ustrezne govorice, da bi tudi njim prinesla božje razodetje in vero v Jezusa Kristusa. Večja težava pa je, če evangelizator sam ovira evangelizacijo s pomanjkanjem gorečnosti, ki se kaže predvsem v utrujenosti, razočaranju, v lagodnosti, brezbrižnosti, v pomanjkanju veselja in upanja.[97]

 »Tako institucije kot posamezniki smo poklicani, da izkoristimo možnosti, ki se nam ponujajo z nastopom informacijske tehnologije kot sredstva za novo evangelizacijo.«[98]

Pri novi evangelizaciji je tako kot pri prvi in redni pomemben trojni vidik: neposreden odnos do Besede, ki je Jezus sam; bistven odnos do Svetega Duha in hkrati Marije; biti znotraj občestva, ki sprejema in oznanja evangelij ter spreminja celotno družbo.[99] Zavedati pa se moramo, da so vse metode evangelizacije brez molitve prazne.[100]

Skrb za novo evangelizacijo je nujna in potrebna, paziti pa moramo, da ne zamegli potrebe, odgovornosti in skrbi za prvo evangelizacijo, saj so še milijoni in milijoni mož in žena, ki še ne poznajo Kristusa, ki je nedoumljivo bogastvo.[101]

c) Namen

Končni cilj in smisel nove evangelizacije pa je »korak naprej«: v individualizma polnem svetu, kjer vlada porabniška miselnost, mora Cerkev ustvariti občestva, ki bodo skrbela za »medsebojno prijateljstvo, skupno izvrševanje enega in skupnega poslanstva oznanjevanja in življenja evangelija.«[102]

To pa je mogoče samo s spoznavanjem in s kritičnim presojanjem elementov obstoječe kulture in s kulturnim dvigom s pomočjo izvirnih bogastev evangelija in krščanske vere, saj evangelij danes stopa v stik s kulturnimi območji, ki jih doslej izžarevanje krščanstva ni doseglo. To pa prinaša tudi nove naloge.[103]

Te nove kulture terjajo od nas, da jih evangeliziramo, da ustvarimo znotraj njih nova občestva med ljudmi.[104]

»Tudi če se evangelij ne poistoveti z nobeno kulturo, jih je treba navdihniti (kulture), da bi se spremenile od znotraj in obogatile s krščanskimi vrednotami, ki izhajajo iz vere. Evangelizacija kulture predstavlja tako globalno in najglobljo obliko evangelizacije družbe.«[105]

»Nova evangelizacija terja jasnovidno, zavzeto in urejeno prizadevanje za evangelizacijo kulture,« saj ta pod vplivom javnih občil in informacijske tehnologije postaja vedno bolj globalna.[107]

Ideja nove evangelizacije ni odstraniti vse, kar bi ne bilo sprejemljivo današnji mentaliteti, saj ni merilo evangelija kultura ampak Jezus Kristus. Nova evangelizacija se poraja iz naše odgovornosti do daru, ki nam ga je dal Bog v Kristusu, da ga oznanimo vsem, ne pa iz želje, da bi ugajali ljudem.[108]

Ni namen nove evangelizacije samo v pokristjanjenju kultur, ampak v ponotranjenju evangeljskega sporočila v Cerkvi sami, od znotraj. Nova evangelizacija, in tudi vsaka druga evangelizacija mora delovati od znotraj navzven.[109]

Na koncu se nam zastavi vprašanje: »Kako je lahko sporočilo Cerkve dostopno novim kulturam, sodobnim oblikam razumevanja in čustvovanja?« Pot za ustvarjanje in posredovanje kulture so sredstva družbenega obveščanja.[110]

»Komunikacija med ljudmi predstavlja namreč pomemben dejavnik v kulturi, to pa pomeni, da moderna sredstva družbenega obveščanja dobivajo na tem področju poseben položaj, pomembnost prvega razreda.«[111]

2.3 Elektronski mediji v službi evangelizacije

Pri obravnavi tega vprašanja si bom pomagal predvsem z naslednjimi dokumenti: okrožnico Miranda prorsus papeža Pija XII. iz leta 1958, apostolskim pismom – motuproprijem – Boni pastoris papeža Janeza XXIII. iz leta 1959, koncilskim odlokom o sredstvih družbenega obveščanja Inter mirifica iz leta 1963, pastoralnimi navodili Communio et progressio papeške komisije za občila iz leta 1971, Pornografija in nasilje v sredstvih družbenega obveščanja iz leta 1989, Ætatis novæ iz leta 1991, Etika oglaševanja iz leta 1997 in Etika družbenega obveščanja iz leta 2000; to so dokumenti papeškega sveta za družbeno obveščanje.

 Mass media ali sredstva družbenega obveščanja so danes skoraj obvezna pri prvem oznanilu, katehezi in nadaljnjem poglabljanju vere. Krog poslušalcev božje besede se z njimi poveča v nepreštevne množice ljudi; v bistvu gre za moderno obliko prižnice, s katere je mogoče govoriti velikim ljudskim množicam. Ker pa ni pomembna samo kvantiteta ampak predvsem kvaliteta oznanila, je treba skrbeti, da bi evangeljsko sporočilo prodrlo tudi v zavest vsakogar in v njem prebudilo osebno pritrditev in osebno zavezanost. Mass media so le pripomočki in sredstva, ker je pri oznanjevanju treba podati predvsem osebni odnos, izkustvo. Cilj tega pa je občestvo in napredek človeške družbe.[112]

Cerkveni dokumenti že v svojih imenih izražajo, da so nova sredstva obveščanja čudovita.[113] Cerkev jim je namenila poseben dan, ki naj se vsako leto obhaja po vsem svetu – dan sredstev družbenega obveščanja.[114] Nasploh je pristop Cerkve do sredstev obveščanja pozitiven in opogumljajoč. Sredstva sama po sebi namreč nič ne delajo, ampak je človek tisti, ki jih uporablja: dobro ali slabo.[115]

Ta nova sredstva »stopnjujejo in množijo ljudem moči in izboljšujejo njihove življenjske razmere ali pa se obračajo na duha ter naravnost ali po umetno prenesenih podobah in glasovih dosegajo same množice.«[116] To so dejstva moderne družbe, ki vplivajo na duhovno življenje človeka in njegovo miselnost, religiozno in moralno držo, politično in družbeno ureditev, vzgojo. »Družba ima pravico do obveščenosti, ki temelji na resnici, svobodi, pravičnosti in solidarnosti.«[117]

Pri evangeliziranju množic s pomočjo sredstev obveščanja obstaja nevarnost popredmetenja, ni pa nujno tako. Tudi pri nagovoru množice je treba biti vedno usmerjen k posamezniku, ga nagovoriti bivanjsko in globinsko, se obrniti na njegovo dostojanstvo in svobodo... Še več: občestvena pozitivna izkušnja lahko nadomesti pomanjkljivo osebno nagovorjenost.[118]

Obveščanje prek novih sredstev pomaga, da so ljudje po vsem svetu hkrati seznanjeni o dogodkih, ki se tičejo njih samih ali vsega človeštva. Ta sredstva premagujejo in premoščajo prepade, ki so skozi različne kraje in čase nastali med ljudmi.[119]

»Informativni program je obraz vsakega elektronskega medija (radia in televizije), skozenj je moč razbrati, kakšni so cilji programa in kdo je občinstvo. Ob hitrem pregledu informativnih programov na različnih elektronskih medijih bi lahko rekli, da so zelo podobni, a podobnost se kaže le v nekaj točkah. Tako vsi poročamo o dogodkih v državnem zboru, o zakonih in aktih, ki jih pripravi vlada, o povezovanjih gospodarskih družb, o njihovih ‘premoženjskih’ stanjih, o nekaterih novostih v zdravstvu in šolstvu, o stavkovnih gibanjih, o nekaterih drugih akcijah, a pomembno je tisto, kar se skriva zadaj, vzvod, zaradi katerega o določenem dogodku poročamo. Ta pa se od medija do medija razlikuje.«[120]

Nemalokrat se zgodi, da ljudje spremljajo dogajanje le preko medijev; tudi glede Cerkve, njenega delovanja in učenja. Zato se mora Cerkev še posebej potruditi in uporabiti medije za svojo predstavitev in učenje.[121]

Jasno moramo imeti pred očmi, da sredstva družbenega obveščanja sicer res prispevajo k prijateljski povezanosti med ljudmi, lahko pa ob premajhni moralni in razumski pripravljenosti dosežejo popolnoma nasproten učinek.[122]

Cerkev ima pravico in dolžnost oznanjati Kristusovo sporočilo, resnico evangelija preko sredstev obveščanja vsem ljudem vseh krajev in vseh časov in jo razglašati pri belem dnevu (prim. Mt 10,26) in na strehah (prim. Lk 12,3), tako da bi ta obrodila pravičnost, mir, svobodo in napredek.[123]

Medijev pa ne smemo uporabljati samo za sporočanje evangelija svetu, ampak je treba vnesti evangelij tudi v sam svet medijev. Medijsko kulturo je treba evangelizirati, da Kristus nastopi s svojo podobo in glasom, saj kjer ni prostora za Kristusa tudi ni prostora za človeka.[124]

2.3.1 Vrste elektronskih medijev

Različne vrste novih naprav, katerih značilnost je, da so »vsem dosegljive«, lahko »silovito vplivajo na duhove bodisi z razsvetljevanjem, plemenitostjo, lepoto, ali pa jih kvarijo z mrakom teme, onečaščajo z izprijenostjo in zasužnjujejo z razbrzdanimi strastmi.«[125]

Obstaja cela vrsta najrazličnejših sredstev družbenega obveščanja: knjige in periodični tisk, radio in televizija, film in video, snemalne naprave, elektronska komunikacija po radijskih valovih, kablu, satelitu, internetu... Uporabljajo se za marsikaj: od novic do zabave, od molitve do pornografije, od kontemplacije do nasilja...[126]

Poznamo tri vrste medijev: nacionalne, komercialne in institucionalne. Cilj nacionalnih medijev je promocija tradicionalnih vrednot, med katere sodijo tudi ljudski in verski običaji. Komercialni mediji skušajo doseči čim večjo razširjenost in se močno ozirajo na to, koliko so poslušani oz. gledani. Institucionalni mediji gojijo čut pripadnosti neki instituciji (katoliški tednik, cerkveni radio).[127]

Tukaj bom predstavil le vlogo elektronskih, med katere sodijo film, radio, televizija in v zadnjem času tudi internet. Slednji pride na vrsto v naslednjem poglavju.

Elektronski mediji so velika pridobitev za človeštvo, saj lahko »po glasovih in podobah sporočajo najširšim ljudskim plastem, ušesom in hkrati očem vseh vrst novice.«[128]

Zgled za to je sam Jezus Kristus, ki je najpopolnejši sporočevalec (perfectus communicator), saj je oznanjal z besedo in življenjem vsem brez razlike. Pri tem pa ni bil tog, ampak se je znal prilagoditi različnim načinom govorjenja in mišljenja, časovnim in krajevnim razmeram.[129] Še več: »Komunikacija v Cerkvi in po njej se začenja v občestvu ljubezni med Božjimi osebami in v njihovi komunikaciji z nami.«[130]

»Kinematografija, radiofonija in televizija ne služijo ljudem samo za oddih in zabavo, ampak lahko nemalo prispevajo k pravilni izobrazbi in vzgoji sodobne svetne družbe, če le posredujejo to, kar more krepiti duhovno omiko in nravnost.«[131] Služiti pa morajo predvsem resnici in nravnosti, ker »svojo končno vrednost in pomen dobijo, ko jih uporablja človekova svoboda.«[132]

2.3.1.1 Kinematografija

Od izuma prvih premičnih slik na platnu bratov Lumière v Parizu leta 1895 je kinematografska industrija postala sredstvo vsesplošnega sporočanja in ustvarja odnos javnosti do družbe in politike. Kot je zapisal papež v poslanici ob 29. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja leta 1995, je kino orodje sporočanja, kulture in vrednot.[133]

Filmska produkcija je strahovita, saj na leto posnamejo toliko filmov, da ne bi mogel vseh pogledati, tudi če bi jih gledal 24 ur na dan. Seveda vsi filmi niso vredni ogleda že zaradi premajhne umetniške vrednosti. Nekateri le-to sicer imajo, vendar njihova vsebina žali pravo nravnost ali pa je v njih kaj zoper katoliško vero. Zato je treba jasno povedati ljudem, kateri filmi se priporočajo za ogled vsem, mladini in odraslim, in kateri bi utegnili škoditi nravnosti oz. so popolnoma slabi in škodljivi.[134]

Koncilski Odlok o sredstvih družbenega obveščanja zato poudarja, da je treba »z vsemi učinkovitimi sredstvi pospeševati in zagotoviti izdelovanje in predvajanje filmov za pošteno razvedrilo, filmov, ki so vzgojni in umetniški« (O 14).

Film lahko koristno uporabimo za verski pouk zlasti v deželah, kjer je veliko število nepismenih. Slike namreč človeka bolj prevzamejo in si lažje predstavlja, kaj mu skušamo povedati. Film se tudi vedno bolj posveča vprašanjem sodobnega človeka in je vedno bolj sredstvo, s katerim je mogoče uspešno govoriti o veri.[135]

2.3.1.2 Radiofonija

Teoretične zasnove radiotehnike so postavili M. Faraday, J. C. Maxwell, H. Hertz, N. Tesla in A. S. Popov. Oče brezžičnega prenosa vesti z elektromagnetnimi valovi pa je Guglielmo Marconi (1874-1937), ki je leta 1899 vzpostavil zvezo Francija-Anglija, leta 1903 pa poslal prvi radiotelegram iz Evrope v Ameriko.[136]

Prednost radia pred drugimi sredstvi obveščanja je v tem, da je človek »svobodnejši in prost tistih vezi, ki nas omejujejo na določen prostor in čas.«[137] Nasploh je radio eno izmed elektronskih sredstev, ki se je najhitreje razširilo po domovih, saj je enostaven za uporabo in človeka ne omejuje pri njegovem delu.[138] Mnogo domov je tako »odprlo okna v širni svet in bilo noč in dan v stiku z burnim življenjem ljudi različnih omik, jezikov in plemen.«[139]

Prek radia ima Cerkev dostop tudi v tiste dežele, v katerih še ni razvila svoje dejavnosti, radijski valovi pa tja lahko ponesejo evangeljsko oznanilo.[140]

Pripravljalci radijskih programov morajo skrbeti, da bo radio »oblikoval človeka in služil resnici, nravnosti, pravičnosti in ljubezni.«[141] Zavedati se namreč morajo, da so od radia odvisni vsi, ki so »priklenjeni na posteljo in željno zdihujejo po tem, da bi se vsaj z molitvijo lahko udeleževali službe božje in obhajanja evharistične daritve.«[142]

Pri mediju, kot je radio, je pomembno, da smo zanimivi že takoj na začetku, drugače hitro izgubimo poslušalce. Odločilnih je že prvih deset sekund. Toliko časa imamo, da poslušalca prepričamo v poslušanje, sicer bo preprosto zamenjal postajo.[143]

a) Radio Vatikan[144]

Zgodovina Radia Vatikan sega v leto 1931, ko je 12. februarja ob 16.49 po srednjeevropskem času po radijskih valovih spregovoril papež Pij XI. v smislu: Poslušajte, nebesa, kar bom povedal, poslušaj, zemlja, kar prihaja iz mojih ust, poslušajte in slišite, ljudstva iz oddaljenih dežel (prim. Iz 1,2; 28,23; 34,1; 49,1.13). O radiu pa so razmišljali že prej. Leta 1925 je jezuit p. Giuseppe Gianfranceschi začel načrtovati brezžično postajo v Vatikanu. Dve leti kasneje se je povezal z Guglielmom Marconijem in leta 1929 so se začela dela v Vatikanu. 21. septembra 1930 je bil p. Gianfranceschi imenovan za direktorja radijske postaje v Vatikanu. Danes je direktor radia Vatikan p. Pasquale Borgomeo, program pa oddajajo v 34 jezikih.[145]

Slovenski jezik se je prek valov Radia Vatikan prvič zaslišal že leta 1931. Redne oddaje v slovenščini so se pričele leta 1948, in sicer najprej dvakrat na teden, zatem trikrat, od leta 1970 dalje pa vsak dan po 15 minut. Od božiča leta 1999 naprej oddaje trajajo po 20 minut. Direktor slovenskega programa Radia Vatikan je trenutno jezuit p. Janez Sraka. Oddajo v slovenskem jeziku lahko poslušamo ob 18.30, ponovitev pa ob 04.30 po srednjeevropskem času. Obveščajo o dejavnosti vrhovnega poglavarja rimsko katoliške Cerkve, o življenju Cerkve doma in po svetu, o dogodkih v Cerkvi na Slovenskem ter komentirajo aktualna vprašanja v Cerkvi in družbi.[146]

b) Radio Ognjišče[147]

O radiu Ognjišče se je začelo razmišljati po osamosvojitvi, ko se je začel »boj« za podelitev frekvenc, 6. junija 1994 je koprski škof Metod Pirih blagoslovil studio Radia Ognjišče pri novi cerkvi sv. Marka v Kopru; s tem se začne oddajanje Radia Ognjišče v živo in ta dan nekako velja za rojstni dan tega radia.

28. novembra 1994 je Radio Ognjišče začel oddajati z oddajnikov na Krvavcu, Boču, Kumu, Sveti Gori in Tinjanu. S teh točk je v glavnem pokrita vsa Slovenija.

15. aprila 1997 so na radiu Ognjišče začeli neprekinjeno oddajati tudi na omrežju Internet. Tako je od takrat naprej slišen kjerkoli po svetu, 24 ur na dan v živo. Na njihovih spletnih straneh je mogoče najti arhivirane najzanimivejše oddaje. S tem korakom je Radio Ognjišče postal prva slovenska radijska postaja, ki je začela oddajati celoten program na internetu in eden prvih katoliških radijev na svetu, ki se je odločil za ta korak.[148]

»Naše osnovno vodilo je, ponuditi poslušalcem čimveč različnih vsebin, seveda času in poslanstvu našega radija primerno.«[149]

2.3.1.3 Televizija

Televizijo oz. prenos gibljivih slik z radijsko tehniko, to je prenos slike in tona, so odkrili leta 1929. Nekaj kasneje (1954) so v ZDA uvedli barvno televizijo.[150]

Televizija je na prvi pogled zelo podobna kinematografiji, njena »prednost« pa je v tem, da jo je tako kot radio možno spremljati med domačimi zidovi.[151] Omogoča tudi spremljanje dogodkov v realnem času, t.j. v živo.

Takoj je treba poudariti, da televizija ne more nadomestiti udeležbe pri sv. maši, čeprav jo lahko spremljamo doma, saj udeležba preko medijev ni isto, kot resnična osebna navzočnost pri sveti daritvi. Tisti, ki se ne morejo udeležiti sv. maše v cerkvi, pa so povabljeni, da jo spremljajo vsaj preko televizije oz. radia.[152]

Tudi na zadnjem koncilu so sklenili, da je »treba pospeševati katoliške oddaje, ki poslušalcem in gledalcem pomagajo, da se udeležujejo življenja v Cerkvi, in jih seznanjajo z religioznimi resnicami« (O 14).

Verski program »obravnava vero z vso spoštljivostjo, poglablja njeno poznanje med ljudmi in širi spoštovanje do drugih verstev.«[153] Predvsem naj bi verski program pomagal ljudem, da bi lahko živeli iz vere in iz nje črpali moč za vsakdanje življenje. Pri prenašanju sv. maše oz. bogoslužja je treba paziti, da so prenosi skrbno pripravljeni in da upoštevajo naravo bogoslužja.[154]

Odločilna vloga televizije pri informiranju in pri oblikovanju mišljenja ter človeške zavesti je danes vsem znana, zato je hvalevredno zavzemanje družbe style='text-transform:Lux, ki je bila ustanovljena, da bi širila televizijske programe, v katerih je moč zaslediti krščanski pogled na življenje.[155]

Vedno se je treba namreč truditi, da svetost domačega družinskega življenja zaradi teh novih sredstev ne bi bila v nevarnosti.[156]

2.3.2 Uporaba

Zrelost Cerkve se kaže tudi v primerni in modri uporabi sredstev družbenega obveščanja (prim. M 19), saj »nove iznajdbe včasih močno vplivajo na mišljenje in vedenje posameznika.«[157]

Zgodi se tudi, da sredstva družbenega obveščanja navajajo človeka na beg iz resničnosti v svet sanj; da se ljudje odtegujejo dolžnostim vsakdanjega življenja; da zaidejo v brezdelje in duhovno lenobo.[158]

Vse možnosti, ki jih nudijo elektronski mediji, so kot nalašč za oznanjevanje nauka Jezusa Kristusa, saj lahko z njihovo pomočjo cepimo v srca ljudi vero, ki edina more ljudem podeliti najvišjo moč za premagovanje vsakodnevnih stisk in tegob. Služiti pa morajo ta sredstva ne samo resnici ampak tudi izpopolnjevanju človeškega življenja, posebej z dajanjem poročil, s poučevanjem in s predvajanjem gledaliških iger.[159]

Poročanje mora biti resnično[160] in mora poskušati novice oz. izvršena hudodelstva razumeti in razložiti ter nakazati rešitve problema, vedno pa mora biti pošteno in dostojno (prim. O 5.8) in mora kar najbolj osvetliti tudi same okoliščine. Ker so sprejemniki novic pogosto raztreseni in zbegani, jih je treba pritegniti z živahnostjo in zanimivostjo, vendar je treba paziti, da se ne gre predaleč, v izkrivljanje resnice.[161]

Katoličani se moramo potruditi, da bomo znali posredovati krščanski odgovor na vprašanja, ki vznemirjajo človeštvo, in poskrbeti, da sredstva družbenega obveščanja ne bodo šla mimo važnejših verskih dogodkov, ampak bodo vsa vsakdanja dejstva in dogodke osvetljevala z lučjo vere.[162]

Poučevanje preko sodobnih sredstev lahko poteka iz daljave, od koder z lahkoto dosega ušesa in oči številnih množic, kar pripomore k temu, da se kar največje število ljudi udeleži izpopolnjevanja in vzgoje srčne omike, poklicnega znanja in krščanskih načel ter posredovanja največjih kulturnih in umetniških dosežkov.[163]

Predvajanje gledaliških iger je pomembno, ker le-te sedaj niso dosegljive samo višjemu sloju, ampak širokim ljudskim množicam, različnim tako po starosti kakor izobrazbi. Paziti pa je treba, da so predstave v skladu z vsako starostjo in njej lastno razsodnostjo, miselno močjo, duševno dovzetnostjo in nravno zrelostjo.[164]

Uporabniki sredstev obveščanja se morajo znati obvladati, da jih mikavni spored le-teh ne bi tako pritegnil, da bi zaradi tega trpele vsakodnevne dolžnosti ali bi celo zapravljali svoj čas. Če želimo dobro uporabljati medije, si moramo pridobiti sposobnost ločevati resnično od napačnega, ljuljko od pšenice; sposobnost objektivnosti; zavest, da mediji nimajo demonske moči, ampak so zmotljivi; moramo rasti v notranji svobodi, v nenavezanosti na preveč neposredna in močna občutja. Biti moramo sposobni žrtve in odpovedi.[165]

Temeljni značilnosti vsakršnega oglaševanja v množičnih medijih sta informirati (obveščati) in prepričati. Naloga poslušalcev oz. gledalcev pa je, da se odločijo glede morebitnega nakupa.[166]

V današnjem hitro spreminjajočem se svetu je veliko odvisno od hitrosti informacij. To velja tudi za oznanjevanje. Cerkev se tega zaveda, zato priporoča uporabo modernih sredstev družbenega obveščanja, ki morejo evangelizacijo učinkovito podpreti, saj njihova uporaba omogoča, da evangeljsko sporočilo prodre do vseh ljudi, do vseh koncev zemlje.[167] Nova sredstva (sateliti, internet) omogočajo prenos informacij tudi na območja, ki so bila do sedaj nekako odrinjena. Gre predvsem za prostrana območja Azije in Oceanije,[168] pa tudi drugih. Z njihovo pomočjo se je tem deželam odprlo novo okno v svet, v katerem prej niso imeli besede.[169]

Sredstva družbenega obveščanja so informativnega in vzgojnega značaja, zato je pomembno, da se pastoralni delavci naučijo ravnati s temi sredstvi in jih s pridom uporabljati,[170] saj so velikega pomena (kino, radio in televizija) za širjenje višje kulture[171] in za mnogovrstni apostolat (prim. O 13).

Nova sredstva so povzročila tudi nastanek novih govoric, Cerkev pa je s tem dobila nove možnosti za uresničevanje svojega poslanstva.[172]

»Možnosti, ki jih ponuja ‘stoletje računalnikov,’ je treba postaviti v službo človeške in presežne poklicanosti, da bi tako mogli dati slavo Bogu, v katerem imajo svoj izvor vse dobre stvari.«[173]

Uporaba in sprejemanje sredstev družbenega obveščanja zahtevata vzgojo h kritičnemu čutu in dejavno obrambo svobode, spoštovanje osebnega dostojanstva, pristnega kulturnega dviga ljudstev z odstranjevanjem vseh oblik monopolizacije in manipulacije. Svoboda mišljenja je namreč v medsebojni odvisnosti s pravico biti informiran in pravico informirati druge.[174]

Sredstva družbenega obveščanja so lahko ogledalo ljudi in razmer oz. potrjujejo in razširjajo različna nagnjenja, ki jih prikazujejo kot dobra in jih kot taka ljudje tudi sprejmejo, čeprav niso najbolj primerna in vzgojna. Nehote se ustvari javno mnenje,[175] ki potegne za sabo številne množice.[176]

Opozoriti velja na dejstvo, da je večina množičnih sredstev obveščanja odvisna od prihodkov iz oglaševanja, kar pomeni, da lahko oglaševalci močno vplivajo na vsebino samih medijev. Samovoljo lahko prepreči le krepostna drža gledalcev, ki bi bojkotirali izdelke in programe z neprimerno vsebino. Takrat bi bili oglaševalci primorani popustiti. Oni so namreč odvisni od kupcev.[177]

Že okrožnica papeža Pija XI. Vigilanti cura iz leta 1936, ki sicer daje navodila za kinematografske predstave, pravi, da je »nujno skrbeti za to, da vse, kar napredek uvaja v človeške znanstvene panoge, pa tudi v tehnično izpopolnitev, res služi zveličanju duš in širjenju Kristusovega kraljestva, da bomo vsi časne dobrine tako uporabljali, da večnih ne bomo zapravili.«[178]

Cerkev je vedno priporočala uporabo sodobnih sredstev obveščanja v skladu z božjo previdnostjo in človeškim dostojanstvom ter nravnim redom.[179]

Ustvarjalna uporaba medijev je življenjskega pomena ne samo za poglobitev vere tistih, ki jo že izpovedujejo, ampak tudi za učinkovito predstavitev in razlago evangelija tistim, ki hočejo bolje razumeti katoliško vero. Če medije pravilno uporabljamo, so lahko močno orodje pravičnosti in miru. Še več, lahko jih uporabimo za širjenje spoštovanja človekovih pravic vseh ljudi. Zato morajo odgovorni poskrbeti, da se vsi naučijo pravilne uporabe sredstev družbenega obveščanja, da bodo sposobni razlikovati dobro od slabega, uporabno od škodljivega, obogatitev od degradacije. Ni pomembno samo tehnično znanje, ampak tudi duhovna in intelektualna usposobljenost.[180]

Dejansko morajo tudi civilne oblasti poskrbeti za zakone, ki bodo varovali človekovo dostojanstvo, kulturne vrednote in versko svobodo v sredstvih družbenega obveščanja.[181]

Informirati pomeni dati obliko, oblikovati dano resničnost. Mediji informirajo tj. spreminjajo, zaznamujejo in oblikujejo našo zavest.[182]

Tukaj gre v prvi vrsti za pravilno oblikovano vest, ki pripomore, da sprejemamo stvari take kot so in jih v neokrnjeni obliki posredujemo naprej (prim. O 5). Da bi pa mogli pravilno uporabljati sredstva družbenega obveščanja, je potrebna »primerna priprava in vaja,« ki »naj se goji in širi ter vodi po načelih krščanske nravnosti«.[183]

Cerkev mora protestirati proti programom, ki moralno škodijo in oskrunjajo osebno in javno integriteto ter svetost družinskega življenja, opogumljati pa mora programe, ki širijo edinost, mir, vrednote in resnično bratsko ljubezen.[184] »Medije je namreč mogoče uporabiti za oznanjevanje evangelija kakor tudi za njegovo odtujevanje človeku.«[185]

2.3.3 Zloraba

Kakor so nekdaj »industrijski stroji, ki bi sicer ljudem morali služiti, ljudi počasi zasužnjevali« in jih ropali družinskega življenja z neprestanim delom, tako dandanes nove tehnike in iznajdbe na tehničnem področju, predvsem »prenašanja podob, glasov in misli, lahko postanejo vir neizmernega zla, če se ne uklonijo Kristusovemu nauku.«[186]

Na žalost so sredstva družbenega obveščanja vedno bolj polna stvari, ki nikakor niso vredne človekovega dostojanstva. Cerkev si je vedno prizadevala, da bi dosegla nedotakljivost nauka in zavarovala človekovo dostojanstvo ter se izogibala vsemu, kar bi lahko bilo vzrok ali priložnost za duhovno škodo oz. bi zavajalo druge s slabim zgledom v nevarnost.[187]

»In zakaj bi samó láži in zmoti, onečaščanju človeka in pornografiji bila dana pravica, da jih ljudje ponujajo in dostikrat naravnost vsiljujejo?«[188]

Vedno nam mora biti jasno, da »zlo, pa naj bo kakršnokoli, ne izvira iz Boga, ne iz tehničnih iznajdb, ki so njegov dragoceni dar,« ampak le iz človekovega odnosa do njih. »Človek lahko ta sredstva zlorabi, ko dela in širi hudo ter se tako druži z vladarjem teme in sovražnikom Boga.«[189]

Posebej mladina je v nevarnosti, da bi podlegla pri krotenju in brzdanju neugnane želje, da bi videla in slišala, kar ni primerno, zato je treba skrbeti, da ohrani srce prosto pred nezmernimi in posvetnimi užitki ter ga naravnava k Bogu.[190] Oni namreč potrebujejo pošteno razvedrilo, ki duha vabi k višjim stvarem (prim. O 11).

Sredstva obveščanja (predvsem film, televizija in internet) pa so pornografijo in nasilje približala mladini in otrokom, kar jim gotovo ni v korist.[191]

Vzrok problema tiči v permisivni morali, ki temelji v iskanju osebnega zadovoljstva za vsako ceno. Celotna družba je odgovorna za moralno vzgojo mladine, da se zagotovi spoštovanje ženske, zasebnosti, javne spodobnosti... Svoboda se ne more enačiti z razvratnostjo.[192]

Škodljivi učinki pornografije in nasilja navajajo k zmotnemu mišljenju in degradaciji človeške osebe in človeškega telesa na brezosebni objekt za sprostitev pohotnosti. Žalostno je, da so največje žrtve tovrstnega nasilja ravno otroci in mladi, v katerih se tako ruši harmonija družinskega življenja.[193]

Posledica pornografije je greh, nasilje pa napravi človeka nesposobnega jasno razlikovati med domišljijo in realnostjo. Čeprav se zdi, da ni povezave med pornografijo in nasiljem, le-ta obstaja. Gre namreč za izgubo občutka za drugega, za bližnjega, družinsko življenje, skratka razosebljenje.[194]

Kot poznamo odvisnost pri omamnih sredstvih (cigarete, alkohol, mamila), poznamo tudi odvisnost od nasilja in pornografije. Najprej je na vrsti »soft core«, ki pa nezadržno privede do vedno večje želje in potrebe do vzburljivejšega in perverznejšega »hard core«.[195]

»Tako internet, ki postaja v zadnjem času eden najbolj razširjenih medijev, kot elektronska pošta, ki omogoča skoraj hkratno komunikacijo s sogovorniki na različnih delih sveta, sta lahko v rokah tistega, ki se zaveda njune moči, čudovito orodje za širjenje evangelija. Možnosti, ki se z njima odpirajo pred nami, so skorajda neomejene. Prav je, da jih izkoristimo in pokažemo, da sinovi luči pri uporabljanju teh sredstev niso nujno manj spretni od drugih,«[196] saj od nas »človeška svoboda terja, da uporabljamo in drugim posredujemo vse tiste sile, ki morejo pomagati do kreposti in k izpopolnjevanju našega življenja.«[197]

Zavzemati se moramo, da uporabnik v svoji izbiri ostane svoboden in ne podleže reklamam, ki pogosto prikazujejo in priporočajo škodljive ali popolnoma nekoristne predmete in usluge, s čimer strežejo človekovim najnižjim nagonom. Predvsem so na udaru šibkejše družbene skupine, ki jih oglaševanje postavi v manj spoštljiv položaj od drugih: to velja za ženske oz. njihovo telo, etnične skupine, rase...[198]

Da do nadaljnjih zlorab ne bi prihajalo, je poskrbela Papeška komisija za kinematografijo, radio in televizijo.[199] Njena naloga je bila, spremljati doktrinalno usmeritev in praktična stališča filmske produkcije ter radijskega in televizijskega oddajanja; usmerjati in spodbujati dejavnosti mednarodnih katoliških organizacij in narodnih cerkvenih uradov za kino, radio in televizijo; moralno klasificirati filme, verske radijske prenose in televizijske oddaje, posebej za mladino...[200]

S problemom pornografije in nasilja se je treba spopasti na celi črti. Mladino je treba vzgajati k zdravi drži do človeške spolnosti, ki je podarjajoča ljubezen; k spoštovanju dostojanstva človeške osebe, saj smo vsi božji otroci; h kreposti čistosti in samodisciplini. Urejeno družinsko življenje, kjer sta starša predana drug drugemu in otrokom, je najboljša šola za vzgojo zdravih človeških vrednot. Otroci se morajo znati naučiti izbirati programe, saj se več doseže z dovoljenjem kot s prepovedjo. Vzgajati je torej treba k pravilni uporabi, ne pa zgolj prepovedovati, kar je neprimerno.[201]

Spodbuditi je treba civilno oblast, da izda zdrave zakone glede pornografije in nasilja v medijih, popravi dvoumne zakone in dopolni obstoječe zakone, kjer jih še ni.[202]

Ni pa nevarno samo nasilje in pornografija, ampak tudi zloraba človekovega zaupanja in njegovega dostojanstva, ko se reklame obračajo na otroke, pri katerih izkoriščajo njihovo lahkovernost in na katere z lahkoto vplivajo.[203]

2.3.4 Globalizacija

Vstopamo v čas človeške zgodovine, ki bi mu lahko rekli tudi planetarna doba družbenega obveščanja.[204]

Človeštvo je namreč s pomočjo sredstev družbenega obveščanja vedno bolj povezano med seboj, vsaj glede obveščanja. Še vedno namreč obstajajo medsebojna sovraštva in nesprejemanje.

Živimo v času globalizacije, ko se države med seboj povezujejo, državne meje izgubljajo na pomenu, porajajo se multinacionalne družbe... Pri tem pa ni pomembno, koliko se globalizira ampak kako. Globalizaciji gospodarstva mora slediti globalizacija vrednot, ko si bodo vsi prizadevali za človekove pravice, mir, pravičnost in ohranjevanje stvarstva. Cilj ni ekonomska, ampak kulturna globalizacija.[205]

V času globalizacije je bolj kot kdajkoli potrebno oznanjati božjo ljubezen prek sredstev družbenega obveščanja, je rekel papež Janez Pavel II. na generalnem kapitlju sester pavlink septembra 2001.[206]

V Atenah je Pavel stopil na Areopag in spregovoril Atencem v njim primernem jeziku. Danes je vedno bolj treba stopati na moderne areopage in govoriti, pisati v novih jezikih, razumljivih novim kulturam.[207] Prvi areopag modernega sveta je svet družbenih občil, ki vse človeštvo spreminja in povezuje v nekakšno »svetovno vas.« Ta sredstva pa nimajo le naloge širjenja evangelija, ampak tudi evangelizacije moderne kulture.[208]

Kultura pa pod vplivom sredstev družbenega obveščanja in informacijske tehnologije postaja vedno bolj globalna.[209] Vse to pa otežuje prinašanje evangeljske luči v svet, poln napetosti in duhovne ter moralne zmede.[210] Usoda človeške družbe je namreč »vedno bolj odvisna od pravilne uporabe teh sredstev« (O 24).

Globalizacija je posledica množičnih medijev, ki omogočajo, da ljudje gledajo iste filme, se navdušujejo nad istimi pevci, poslušajo isto glasbo... Mediji tako ustvarjajo »uniformirano« kulturo.[211]

Planet množičnih medijev ne predstavlja samo nas, ki na njem živimo, ampak kraj soočanja neke družbe, kraj delovanja Cerkve. To pa pomeni, da moramo zapustiti udobje sob in oditi na strehe hiš (prim. Mt 10,27) in od tam oznanjati. Vstopili smo v svet ponudbe in povpraševanja, svet, v katerem je treba nekaj ponuditi, dati. Nihče ne pride kar sam od sebe.[212]

2.3.4.1 Človek in mediji

Mass media tudi veliko pripomorejo pri uveljavljanju človekovih pravic in enakosti žensk,[213] saj so »v službi človekovemu dostojanstvu in pomoč ljudem, da bodo bolje in dejavneje živeli v skupnosti.«[214]

»Glavna naloga medijev je ravno zagotavljanje človekove pravice do informacije, pospeševanje pravičnosti (...), pomoč posameznikom, skupinam in ljudstvom pri iskanju resnice.«[215]

Jezus nam je lahko zgled, kako je vsem oznanil svoj nauk in se pri tem ni sramoval uporabiti oblik človeške komunikacije, obenem pa od njih ni zahteval, da ga sprejmejo, ampak je vsakemu pustil, da svobodno odgovori na njegovo povabilo. Tako imajo vsi ljudje pravico poslušati oznanilo odrešenja, ni pa nujno, da se odzovejo nanj.[216]

Mediji so čudovit pripomoček za vzpostavljanje komunikacije s tistimi, ki drugače nimajo priložnosti, da bi prišli v stik z evangelijem in Cerkvijo.[217] Cerkev se mora zato neprestano truditi in se spraševati, kako biti podoba in odmev Boga v svetu.[218]

Prihod medijev v družbeno okolje je močno zaznamoval sodobnega človeka. Lahko bi ga poimenovali homo communicans,[219] človeka, ki se zapira med stene lastne hiše, živi v duhovni revščini in bogastvu informacij. Pri odločanju ga vodi kriterij spektakularnosti in eklekticizma, saj zanj ni pomembna kakovost informacije ampak odmevnost.[220]

Elektronska sredstva so hladna, so stroji. Sama od sebe nič ne morejo, zato potrebujejo človeka, da jih uporabi in z njimi oznani, kar ima povedati drugim. Drugi pa slišijo tisto, kar jih nagovori, živo besedo. Ta sredstva moramo torej uporabljati z veliko mero občutka in osebne zavzetosti, da se pri posredovanju začuti tudi človeška toplina.[221]

Sredstva obveščanja omogočajo resnično komunikacijo, ki človeka dela bolj osebo in ga celo rešuje.[222] Lahko naredimo primerjavo Jezusovega delovanja z delovanjem medijev: Jezus je učil velike množice, obenem pa je rad spregovoril manjši skupini ali v osebnem pogovoru. Takšno mora biti tudi naše delovanje preko medijev: za množice in vedno odprto za zaupen pogovor s posamezniki. To je namreč temeljna evangeljska vrednota: odnos med osebami. Ko se naučimo tega odnosa, smo sposobni tudi globljega odnosa z večnim Ti – z Bogom.[223]

Zavedati se moramo, da mediji ne morejo nikoli nadomestiti neposrednih osebnih stikov, kaj šele odnosov med družinskimi člani in prijatelji. Mediji lahko služijo človeškim odnosom v obliki razpravljanja, debatiranja, kontaktnih oddaj, internetnih forumov, ne morejo jih pa nadomestiti.[224]

Mediji nas neprenehoma spominjajo omejitve našega človeškega stanja, ko smo podvrženi grehu, nasilju...[225] »Pravo komuniciranje je dajanje samega sebe v ljubezni,« to pa je le odraz cerkvenega občestva.[226]

Elektronska govorica medijev ne deluje, kot bi si mislili, predvsem na razum, ampak na čute in čustva. Mediji niso več samo sredstva za poslušanje in gledanje, ampak sestavljajo novo okolje. Mediji so nov način življenja, neprenehoma obdanega z zvoki, podobami, barvami, dražljaji...[227]

2.3.4.2 Pastorala medijev

Poklicani smo oznanjati evangelij in pri tem uporabljati vse vrste komunikacij in informatike, v katere moramo prenesti bogastvo vere.[228] Zato je naloga pastorale pripraviti ljudi na dejavno prisotnost v svetu radia, televizije, knjige, interneta...[229]

Pastoralni načrt mora vsebovati celoten spekter: od evangelizacije, predstavitve zgodovine Cerkve, varovanja vrednot, poučevanja pravilne uporabe sredstev.[230]

Mediji niso pomembni samo kot forum za posredovanje vere, ampak lahko postanejo tudi okolje, ki potrebuje pastoralno oskrbo.[231] Veliko je namreč uporabnikov, ki jih zanima veliko stvari o Bogu, Cerkvi, veri... Zato jim je treba čimprej zagotoviti možnost za postavljanje vprašanj, potem pa nanje odgovoriti oz. jim pomagati v njihovih stiskah.

V naši medijski kulturi je pri oznanjevanju pomembno, da vemo »kako« (know how), »kaj« (know what) in tudi razlog »zakaj« nekaj povedati (know why).[232]

Vsi si moramo prizadevati, tako Cerkev kot družba pa tudi posamezniki, da bi oznanjali resnico in nravnost, širili nauke, ki so resnično potrebni ali koristni za splošno dobro človeškega sožitja in s temi pridobitvami širili in množili umsko in srčno omiko sebe in drugih (prim. ZCP, kan. 822 §3). Ne bi pa bilo v redu, če bi ta sredstva uporabljali samo za politične in propagandne namene ali za napredek gospodarstva, ker so »pogosto edini kanali, po katerih teče dialog med Cerkvijo in svetom.«[233]

Ameriški škofje so v svoji izjavi medijem zapisali: »Iščite resnico, sporočajte resnico, spoštujte človeško dostojanstvo tistih, o katerih poročate, pa če si zaslužijo hvalo ali grajo.«[234]

Vsebina in izvir vsega, kar oznanja Cerkev, je Kristus. Cerkev je namreč njegovo skrivnostno telo.[235]

»Z izmenjavo novic in informacij, z budnim spremljanjem javnega mnenja znotraj in zunaj Cerkve, z dialogom in velikodušno pomočjo človeštvu pri reševanju najbolj perečih vprašanj«[236] se lahko Cerkev vedno bolj vključuje v človeško družbo. Pri tem se mora vedno bolj prilagajati času in prostoru in upoštevati značilnosti različnih kultur in civilizacij pri razlaganju verskih resnic – prilagoditi mora svojo pastoralo konkretnim časovnim in krajevnim okoliščinam, saj imajo ljudje pravico do informacij o nauku Cerkve in njeni dejavnosti.[237]

Vsi verniki naj bi z molitvijo praktično pomagali, da bo Cerkev mogla bolje uporabiti sredstva družbenega obveščanja in z njihovo pomočjo izvrševati svoje poslanstvo: oznanjevanje evangelija, vzgojo vesti in spodbujanje sodelovanja. Verske ustanove pa naj skrbno pazijo na številne naloge Cerkve na področju družbenega obveščanja in naj razmislijo, kaj bi Cerkev še lahko storila, da bi bolje izpolnila svojo nalogo oznanjevanja evangelija odrešenja vsemu svetu. Sredstva družbenega obveščanja morajo namreč služiti človeku in ne obratno.[238]

Če na kratko strnemo to razmišljanje, lahko rečemo, da si moramo prizadevati za tisto, kar »usmerja in vodi človeka k najvišjemu namenu – Bogu,«[239] varovati pa se moramo tega, da bi, »vsevprek, brez kakršnekoli varnosti, drugim oznanjali, kar je proti nravnosti in lahko zavaja v veliko duševno nevarnost.«[240]

Sredstva družbenega obveščanja pomagajo Cerkvi, da se odpira sodobnemu svetu, pospešujejo dialog znotraj Cerkve, opozarjajo na miselne tokove sodobnikov, ki jim je treba po božji zapovedi oznaniti evangelij odrešenja, to pa v govorici, ki jo morejo razumeti.[241]

Cerkev mora vedno oznanjati evangelij v govorici, ki je primerna času in kulturam narodov in ljudstev. Danes to pomeni: v kulturi in za kulturo novih sredstev družbenega obveščanja.[242]

Jezus v evangelijih naroča učencem, »naj ‘učijo vse narode’ (Mt 28,19), naj bodo ‘luč sveta’ (Mt 5,14) in naj oznanjajo evangelij v vseh časih in krajih.«[243] Kaj nam lahko pri tem bolj pomaga kot ravno sredstva družbenega obveščanja, ki omogočajo oznanjevanje velikemu številu ljudi, odpirajo nova pota in načine evangelizacije. Zato Cerkev toplo priporoča njihovo uporabo pri oznanjevalnem delu (prim. O 13).[244]

Poleg tradicionalnih sredstev evangelizacije, ki sem jih omenil zgoraj (pričevanje z življenjem, verouk, osebni stiki, ljudske pobožnosti, bogoslužje), so tudi mediji postali bistveno sredstvo evangelizacije in kateheze. Postati morejo in morajo orodje v službi druge evangelizacije. Ni zadosti samo uporabljati medije, ampak jih je treba vključiti v novo kulturo z novimi govoricami, tehnikami in psihološkimi pristopi. Komunikacija mora postati nujni sestavni del pastoralnega načrta.[245]

Pastoralni načrt za družbeno obveščanje mora med drugim vsebovati: vzgojo na področju mass media; pripravo programov in tečajev za potrebe Cerkve; organizacijo vzgojnih programov za razumevanje medijev; opogumitev krščanskih literatov naj uporabijo svoje darove v programih medijev; sodelovati v medijski dejavnosti z oglaševanjem; predvsem pa odkriti nove strategije evangelizacije in kateheze, pri katerih bo mogoče uporabiti tehnologije komuniciranja in sredstev družbenega obveščanja.[246]

Vzgoja za sredstva družbenega obveščanja naj bi obsegala pouk o vlogi oglaševanja v sodobnem svetu in predstavila njeno pomembnost za delo Cerkve. V nasprotnem primeru (če vzgoje ne bi bilo) bi sredstva družbenega obveščanja lahko povzročila nezainteresiranost uporabnikov, ki sprejemajo za sveto vse, kar slišijo in vidijo preko medijev.[247]

Cilj vzgoje za medije je, da ljudje ne bi bili več nedejavni sprejemalci sporočil, ampak dejavni ustvarjalci pomena.[248]

Svetovno medmrežje ali internet pri mnogih še vedno vzbuja strahove. Internet je res prinesel nov način vrednotenja informacij, navezovanja osebnih stikov, pa tudi odsotnost umestnih reakcij odgovornih ljudi na sporočila. Ni pa dvoma, da lahko neskončne možnosti interneta pomembno pripomorejo k širjenju veselega oznanila.[249]

Sodobna sredstva družbenega obveščanja pa niso samo sredstva evangelizacije, ampak so tudi sama potrebna evangelizacije. Vsebujejo namreč veliko programov in strani, ki so še kako potrebni pravilnega človeškega vrednotenja: evangelizacije.[250]

Ob koncu tega poglavja poglejmo še predelavo Hvalnice stvarstva sv. Frančiška v »sodobni« jezik:

1Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
2Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

3Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
4Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

5Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah,
ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.
6Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem, sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

7Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi,
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

8Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

9Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.

10Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
in prenašajo slabosti in trpljenje.
11Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

12Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
13Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

14Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.
Amen.

Prevod: Vital Vodušek		 Najvišji, dobri Bog vsemogočni,
le tebi gre vsa hvala, čast in slava
in vsi blagoslovi.
Le Tebi gre vse to, o Bog v nebesih,
a človek še imena ni vreden Ti izreči.

Naj hvali, moj Gospod, zato Te stvarstvo Tvoje:
še posebej brat televizor,
ki napolnjuje ure naših dnevov,
ki je lep in žari z velikim sijajem
in prinaša sporočilo o tebi, Najvišji.

Naj hvali, moj Gospod, te brat radio,
preko katerega novice prekrižarijo nebo
in mi približuje svet.

Naj hvali, moj Gospod, te brat časnik,
ki me obvešča o oblakih in jasnosti
dogajanj v človeštvu
in preko katerega hraniš poznavanje in razmišljanje
tolikih ustvarjenih bitij.

Naj hvalijo, moj Gospod, te sporočevalci,
preko katerih nam razsvetljuješ um
in vlivaš veselje in moč v naše srce,
kadar s skromnostjo služijo resnici.

Naj hvali Te, Gospod moj, naša sestra mati zemlja,
ki hrani nas in vzreja,
premnog rodi nam sadež, travo in pisano cvetje:
za nas postaja vedno bolj
skupna hiša, ki jo spoznavamo in ljubimo prek medijev.

Naj hvalijo Te, moj Gospod,
vsi, ki odpuščajo, ker Tebi je ljubo,
prenašajo bolezni in bridkosti:
njim blagor, ki vse to prenašajo spokojno,
zakaj Ti sam, Najvišji, jih boš ovenčal s krono.
Posebno naj te hvalijo tisti, ki se bodo
preko množičnih medijev znali spominjati,
da ni na svetu nič bolj pomembno kot človeška oseba.

Naj hvali te, Gospod moj, naša sestra smrt telesna,
ki ji nihče od živih ne pobegne:
gorje njim, ki bodo umrli polni grehov,
a blagor njim, ki jih bo v tvoji milosti zatekla,
da druga smrt ne bo jih prizadela.
Posebno naj te hvalijo tisti, ki si zato,
ker se spominjajo, da vse mine
in da samo ti ostaneš,
prizadevajo, da bi delovali v okviru medijev
po resnici in pravičnosti
in skrbijo za šibke,
ki so tako izpostavljeni moči
množičnega obveščanja.

Hvalite mojega Gospoda in slavite
in se mu zahvalite
in na vso moč ponižno mu služite.
Hvalite ga vsi prebivalci "skupne vasi",
pridružite svoj glas glasu stvarstva.

Carlo Maria kard. Martini[251]

3. INTERNET

"Oznanjava vam evangelij,
da bi se obrnili proč
od teh ničevih reči k živemu Bogu,
ki je naredil nebo in zemljo in morje
in vse, kar je v njih"
(Apd 14,15).

Internet si lahko predstavljamo kot gobelin. Vidimo lepe podobe, če pa ga obrnemo in pogledamo z zadnje strani, vidimo veliko prepredenost z nitkami raznovrstnih barv – prava mala zmešnjava. Nekaj takega je tudi pri internetu – računalniškem omrežju, ki se razprostira po vsem svetu.

V primerjavi z ostalimi elektronskimi sredstvi družbenega obveščanja internet v sebi združuje vse, saj ga lahko spremljamo v tekstovni, grafični, slikovni, zvočni, video in animirani obliki. Prednost pa je tudi v tem, da v vsakem trenutku ponuja dostop do informacij in podatkov, ki krožijo med uporabniki in se nenehno posodabljajo.[252]

Posrečeno ime je informacijska avtocesta (information superhighway), ki ga je novembra 1987 uporabil nekdanji ameriški podpredsednik, takrat še senator Albert Gore, za njim pa številni mediji, ko govorijo o internetu.[253]

3.1 Kaj je internet (osnovni pojmi)

Medmrežje ali internet je mednarodna mreža skupaj povezanih računalnikov in računalniških mrež (vojaških, vladnih, izobraževalnih, neprofitnih, komercialnih organizacij in ponudnikov dostopa v internet – gateways). Je skupek najrazličnejšega dogajanja: od elektronske pošte (e-mail), pogovornih skupin (discussion groups), klepetalnic (chat rooms) in prenosa pogovora v živo (IRC – Internet Relay Chat – internetni prenos pogovora), do pustolovskih iger in simulacij, podajanja informacij in elektronske trgovine (e-commerce). Dokler še ni bilo svetovnega spleta (World Wide Web oz. WWW ali W3) je bilo brskanje in iskanje podatkov počasno in neprivlačno.[254]

Svetovni splet ali World Wide Web (to ima večina v mislih, ko reče internet) je zbirka po svetu razpršenih besedilnih in večpredstavnih (multimedia) dokumentov ter računalniških mrež (networks), ki tako predstavlja gromozansko knjižnico vseh mogočih znanj in vsebin. Za internet so potrebne tri stvari:

1. HyperText Markup Language (HTML tudi HTM), s katerim napišemo oz. naredimo spletno stran. Omogoča pisanje v različnih pisavah, barvah, velikostih, slogih... Strani lahko vsebujejo tudi slike in animacije ter druge multimedijske dodatke (avdio in video). Datoteke HTML lahko vidimo v spletnih brkljalnikih (web browsers);[255]

2. HyperText Transfer Protocol (HTTP), ki definira določen standard za prenos spletnih strani po internetu. Poznamo tudi varnejši HTTPS;

3. Universal Resource Locator (URL) je standarden dogovor poimenovanja naslovov spletnih strani (npr.: URL= "http://www.rkc.si/index.html").

Vedno bolj se razvija WebTV oz. interaktivna televizija oz. internet prek televizije, namesto klikanja pa uporabljaš daljinski upravljalec.[256]

Omrežje ali network je mreža nekaj računalnikov povezanih skupaj z namenom upravljati in hraniti hitro spreminjajoče se podatke. Gre predvsem za Local Area Network (LAN), ki je omejen na razdaljo do ene milje in Metropolitan Area Network (MAN), ki je omejen na razdalje do 60 milj. Prek lastnih komunikacijskih vezi povezujeta osebne računalnike (personal computer - PC) in delovne postaje (workstations) ter tvorita komunikacijska vozlišča (nodes). Wide Area Network (WAN) povezuje med seboj ta vozlišča. Internet pa je povezava med temi različnimi omrežji, ki se nahajajo po vsem svetu.[257]

Nekaj najznačilnejših internetnih vozlišč: .com – komercialne organizacije, .edu – izobraževalne organizacije, .gov – ameriške vladne organizacije, .int – mednarodne organizacije, .mil – ameriška vojska, .net – upravitelji glavnega omrežja interneta, .org – neprofitne organizacije. Vozlišča iz posameznih držav imajo svoje končnice: iz Slovenije .si, Avstrije .at, Italije .it, Hrvaške .hr, Madžarske .hu.[258]

Pri delu z internetom se prej ko slej srečamo s številnimi pojmi, kot npr. hypertext, web page in podobno. Tukaj bom na kratko predstavil posamezne.

Obogateno besedilo ali hypertext je tehnika urejanja besedil, ki olajša odpiranje datotek (tako besedilnih kot tudi slikovnih, zvočnih in drugih). Deluje na principu povezav (hyperlinkov) prek katerih lahko skačeš iz besedila v besedilo. Tako lahko sam izbereš tisto, kar te zanima in se poglobiš v določeno temo. Zaradi hitrosti iskanja je uporaben pri velikih besedilnih količinah (enciklopedije).[259]

Za preglednost spletnih strani (web pages ali sites) je premišljena uporaba še kako pomembna. Urejevalci oz. vzdrževalci spletnih strani (webmastri) morajo paziti, da so povezave narejene uporabniku prijazno, tako da v vsakem trenutku ve, kje se nahaja in kako pride nazaj na izhodišče ali home page. Pri tem so lahko v veliko korist okvirji (frames), ki omogočijo, da je neko besedilo stalno na vidnem mestu.

Pridejo tudi trenutki, ko več ne vemo, kaj nam je storiti oz. imamo kakšno vprašanje. Takrat pogledamo na FAQ – Frequently Asked Questions (najbolj pogosta vprašanja), kjer največkrat najdemo odgovor tudi na naše vprašanje.

Kaj je torej internet? 24. oktobra 1995 je Federal Networking Council (FNC) podal tole definicijo interneta: »Internet pomeni svetovni informacijski sistem, ki: a) je logično medsebojno povezan z globalnim lastnim naslovom prostora, ki temelji na internetnem protokolu (IP) oz. njegovim naslednikom; b) je sposoben podpirati komunikacije z uporabo Transmission Control Protocol/Internet Protocol (TCP/IP) oz. njegovih naslednikov oz. združljivih protokolov; c) priskrbi, uporablja ali naredi dostopno, javno ali zasebno, visoko stopnjo uslug v komunikacijah ali sorodni infrastrukturi, kot je tu opisano.«[260]

3.2 Zgodovina interneta

Internet je izum 20. stoletja, zato se zdi, da beseda »zgodovina« ni najbolj primerna. Pa vendar govorimo tudi o zgodovini razvoja interneta.

Začnimo s položitvijo kabla čez Atlantik leta 1858, ki naj bi prenašal telegrafske informacije na drugo stran. Čeprav poskus ni uspel, je to mejnik v zgodovini. Uspelo pa je leta 1866 in kabel je bil v telegrafski uporabi skoraj sto let.[261]

Leta 1945 je nastal članek o foto-elektronsko-mehanskem mehanizmu Memex za razširitev spomina, ki je bil uporaben v povezavi med dokumenti in mikrofilmi.[262]

4. oktobra 1957 je takratna Sovjetska zveza izstrelila prvi umetni Zemljin satelit Sputnik.[263] To je spodbudilo ZDA, da so leta 1958 ustanovile Advanced Research Project Agency (ARPA),[264] ki je združila znanstvenike pri razvijanju lastnega satelita, kar jim je uspelo v 18 mesecih. Nekaj let kasneje se je ARPA osredotočila na računalniška omrežja in komunikacijske tehnologije. Leta 1962 je ARPA prešla iz zgolj vojaškega tudi na univerzitetno področje.[265]

V 60. letih je bil narejen prototip oNLine System (NLS), ki je omogočal hypertextovno brskanje, popravljanje, elektronsko pošto. V ta namen je Doug Engelbart izumil tudi miško. Leta 1967 so naredili Hypertext Editing System (HES) in The File Retrieval and Editing SyStem (FRESS).[266]

Leta 1965 je bilo narejeno prvo računalniško omrežje, ko so med seboj povezali računalnika TX-2 v Massachusetts Institute of Technology (MIT)[267] Lincoln Lab in AN/FSQ-32 v System Development Corporation (Santa Monica, CA) prek 1200bps telefonske linije (brez packet-switchev).[268] Kmalu so ugotovili, da je boljša uporaba paketov kot vodov (circuits). Leta 1967 pa je National Physical Laboratory (NPL) v Middlesexu (Velika Britanija) razvil NPL Data Network, eksperiment s paketnimi preklopniki, ki je uporabljal 768kbps linijo. Na simpoziju v Gatlingburgu (Tennessee) na temo operacijskih principov (Operating Principles), so se srečale tri ekipe (RAND,[269] NPL, MIT), ki so se nato povezale pri raziskovanju. Prevzeli so NPL-jevo uporabo paketnih preklopnikov ter povečali hitrost z 2,4kbps na 50kbps.[270]

Avgusta 1968 je Request for Quotation (RFQ) razvijal eno ključnih komponent – paketne preklopnike z imenom Interface Message Processors (IMP). RFQ je vodil Frank Heart skupaj z Boltom Berankom in Newmanom (BBN). Bob Kahn je projektiral arhitekturno obliko ARPANETa, Roberts je skupaj s Howardom Frankom in njegovo ekipo pri Network Analysis Corporation (NAC) oblikoval omrežno topologijo in ekonomijo, omrežni merski sistem pa je pripravila Kleinrockova ekipa z University of California Los Angeles (UCLA). Istega leta je Network Working Group (NWG), ki jo je vodil Steve Crocker, razvila strežniške protokole za komunikacijo prek ARPANETa.[271]

2. septembra leta 1969 je bil postavljen prvi IMP na UCLA, 1. oktobra pa je bilo na Stanford Research Institute (SRI) postavljeno drugo vozlišče (node). Na University of California Santa Barbara (UCSB) je bilo za vozlišče poskrbljeno 1. novembra, na University of Utah v Salt Lake City (UUSLC) pa nekaj dni kasneje. Decembra je začel delovati ARPANET,[272] ko je med seboj povezal prva štiri vozlišča v UCLA, SRI, UCSB in UUSLC (glej Priloga 4).[273]

Julija leta 1970 je zaživel ALOHANET – prvo paketno radijsko omrežje, ki ga je razvil Norman Abramson z univerze na Havajih. ARPANETu se je priključil leta 1972.[274] V sedemdesetih letih so se računalniška omrežja izvila iz zgolj vojaške uporabe v znanstveno in komercialno.

Omrežje se je širilo in ker so prvi IMP omogočali le 4 strežne povezave, je BBN septembra 1971 razvil terminal IMP (Terminal Interface Processor – TIP), ki je omogočal 64 terminalov. Raziskovalci so uporabljali ARPANET za sodelovanje pri projektih, izmenjavo dosežkov pri delu ter za pogovore. Imeli so tudi elektronske poštne naslove (e-mail) in mailing liste. 1971 je Ray Tomlinson (BBN) izumil e-mail program. Marca 1972 je Tomlinson spremenil e-mail program za ARPANET in izbral znak @ kot označitev at (angl.= pri, od) – janez.papa@rkc.si (Janez Papa pri RKC v Sloveniji).[275] Junija istega leta je Larry Roberts napisal prvi e-mail upravljalni program, ki je omogočal sezname, izbirno branje, datoteke, posredovanje in odgovarjanje na sporočila.[276]

Oktobra 1972 je bila International Computer Communications Conference (ICCC), kjer je bil predstavljen ARPANET. Istega leta je bil tudi prvi pogovor med dvema računalnikoma izveden na UCLA, Louis Pouzin pa je vodil francoska prizadevanja, da naredijo svoj lastni ARPANET. Nastal je CYCLADES.[277]

Konec leta 1972 je Bob Metcalfe (Harvard) skupaj s kolegi razvil prvi eksperimentalni sistem ETHERNET, ki je med seboj povezal Xerox Alto, osebno delovno postajo z grafičnim uporabniškim vmesnikom (user interface). Ta prvi eksperiment se je imenoval Alto Aloha Network (glej Priloga 4).[278]

V sedemdesetih letih so različna omrežja rasla kot gobe po dežju: MFENET za raziskave v magnetnem zlitju energije (Magnetic Fusion Energy), HEPNET za visoko fizikalno energijo (High Energy Physicists) in SPAN za vesoljske fizike (Space Physicists) NASE (National Aeronautics and Space Administration).[279]

Leta 1973 je bila vzpostavljena prva mednarodna povezava z ARPANETom, ko se je University College of London (UCL) prek NORSARja[280] (Norveška) povezal z ARPANETom. Istega leta je Network Voice Protocol (NVP) omogočil konferenčne klice na ARPANETu. Število uporabnikov ARPANETa je naraslo na 2.000. Leta 1974 sta Vint Cerf in Bob Kahn specificirala do podrobnosti Transmission Control Protocol (TCP), BBN pa je odprl TELENET, komercialno verzijo ARPANETa. Leta 1975 je Steve Walker naredil prvo mailing listo na ARPANETu, John Vittal pa je razvil MSG, prvi vse vključujoči e-mail program, ki je omogočal odgovarjanje, posredovanje in zaznamovanje možnosti. Istega leta je nastala tudi satelitska povezava čez Atlantik in Pacifik s Havaji in Veliko Britanijo, ko so testirali TCP na Stanfordu, BBL in UCL.[281]

Leta 1977 je Larry Landweber na University of Wisconsin (UW) naredil THEORYNET, ki je priskrbel elektronsko pošto več kot 100 raziskovalcem v računalniških znanostih. Uporabljal je lokalno razvit e-mail sistem prek TELENETa. Marca 1978 se je TCP razdelil v TCP in Internet Protocol (IP).[282]

Ko je AT&T Bell Labs prosto razširil UNIX računalniške operacijske sisteme je leta 1979 nastal USENET, ki je temeljil na UNIX in UUCP (Unix-to-Unix CoPy) komunikacijskih protokolih. Ponujal je svet novic, pogovornih skupin in forumov, ki so bili dostopni prek navadne telefonske linije. To ni toliko oznaka fizičnega omrežja kot krog družbenega zborovanja. Leta 1984 uvedejo moderirane novične skupine (newsgroups).[283]

Istega leta (1979) je bilo srečanje med UW, ARPA, U.S. National Science Foundation (NSF)[284] in računalniškimi znanstveniki z mnogih univerz, kjer so ustanovili Computer Science Department (CSD) za razisavo računalniškega omrežja, ARPA pa je ustanovila Internet Configuration Control Board (ICCB) in začela eksperiment z Packet Radio Network (PRNET).[285]

12. aprila 1979 je Kevin MacKenzie s tako imenovanimi »smeški« uvedel čustva v suho besedilo elektronske pošte.[286]

V letih 1980-81 sta se začela še dva omrežna projekta BITNET in CSNET. Prvi je povezoval akademske mainframe računalnike v »email as card images« paradigmi. BITNET (Because It's Time NETwork) je sprejel IBMov RSCS (Remote Spooling Communication Subsystem) protokol, ponujal pa je direktno povezavo z uporabniki. CSNET (Computer Science NETwork) so ustanovili, da bi oskrbel omrežje za univerzitetne, industrijske in vladne računalniške raziskovalne skupine. CSNET je uporabljal Phonenet MMDF protokol, ki je temeljil na telefonskem prenašanju elektronske pošte.[287]

V tem času so nastali raznovrstni BBS (Bulletin Board System), ki so ponujali različne datoteke, slike, pripomočke, pogovore... do njih pa se je lahko prek modemov dostopalo od doma.[288]

V osemdesetih letih je opazen skok na evropsko prizorišče. Med junijem in decembrom leta 1980 je Tim Berners-Lee, medtem ko je bil svetovalec pri European Laboratory for Particle Physics (CERN), napisal program, ki je dovoljeval povezave med poljubnimi vozlišči.[289]

V Franciji je France Telecom razvil MINITEL (TELETEL), naslednje leto (1982) pa je Norveška vzpostavila internetno povezavo s Transmission Control Protocol/Internet Protocol (TCP/IP) prek SATNETa, v čemer jo je posnemala tudi UCL. TCP/IP postane standardni protokol za internetna omrežja. TCP razdeli informacijo na paketke že na začetku, IP pa jih pošilja na prave naslove. EUNET (European UNIX Network) je naredila EUUG (European Unix User Group) da bi razširila elektronsko pošto in USENET usluge.[290]

Na začetku leta 1983 v Evropi ustanovijo MINET (Movement Information Net), ki se priključi v internet septembra. Istega leta se je vojaški del ARPANETa (68 od 113 obstoječih vozlišč) odcepil v MILNET. Istega leta je bil ustanovljen tudi Internet Activities Board (IAB),[291] ki je zamenjal prejšnjo ICCB, in je vodil razvoj TCP/IP protokola in skrbel za raziskavo predlogov internetne skupnosti. Z novim letom je ARPANET prešel z Network Control Protocol (NCP) na nov TCP/IP protokol.[292]

V tem letu je bila ustanovljena tudi EARN (European Academic and Research Network), Tom Jennings pa je razvil FIDONET, ki se je leta 1988 povezal z internetom in omogočil izmenjavo pošte in novic. Na tehnologiji FIDONETa je temeljil tudi slovenski VRNET, ki je začel z obratovanjem leta 1994, v internetni obliki pa deluje še danes.[293]

Z izjemo BITNETa in USENETa so bila vsa dosedanja omrežja zaprtega značaja v rabi predvsem na znanstvenem in izobraževalnem področju. Komercialni sektor je razvil XNS (Xerox), DECNET, SNA (IBM), NETWARE in NETBIOS.[294]

Leta 1984 je bil razvit JUNET (Japan Unix Network), ki je uporabljal UUCP protokol. Istega leta je britanski JANET (Joint Academic Network)[295] ponudil vsem dostopno omrežje, ki mu je sledila NSF, ki je prek svojega Urada za Advanced Scientific Computing začela projekt NSFNET, ki je uporabljal TCP/IP protokol. Vanj so se vključevale vse države in dobile svoje domene. Vozlišča so bila razdeljena glede na geografsko poreklo in glede na vsebino. »Hrbtenica« (backbone) omrežja je v nekaj letih iz šestih vozlišč s povezavami 56kbps narasla na 21 vozlišč s povezavami 45Mbps.[296]

Vedno večja skupnost omrežij je botrovala tudi nastanku Federal Networking Council (FNC), ki je koordiniral širjenje in delitev omrežij. FNC je sodeloval tudi z drugimi mednarodnimi organizacijami kot evropska RARE (Réseaux Associés pour la Recherche Européenne) in Coordinating Committee on Intercontinental Research Networking (CCIRN), da bi koordiniral internetno podporo raziskovanja držav po vsem svetu. Zato so leta 1984 uvedli Domain Name System (DNS), 15. marca naslednje leto pa je bila registrirana že prva domena: symbolics.com, takoj za njo pa še druge.[297]

Leta 1985 se je začel WELL (Whole Earth 'Lectronic Link), leto kasneje pa se je tehnično področje IPTO razširilo in postalo Information Science and Technology Office (ISTO). NSF je ustanovila SDSCNET, JVNCNET, SURANET in NYSERNET. Da bi povečali učinek USENETa so uvedli NNTP (Network News Transfer Protocol), ki je uporabljal TCP/IP.[298]

Leta 1987 sta se BITNET in CSNET združila v CREN (Corporation for Research and Educational Networking). Glavna značilnost CRENa je, da so operativni stroški v celoti plačani od organizacij članic. Z Usenixovo osnovo so ustanovili UUNET (Unix-To-Unix Network), da bi razširili komercialni UUCP in USENET dostop.[299] Okrog božiča se začne govoriti o slovenskem verskem omrežju.

2. novembra 1988 je ARPA zaradi virusnih napadov ustanovila Computer Emergency Response Team (CERT), ki naj bi v bodoče bdel nad podobnimi dejanji. Tega leta so tudi nadgradili hrbtenico NSFNETa na 1.544Mbps, Susan Estrada pa je ustanovila CERFNET (California Education and Research Federation network). V tem letu je Jarkko Oikarinen razvil internetni prenos govora – Internet Relay Chat (IRC).[300]

Leta 1989 je bilo več kot 100.000 strežnikov, ARPANET pa je uradno nehal obstajati (leto kasneje dokončno). Od štirih vozlišč v ARPANETu leta 1969 je bilo leta 1992 na internetu preko 10.000 vozlišč v več kot 42 državah, danes pa v okrog 240 državah neznano število vozlišč. European Service Providers (ESP) ustanovi Reseaux IP Europeens (RIPE), da bi zagotovil potrebno administrativno in tehnično koordinacijo, ki bi podprla operacijo pan-European IP Network. AVCC (Australian Vice-Chancellors' Committee) in CSIRO (Commonwealth Scientific & Industrial Research Organisation) sta ustanovila AARNET (Australian Academic Research Network), ki začne delovati šele naslednje leto. 23. junija 1989 pa je bila preko Havajev vzpostavljena prva povezava med Avstralijo in NSFNETom.[301]

Oktobra 1990 je Tim Berners-Lee napisal program »WorldWideWeb«, ki je bil brkljalnik in urejevalnik obenem, kasneje pa preimenovan v Nexus. Novembra je bil postavljen prvi spletni strežnik nxoc01.cern.ch, kasneje preimenovan v info.cern.ch, prva spletna stran pa je bila http://nxoc01.cern.ch/hypertext/WWW/TheProject.html, ki je na žalost ni več videti.[302]

Internet se je vedno bolj umikal iz začetne vojaške in raziskovalne dejavnosti v osnovno in srednješolsko ter javno in komercialno uporabo.[303]

Leta 1991 je National Research and Education Network (NREN) nadgradil hrbtenico NSFNETa na 44.736Mbps. Tega leta se je ISTO razcepil v Computing Systems Technology Office (CSTO) in Software and Intelligent Systems Office (SISO). Ko je marca 1991 NSF preklical prepoved komercialne uporabe interneta, so General Atomics (CERFnet), Performance Systems International Inc. (PSInet) in UUNET Technologies Inc. (AlterNet) ustanovili Commercial Internet eXchange (CIX) Association .[304]

17. maja 1991 je bil WWW odprt za javnost na centralnih računalnikih CERNa. Lahko bi rekli rojstni dan sodobnega interneta.[305]

12. decembra 1991 je Paul Kunz na Stanford Linear Accelerator Center (SLAC)[306] postavil prvi spletni strežnik zunaj Evrope. Leta 1992 se pridruži vedno več strežnikov, tako da je januarja 1993 že okrog 50 HTTP strežnikov, oktobra več kot 200, junija naslednje leto pa več kot 1500. Leta 1995 pa naj bi bilo 50.000 omrežij po vseh kontinentih, od tega 29.000 v ZDA. 30. aprila 1993 je bil podpisan pomemben dokument, da je WWW tehnologija dostopna vsem zastonj, da ni treba nič plačati CERNu.[307]

Januarja 1992 je bila Internet Society (ISOC) strokovno usposobljena za delovanje, število strežnikov pa je naraslo preko 1.000.000. Tega leta je Jean Armour Polly skoval besedno zvezo »surfing the Internet« (srfati po internetu), in končno se je tudi Slovenija pridružila NSFNETu ter dobila domeno .si.[308]

Leta 1993 je NSF naredil INTERNIC, da bi razširil internetne usluge. Istega leta sta v splet vstopila tudi Bela hiša in Združeni narodi.[309]

Od 25. do 27. maja 1994 je bila v Ženevi v Švici (CERN) prva mednarodna WWW konferenca (Woodstock of the Web). Oktobra je z združitvijo RARE in EARN nastala Trans-European Research and Education Network Association (TERENA), s predstavniki iz 38 držav. Namen TERENE je pospešiti in sodelovati pri razvoju visoko kvalitetnih mednarodnih informacij in telekomunikacijske infrastrukture v korist raziskav in izobraževanja. Isti mesec je bila že druga mednarodna WWW konferenca v Chicagu (ZDA) z naslovom Mosaic and the Web. Ustanovljen pa je bil tudi World Wide Web Consortium (W3C), ki je imel 14. decembra prvo srečanje v MIT Cambridge v ZDA. Tega leta je INTERNET praznoval 25. obletnico obstoja. Okrog božiča se vzpostavi slovensko versko omrežje VRNET (Vatican Radio Net).[310]

Aprila 1995 je bila tretja mednarodna WWW konferenca z naslovom Tools and Applications. Tega leta se NSFNET vrne nazaj v raziskovalno omrežje, nastane pa novi NSFNET ko NSF ustanovi vBNS (Very high speed Backbone Network Service).[311]

V letu 1995 se je zgodilo še nekaj zanimivih dogodkov: na trg je prišel programski jezik JAVA; rodil se je RealAudio, zvočna tehnologija, ki omogoča poslušanje na internetu v realnem času (real-time); kmalu zatem se je pojavil Radio HK, prva komercialna 24 urna samo internetna radijska postaja; pojavili so se ponudniki internetnih storitev (Compuserve, AOL...); registracija domen ni več zastonj.[312]

Tako imamo danes 9 glavnih in 243 domen glede na geografsko poreklo. Nekoč so super hitre in visoko zmogljive linije NSFNETa veljale za hrbtenico interneta in so njihovi lastniki imeli neko besedo, danes pa je vedno več zmogljivejših strežnikov in omrežij v zasebnem in javnem sektorju. Lahko bi rekli, da je internet zbirka držav in tehnologij. Ključ tako hitrega uspeha interneta pa je bil zastonjski in prost dostop do temeljnih dokumentov. 24. oktobra 1995 je FNC podala definicijo interneta.[313]

Leta 1996 je MCI (delovna enota WorldCom, Inc.) nadgradila internetno hrbtenico z dodatkom približno 13.000 vrat in s povečanjem hitrosti z 155Mbps na 622Mbps; Internet Ad Hoc Committee je uvedel 7 novih generičnih domen (.firm, .store, .web, .arts, .rec, .info, .nom). 8. aprila se je na spletu pojavila Katoliška Cerkev v Sloveniji, jeseni pa še Sveti sedež.[314]

Leto 1997 je bila pri InterNICu (Network Solutions) registrirana najdaljša domena (challenger.med.synapse.uah.ualberta.ca). 15. aprila je začel oddajati spletni radio Ognjišče. Leta 1999 je ameriško sodišče razsodilo, da je domena lastnina, ki se jo lahko zaseže. Tehnologija leta je postal glasbeni format MP3.[315]

Na začetku leta 2000 nastopijo problemi z Y2K, milenijskim hroščem, vendar brez večjih posledic. 16. maja so začeli razvijati tehnologijo IPv6.[316] Internet Corporation for Assigned Numbers (ICANN) 16. novembra uvede nove generične domene (.aero, .biz, .coop, .info, .museum, .name, .pro). Število strežnikov (računalniški sistemi z registriranim IP naslovom) je od leta 1969, ko so bili štirje, do leta 2001 naraslo na 109.574.429; leta 1993 je bilo 130 spletnih strani, konec leta 2001 pa 36.276.252.[317]

3.3 Način delovanja

Internet velja za svobodno območje, kjer vsakdo lahko »govori«, kar hoče, če se le drži pravil TCP/IP protokola. Internet pripada vsem in obenem nikomur.[318]

Uporaba interneta je danes že močno razširjena, uporabljajo ga že otroci v osnovnih šolah, saj nudi širok spekter uporabe, vendar se bom pri raziskavi ustavil pri najbolj pogostnih: brkljanju po spletu in elektronski pošti.

3.3.1 Brkljanje

Za brkljanje po svetovnem spletu[319] potrebujemo najprej računalnik, ki je povezan s svetovnim spletom ali prek modema in telefonske linije (navadne ali ISDN ali ADSL – Asymmetric Digital Subscriber Line, ki omogoča zelo hitro povezavo tudi do 2Mbps oz. 250.000 znakov na sekundo; računalnik je nenehno on-line) ali pa preko optičnega kabla. Najbolj razširjeno pri povezovanju z domačega računalnika je povezovanje prek modema. Nadalje potrebujemo tudi internetni program – spletni brkljalnik. Obstaja več vrst teh programov, najbolj razširjena pa sta Microsoft Internet Explorer in Netscape Navigator. Ko imamo vse potrebno za brkljanje (računalnik, povezavo, program) lahko začnemo z brkljanjem.[320]

Najprej vzpostavimo povezavo do svetovnega spleta, kar nam omogoča ponudnik internetnih storitev. Sedaj obstajajo trije načini, da pridemo do željenih informacij oz. strani: a) Zaženemo brkljalnik in v naslovno vrstico vpišemo naslov strani, ki si jo želimo ogledati; b) Kliknemo na povezavo, ki jo najdemo na kakšni spletni strani; c) Uporabimo spletni iskalnik.

Vsak spletni strežnik ima naslov IP, ki je sestavljen iz štirih trimestnih številk. Tega si je seveda nemogoče zapomniti, zato obstajajo naslovi, ki so laže zapomnljivi v obliki URL (Universal Resource Locator): http://www.ime.končnica/mapa/index.html.

[HTTP://]nam pove, da gre za spletno stran. Ko vpisujemo v naslovno vrstico, nam tega ni treba napisati, ker brkljalnik to sam avtomatično doda, ko zapišemo naslov. HTTP pomeni Hyper Text Transfer Protocol – protokol za prenos spletnih strani. [//]je ostanek Apolla na sistemu Unix, ki ga je Tim Berners Lee prevzel, ko je ustvarjal sistem WWW. [/]ločuje posamezne direktorije na strežniku.[321]

Da iščemo v svetovnem spletu, nam pove predpona www, domena ime pa določi kateri računalnik na področju, ki ga specifizira končnica iščemo; končnica nam pove kje se nahaja strežnik; npr.: .si pove, da je strežnik postavljen v Sloveniji.

Ko enkrat stopimo na širjave interneta, se kaj lahko izgubimo, če ne vemo točno, kaj iščemo. Ko vemo, kaj hočemo, se odpravimo v smeri proti svojemu cilju. Če nam smer ni poznana, jo poiščemo v kakem iskalniku. Vanj natipkamo nekaj ključnih besed strani, ki jo iščemo, in ponujen nam bo seznam strani, ki ustrezajo zahtevanim kriterijem.

Poznamo več spletnih iskalnikov, ki ima vsak svoje prednosti in slabosti. Najbolj znani iskalniki so Google (www.google.com), Alta Vista (www.altavista.com) in Yahoo (www.yahoo.com). Ti nam omogočajo, da iščemo po ključnih besedah, opisu, klasifikaciji, e-mailu, slikah, naslovu; vnesemo neko značilnost, ime ali pač neki pojem s strani, ki jo želimo obiskati. Ker obstaja veliko podobnih strani, je pogosto treba še posebej določiti, kaj naj išče. To označuje Zahtevnejše iskanje, ki omogoča iskanje celotne besedne zveze; točno določene besede z neke strani, kar označimo s [+]pred besedo oz. brez neke besede, kar označimo z [-]; če uporabimo [*]lahko z njo nadomestimo del besede npr.: fran*, kar pomeni da iskalnik išče tako frančiškane kot franciscans, [?]pa nadomesti eno črko...[322]

V iskalnik vnesemo iskani pojem, ki nam pomaga najti določeno stran. Ko jo najdemo, kliknemo na povezavo in že smo tam. Med iskanjem nujno ne najdemo tega kar iščemo, lahko pa tudi prek drugih strani pridemo do našega cilja.

Lahko pa vpišemo neki spletni naslov, ki smo ga zasledili bodisi v kakšni reviji ali časopisu bodisi na radiu ali televiziji, in pritisnemo tipko [ENTER]oz. kliknemo na povezavo do željene strani. Sedaj se začne proces, v katerem brkljalnik poišče stran tako, da razpošlje manjše paketke informacij, ki iščejo zahtevano stran in ko prvi najde potrebne podatke, jih pošlje nazaj. Gre za Transmission Control Protocol/Internet Protocol (TCP/IP).

Spet se pred nas postavi vprašanje, kako izbrati med vsemi zadetki. Če je le-teh preveč, preprosto dodamo še kakšno ključno besedo in tako omejimo iskanje. Med ponujenimi možnostmi potem izberemo tisto, ki ustreza našemu iskanju.[323]

Druga možnost je, da pogledamo v kakšen imenik oz. portal, ki nam pokaže razne novosti, ki se ponujajo na spletnih straneh (od oglasov, predstavitev osebnih strani in strani podjetij do raznih akcij, vabil, forumov,...). Tam tudi lahko najdemo kaj uporabnega za nas.

Internet bi lahko imenovali tudi velikanska knjižnica, saj vsebuje velikanske količine podatkov in informacij, ki jih večinoma lahko tudi brezplačno uporabljamo (vsaj del).

Največkrat tako lahko prebiramo spletne časopise ali pa v njihovih arhivih poiščemo kakšne stare članke, ki jih potrebujemo za svoje delo. Posebej koristne so razne univerzitetne baze podatkov in knjižnice, kjer lahko najdemo skoraj vse. Pri iskanju v spletnih arhivih veljajo podobna pravila kot pri iskalnikih.[324]

Velja pa, kot sem omenil že prej, načelo, da moramo vedeti, kaj iščemo. Kaj lahko se namreč zgodi, da ob obilici ponudbe, ki se pojavi pred nami, zabredemo v živi pesek in samo klikamo sem in tja. Nehote mogoče kliknemo tudi na kakšno stran, ki tega ni vredna. V mislih imam predvsem številne pornografske strani, ki neprestano in brez kakšnih posebnih zahtev ponujajo slike (in še kaj) s pornografsko vsebino.

Le s trdno odločitvijo in odločno zavzetostjo, da bomo spoštovali človeško dostojanstvo, dostojanstvo žensk in njihovega telesa, bomo kos skušnjavi, da bi tudi sami pokukali na te strani ali na take, ki pozivajo k nasilju in anarhiji, kar prav tako ni vredno ogleda. Ali bom slabič ali pa trden v svojih odločitvah? Odvisno je od mene in moje zrelosti, kajti na internetu me nihče ne nadzira.

Skratka, na internetu je mogoče najti prav vse, zato moramo biti še posebej previdni pri izbiri spletnih strani, kajti mi smo tisti, ki kliknemo.

Internet pa je tudi medij, kjer vsakdo lahko objavi svoje razmišljanje, ideje, slike,... Za to ne potrebujemo drage radijske opreme ali televizijskih kamer. Preprosto na domačem računalniku naredimo svojo spletno stran, jo poljubno oblikujemo in jo s pomočjo FTP (File Transfer Protocol) pošljemo na strežnik. Obstaja kar nekaj brezplačnih strežnikov, ki nudijo gostovanje v zameno za nekaj reklamnih pasic (banner).[325]

3.3.2 Elektronska pošta

Elektronsko pošto poleg novičnih skupin (news-groups), klepetalnic (chat rooms) in forumov uporabljamo za izmenjavo idej.[326]

Lahko jo beremo v posebnih programih za elektronsko pošto ali pa preko spleta, odvisno od tega, kaj omogoča ponudnik poštnih storitev. Najbolj razširjena programa za branje elektronske pošte sta Microsoftov Outlook Express in Netscapov Messenger, poznamo pa tudi mnogo drugih.

V programu za elektronsko pošto nastavimo podatke za poštni račun. Pomembno je uporabniško ime (user name), geslo (password), strežnik prihajajoče pošte (incoming mail server – POP3) in strežnik odhajajoče pošte (outgoing mail server – SMTP).

Naokrog lahko pošiljamo pošto kot golo besedilo (plain text) ali pa oblikovano (HTML) besedilo. Prav tako lahko dodamo razne slike in zvoke, kar pa »oteži« samo pošiljko. Elektronski pošti lahko tudi pripnemo kakšno datoteko in jo pošljemo naslovniku.

Pri tem bi rad opozoril na zlorabe elektronske pošte kot je npr. SPAM (angl. Spice Pork And Meat = ščepec svinjine in mesa), kar pomeni da kakšno reklamno obvestilo pošljemo vsem, ki jih imamo v poštnem imeniku, ne glede na to, ali jih stvar zanima ali ne. Nemalokrat nam poštni predal zasujejo vabila na različne spletne strani (največkrat prikrite pornografske narave); takih strani preposto ne obiščemo, še posebej, če pošta ni poslana nam osebno, ampak je splošna.

Pošta, ki jo s poštnega strežnika poberemo s poštnim programom, ostane na našem računalniku, na strežniku pa se izbriše, razen če drugače nastavimo poštni predal.

Branje prek spleta je primernejše za tiste, ki nimajo lastnega računalnika, oz. veliko potujejo. Tako imajo vedno na razpolago vso dosedanjo pošto, dokler seveda ne prekoračijo omejitve prostora (največkrat 5 Mb), ko morajo odvečno pošto izbrisati.

3.4 Meje interneta

Kljub vsemu je pogovor iz oči v oči ključno pravilo pri evangelizaciji. Če ne drugje, se tu opazi omejenost medijev.[327]

Zavedati se moramo, da tako kot povsod tudi na internetu obstajajo določena pravila obnašanja. Uporablja ga velika množica najrazličnejših ljudi in vsak ima svoja pričakovanja in interese. Morda se res zdi tako, kot sem omenil na začetku, da lahko vsakdo dela, kar hoče. Nezrelo je, če kdo v kako knjigo gostov na spletni strani zapisuje kletvice, zmerjanja in žalitve. Ali naj lepo olikano napiše kritiko ali pa naj bo tiho.

Nezmernost pri uporabi interneta oz. pri »surfanju« kaže na beg iz resničnega sveta; nekdo ne more živeti v resničnem svetu, razživi pa se, ko stopi v virtualni svet. Zavedati se moramo, da živimo na tem svetu, da smo del tega, realnega sveta in da reševanje težav ni v begu v navidezno resničnost ampak v soočenju z njimi. Internet je lahko kvečjemu pripomoček pri iskanju pomoči v obliki nasvetov, pogovorov, dopisovanja, molitve itd.

Kljub brezmejnemu prostranstvu interneta je le-ta omejen, saj ne omogoča ne odnosa s človekom, ne odnosa z Bogom. Je samo pripomoček k boljšim odnosom, sredstvo za zbližanje, ne pa že dosežen odnos. Za vzpostavitev resničnih odnosov moramo še vedno stopiti k človeku in se z njim soočiti na štiri oči, to pa velja tudi za odnos z Bogom – na kolenih v kapeli.

3.5 Etika na internetu

ARPANET, ki je bil ustanovljen, da bi nadziral razdejano družbo po jedrskem holokavstu, je bil izigran od lastnega otroka – INTERNETa, ki je brez kontrole in je vedno bolj prek post-hladne vojne razširjal elektronsko svetovno vas.[328]

Temeljno etično vprašanje je: ali so ljudje po uporabi interneta srečnejši in boljši? Internet namreč lahko uporabljamo za dobro, lahko pa tudi obratno. Nudi nam ogromno informacij, lahko pa tudi izkorišča, manipulira, gospoduje in kvari.[329]

Če pogledamo na krščansko normativno etično tradicijo, vidimo, da je človeška oseba najvišja vrednota. Komunikacija ni pojmovana samo kot širjenje informacij, ampak kot izmenjava vrednot. Delo za odrešenje tako ne pomeni bega v drug svet, ampak preobrazbo tega sveta po evangeljskih načelih. Cilji komunikacije so tako: pospeševati dialog, pospeševati sodelovanje in pospeševati občestvo. Povedano drugače: »Človeška oseba in človeška skupnost sta cilj in mera uporabe sredstev družbenega obveščanja, komunikacija pa naj bi potekala od osebe do osebe za njihov celosten razvoj.«[330]

Širjenje interneta poraja tudi veliko novih etičnih vprašanj glede diskretnosti, varnosti in zaupnosti podatkov, avtorskih pravic in intelektualne lastnine, pornografije, strani, ki spodbujajo k sovraštvu, opravljanju, obrekovanju... Internet pa ni samo vir problemov, ampak tudi koristi za človeško družbo, vendar se le-te v polnosti uresničijo, ko so rešeni obstoječi problemi.[331]

Dobra stran interneta pred drugimi mediji je v tem, da lahko kdorkoli aktivno sodeluje pri oblikovanju medmrežja ter predstavlja svetu svoje misli in ideje, na katere lahko pričakuje tudi odziv drugih uporabnikov. Internet je »novo kraljestvo, čudovita dežela kiber prostora (cyber space), kjer je mogoče vsakršno izražanje in kjer je edini zakon popolna osebna svoboda, da lahko delaš, kar hočeš.« Problem je le v tem, da nimajo vsi enakih možnosti glede dostopa do interneta (digital-divide). Prizadevati si je treba, da bi vsi imeli možnost stopiti na novi forum in spregovoriti.[332]

Internetna svoboda pa je pogojena z vrednostnim sistemom. Svoboden sem, če tudi drugemu pustim svobodo. Spoštovanje človekovega dostojanstva je, kot sem omenil že zgoraj, merilo, model svobode, ki bi morala vladati tudi na internetu za razliko od neo-liberalistične svobode, pri kateri je edino merilo zaslužek in užitek. Zavedati se moramo, da internet združuje, lahko pa tudi ločuje med seboj glede na ideologijo, politiko, čutenje, raso, etnično pripadnost, medgeneracijske razlike in veroizpoved. Govori se tudi o »kiber terorizmu«.[333]

Nevarnost je tudi v kulturni prevladi, ko bi ena mogočna kultura preglasila vse ostale in si jih podredila, še posebej, če bi razpečevala zmotne vrednote (predvsem glede zakonske zveze in družinskega življenja). Nujna je namreč kulturna občutljivost in spoštovanje vrednot in prepričanja drugih – medkulturni dialog. Naloga kristjanov je predvsem ohranjati kulturo komunikacije in njeno žlahtnost.[334]

Temeljni kamen demokracije je svoboda izražanja, svoboda teženja po spoznanju resnice pa je temeljna človekova pravica. Vse to internet nudi, nevarnost pa je v manipulaciji javnega mnenja, razširjanju napačnih informacij, kar je navadno posledica totalitarnega režima, prisotno pa je tudi v demokracijah, kjer je dostop do medijev odvisen od finančnih sredstev (Pecunia regina mundi.).[335]

Sicer pa je internet sredstvo, ki nam nudi čudovito raznolikost od učinkovitih in hitrih informacij preko babjih čenč in senzacionalizma, mešanice novic in reklam, do resnih komentarjev in razmišljanj. Težko je vse te stvari predelati in preveriti, zato je potrebna medijska vzgoja, ki nas nauči presojati in izbirati.[336]

Obstajajo zakoni glede vsebin spletnih strani (nasilje, goljufije, otroška pornografija), vendar so v praksi le redko upoštevani. To naj nam kristjanom ne vzame poguma, da bi stopili na internetna tla in jih s svojimi vsebinami prekvasili in osolili. Temà na internetu obstaja, moramo pa jo osvetliti z Lučjo.[337]

3.6 Zavetnik interneta

Zavetnik iznajdb, ki človeku omogočajo, da po električni sili lahko v trenutku odsotnim napiše besedo, da se lahko iz zelo oddaljenih krajev med seboj pogovorijo, je sv. nadangel Gabrijel.[338]

Papeški svet za družbeno obveščanje je 7. februarja 2001 za zavetnika interneta izbral sv. Izidorja Seviljskega (556-636), zadnjega latinskega cerkvenega očeta.[339]

Bilo je več kandidatov: frančiškana sv. Bernardin Sienski (1380-1444) in sv. Peter Regaldo (1390-1456) ter avguštinka sv. Rita iz Cascie (+1457), na koncu pa je bil izbran sv. Izidor Seviljski.[340]

Sv. Izidor Seviljski se je rodil okoli leta 556 v Kartageni v Španiji, umrl pa je 4. aprila 636 v Sevilli. Za svetnika je bil razglašen leta 1598, leta 1722 pa za cerkvenega učitelja. Je tudi narodni zavetnik Španije. Goduje na svoj smrtni dan – rojstni dan za nebesa – 4. aprila.[341]

Bil je iz odlične družine, ki se je kmalu preselila iz Kartagene v Sevillo, kjer je vstopil v samostan in bil že pri 30 letih opat. V samostanskih šolah in knjižnicah se je izučil v mnogih spretnostih (naravoslovnih, gramatičnih, zgodovinskih in teoloških). Njegov starejši brat Leander je bil nadškof v Sevilli (577-600) in ga je po smrti staršev posvetil v duhovnika, drugi brat Fulgencij je bil škof v Astigi, sestra Florentina pa je bila redovnica.[342]

Po smrti brata Leandra je leta 599/601 postal škof v Sevilli. Zavzemal se je za izobraževanje in vodil več sinod in koncilov, najpomembnejši pa je bil 4. narodni koncil v Toledu leta 633, ki mu je tudi predsedoval, ko sta Cerkev in država dosegla enotnost glede uvedbe katedralnih shol v vsaki škofiji in poenotenja liturgičnih obredov (mozarabski obred). Bil je velik učenjak in po njegovi zaslugi Zahod pozna Aristotela. Napisal je več knjig, njegovo zadnje in izredno delo pa so bile leta 630 Etymologiæ (imenovane tudi Origines, ki jih je izdal škof Braulio iz Saragoze /631-651/ v 20 zvezkih), enciklopedija vsega znanja njegovega časa, ki so jo študentje uporabljali še dolgo v srednjem veku. Ustvaril je kulturni most med antiko in srednjim vekom.[343]

Njegov je tudi izraz »maša« za evharistično daritev, ki izhaja iz latinskega zaključka, ko duhovnik naslovi zbrane: »Ite missa est!«, poslanstva k novokrščenim, katehumenom in vsemu občestvu.[344]

V njegovem času je bila Španija polna zmotnega nauka arianizma,[345] ki zanika pravo Kristusovo božanstvo in njegovo sobistvenost z Očetom. S svojimi gorečimi pridigami je pripomogel k spreobrnjenju Vizigotov[346] od arianizma h katoliški veri.

In zakaj je ravno sv. Izidor Seviljski zavetnik interneta?

Njegovo delo, predvsem Etymologiæ, so nekakšna predhodnica interneta. Za internet smo rekli, da je velikanska knjižnica in zbirka podatkov, isto pa velja tudi za Etymologiæ.

Soočil se je s krivo vero arianizma in njegove privržence pripeljal v objem Cerkve. Tudi internet je poln zmotnih naukov, ki jih je treba pripeljati na pravo pot.

Razlogov zanj je torej več kot dovolj.

4. CERKEV IN INTERNET

"Kar vam pravim v temi,
povejte na svetlobi;
in kar slišite na uho,
oznanite na strehah"
(Mt 10,27).

V tem poglavju se bom opiral predvsem na dokument Cerkev in internet ter poslanico Internet: novi forum za oznanjevanje evangelija, ki sta oba izšla letos.

Vso to raznolikost omrežij, ki tvorijo internet, lahko pojmujemo kot različne kulture in dežele. Tako si lažje predstavljamo Jezusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15).

Internet je skupek različnih podatkov, knjižnic, družbenega in poslovnega sveta, slabih in dobrih strani družbe. Tak pa je bil tudi rimski forum, ki je bil kraj srečevanja, prepričevanja in sodelovanja.[347]

Internet prinaša velike možnosti za evangelizacijo, če le upoštevamo njegove prednosti in slabosti. Z informacijami, ki jih nudi, lahko omogoči začetno oz. prvo srečanje s krščanskim sporočilom, Cerkev pa mora najti poti, kako iz virtualnega pripeljati v resnični svet.[348]

Katoliška Cerkev je na internetu navzoča, saj imajo svoje strani tako Sveti sedež (www.vatican.va), kot tudi Cerkev na Slovenskem (www.rkc.si) ter druge. To niso samo predstavitvene strani, ampak na njih najdemo tudi uporabno gradivo in obvestila o aktualnih dogodkih, o redovih, duhovnosti,... Lahko bi celo rekli, da ima Cerkev pozitiven odnos do interneta, kar dokazujejo tudi njeni zadnji dokumenti.[349]

Internet sicer ne more nadomestiti izkušnje Boga, kot je to npr. pri bogoslužnih in zakramentalnih opravilih, lahko pa človeka pripelje do srečanja s Kristusom. Jasno je, da elektronski odnos ne more nadomestiti neposrednega človeškega stika.[350]

Internet je močno vplival na razvoj ekonomije, vzgoje, politike, na novinarstvo, odnose med narodi in kulturami, zato ima Cerkev nalogo opogumljati pravilno rast in uporabo v dobro človeka, za pravičnost in mir, za skupno dobro, solidarnost; za evangelizacijo.[351]

V svetu, kjer je polno idej, načrtov in misli o življenju, ima tudi Cerkev možnost in obenem nalogo podati svojo izkušnjo življenja, ponuditi odrešilno Kristusovo resnico vsemu človeštvu. Pri tem je pomebno, da oznanjevalci nimajo strahu pred tako številno publiko, ki čaka; čaka, da jih kdo nagovori, da jim da smisel življenja.[352]

Največja naloga Cerkve je oznanjevanje, najboljše sredstvo za sporočanje pa je internet. Cerkev je torej dolžna stopiti na internet in ga uporabiti za stik, navezavo odnosov z ljudmi. Internet omogoča takojšen in neposreden dostop do pomembnih verskih in duhovnih virov, velikih knjižnic, muzejev, dokumentov, spisov cerkvenih očetov in učiteljev...[353]

S pomočjo interneta so možne številne dejavnosti in programi evangelizacije, re-evangelizacije, nove evangelizacije, misijonov ad gentes, kateheze in drugih načinov vzgoje, novic in informacij...[354]

Pomembna je možnost, da lahko vsakdo izrazi lastno mnenje, in pa seveda skrb za izobraževanje in vzgojo. Cerkev mora poskrbeti za primerno vzgojo glede uporabe medijev, posebej interneta, ki je lahko poln nevarnosti. Tovrstne vzgoje bi bili potrebni tako duhovniki, bogoslovci in redovniki kot tudi laiki – učitelji, starši in otroci. Ni namreč pomembno mlade naučiti samo, kako biti dobri kristjani, ampak jih je treba naučiti, kako v tem cyber svetu biti dobri kristjani. To pa zahteva tudi medijsko vzgojo.[355]

Paziti je treba, da internet ne bo postal neke vrste veleblagovnica, kjer bi si vsakdo izbral, kar mu srce poželi, če potrebuje ali ne, in odšel. Cerkev mora ponuditi več. Ponuditi mora človeškost, možnost osebnega srečanja. Pri tem je treba skrbno ločevati med pšenico in ljuljko, med stranmi, ki so katoliške in tistimi, ki niso, oz. se kažejo da so, pa niso. Veliko je namreč volkov, ki se oblečejo v ovčjo kožo. Predvsem otrokom je treba jasno povedati, da ni vse, kar najdejo na internetu »zdravo, varno in resnično.«[356]

Papeževa poslanica nas na koncu povabi naj ponudimo na internet Kristusovo podobo in glas, kajti »kjer ni prostora za Kristusa, ni prostora za človeka.« Odrinite na globine interneta.[357]

Kaj internet pomeni Cerkvi?

1. Kraj srečevanja, prepričevanja in sodelovanja (forum).
2. Velike možnosti za evangelizacijo (možne številne dejavnosti in programi evangelizacije).
3. Predstavitvene strani.
4. Vsakdo lahko izrazi lastno mnenje.
5. Človeka lahko pripelje do srečanja s Kristusom.
6. Ne more nadomestiti izkušnje Boga.
7. Elektronski odnos ne more nadomestiti neposrednega človeškega stika.

10 stvari, ki jih mora Cerkev ponuditi internetu:

1. Informacije, predstavitvene strani - začetno oz. prvo srečanje s krščanskim sporočilom.
2. Uporabne materiale in obvestila o aktualnih dogodkih, o redovih, duhovnosti...
3. Opogumljati pravilno rast in uporabo v dobro človeka.
4. Podati svojo izkušnjo življenja (odrešilno Kristusovo resnico vsemu človeštvu) - dati na internet Kristusovo podobo in glas.
5. Največja naloga Cerkve je oznanjevanje, najboljše sredstvo za sporočanje pa je internet.
6. Takojšen in neposreden dostop do pomembnih verskih in duhovnih virov, velikih knjižnic, muzejev, dokumentov, spisov cerkvenih očetov in učiteljev.
7. Skrb za izobraževanje in vzgojo glede uporabe medijev, posebej interneta (jasno povedati, da ni vse, kar najdejo na internetu "zdravo, varno in resnično").
8. Naučiti mlade, kako v tem cyber svetu biti dobri kristjani.
9. Ponuditi mora človeškost, možnost osebnega srečanja.
10. Iz virtualnega pripeljati v resnični svet.

4.1 Sveti sedež (www.vatican.va)

Sveti sedež je prisoten na internetu od jeseni 1996.

Na spletnih straneh Svetega sedeža lahko najdemo osnovne informacije o delovanju in sestavi posameznih upravnih delov Svetega sedeža. Na začetku nas pričaka trg sv. Petra, kjer imamo možnost izbire med 6 jeziki. V nadaljevanju se pred nami razprostre vrsta različnih možnosti: od novosti do arhivov, od rimske kurije do svetovnega dneva mladih, od skrivnih arhivov do informacijskega centra.

Spletne strani Svetega sedeža nudijo širok spekter različnih dejavnosti, dokumentov, molitev; pa tudi slik, novic, knjig. Na voljo so vsi dokumenti od papeža Leona XIII. naprej, dokumenti rimske kurije, različnih uradov, kongregacij, svetov... Lahko se tudi razgledamo po vatikanski državici, se sprehodimo po vatikanskih muzejih ali pa le brskamo po knjižnici in njenih skrivnih arhivih.

Da lažje najdemo željene podatke, poskrbi iskalnik, ki omogoča tudi iskanje glede na jezik.

Stran nudi osnovne informacije, pogrešamo pa kontaktno osebo, na katero bi se lahko obrnili za podrobnosti.

4.2 Cerkev na Slovenskem (www.rkc.si)

Cerkev na Slovenskem je na svetovni splet stopila na velikonočni ponedeljek 8. aprila 1996, domena rkc.si pa je bila registrirana 3. aprila 1996.[358]

4.2.1 VrNet

17. aprila 1998 je bilo uradno ustanovljeno društvo VrNet - društvo za pospeševanje človeku prijazne uporabe elektronskih omrežij, ki deluje v okviru AUDO (Apostolske ustanove družbenih občil) pri Slovenski provinci Družbe Jezusove. Omrežje VrNet pa je delovalo že prej. Pred več kot desetimi leti (1988/89) je nastalo omrežje VrNet (Vatican Radio NETwork), prek katerega so učinkoviteje in ceneje izmenjavali podatke za potrebe Radia Vatikan. Nekaj let kasneje (24. decembra 1994) je VrNet odprl vrata duhovnikom, redovnim ustanovam in cerkvenim organizacijam kot varno mrežo za pretok informacij in elektronskih sporočil.[359]

Spomladi 2001 so začeli intenzivno razmišljati o varnem poštnem predalu, ki bi omogočal antivirusno preverjanje in varen dostop, obenem pa tudi o novem spletnem strežniku, ki bi omogočil večjo varnost ter hitrejše dodajanje novih storitev na področju spletnih strani (wap, obrazci, statistike), kar je bilo jeseni tudi izpeljano (mihael.rkc.si – spletni strežnik in rafael.rkc.si – poštni strežnik). Eden od povodov za menjavo je bil tudi napad satanistov na prejšnji strežnik in onemogočanje poštnih storitev.[360]

Nekoč zaprti sistem VrNet je danes dostopen tudi registriranim internetnim uporabnikom in je še izboljšal svojo ponudbo. VrNet ponuja vedno sveži napovednik cerkvenih dogodkov; poročila radia Vatikan, informativno oddajo Radia Ognjišče; dnevni pregled tiska, Sporočila slovenskih škofij, Redovna občestva, razne cerkvene dokumente; pastoralno-katehetsko gradivo, bogoslužno-liturgično gradivo in vrsto tehničnih pripomočkov.[361]

4.2.2 Spletne strani www.rkc.si

Na spletnih straneh www.rkc.si lahko spremljamo aktualne dogodke Cerkve na Slovenskem in drugod; lahko poglobimo svoje duhovno življenje s pomočjo različnih duhovnih misli, iskric, oaz, odlomkov božje besede; lahko spoznavamo skrivnosti ureditve Cerkve, od škofij do redovnih ustanov, združenj in župnij; s pomočjo katoliških povezav se lahko seznanimo tudi z drugimi podobnimi stranmi; kazalo pa nam pokaže, kaj vse vsebujejo spletne strani Cerkve na Slovenskem.

Stran vsebuje prvine, ki jih naglašajo cerkveni dokumenti, da naj bodo prisotne na internetu: dostopne so informacije, uporabni materiali, kontaktna oseba, skrb za izobraževanje (razni računalniški tečaji), morda bi bilo dobro poudariti konkretno medijsko vzgojo glede uporabe interneta. Lahko bi rekli, da so spletne strani katoliške Cerkve na Slovenskem dober kažipot vsem, ki se ustavijo na njih, saj lahko dobijo tako osnovne informacije, kot tudi duhovno hrano (duhovna misel, iskrica...).

5. FRANČIŠKANI NA INTERNETU - OFM.RKC.SI

"Dan za dnem
so v templju in po hišah
neutrudno učili in oznanjali evangelij
o Kristusu Jezusu"
(Apd 5,42).

Bilo je v začetku 13. stoletja, ko se je okrog sv. Frančiška zbralo prvih šest bratov. Niso dolgo pomišljali. Vstali so in šli po dva in dva vsak v svojo smer ter oznanjali.[362]

Tega Frančiškovega zgleda se skušamo frančiškani držati tudi danes. Nočemo biti na mestu, ampak stremimo k oddaljenim, naš cilj je med ljudmi.

5.1 Zgodovinski pregled

Tako smo 8. aprila 1999 slovenski frančiškani postavili prvo postojanko na svetovnem spletu.[363] Ta datum nenamerno sovpada z datumom, ko je tri leta prej (8. aprila 1996) na internet stopila Slovenska Cerkev. Tako smo poleg tega, da smo na istem strežniku, z njo povezano tudi na ta način, sicer pa redno sodelujemo s tehnično ekipo RKC oz. VrNet.

Vsebina in oblikovanje prvih strani sta bila z začetno zagnanostjo in tehničnimi napotki prijateljev hitro pripravljena. In ker je internet sredstvo, ki zelo hitro napreduje in kliče po vedno novih korakih, smo 23. aprila 2001 prenovili in posodobili zunanjo podobo spletnih strani, ki jo imajo še danes (glej Priloga 7).

In kako je potekal vsebinski razvoj strani?

5.1.1 Informativne strani

Ob prihodu na strani Slovenske frančiškanske province sv. Križa najprej pozdravijo novosti, ki seznanimo z dogajanjem po provinci, v Cerkvi na Slovenskem in po svetu. Strani so zamišljene tako, da so vse povezave vedno pri roki in omogočajo hitro prehajanje s strani na stran.

Zgodovina in nastanek reda ter province in kratek življenjepis sv. Frančiška, so dostopni na področju OFM. Tam tudi izvemo, kaj pomeni ta kratica.

Razpršenost frančiškanov po Sloveniji je prikazana na področju Samostani. Na karti Slovenije se lahko izbere želeni samostan in prikažejo se najpomembnejši podatki od telefonskih številk in elektronskih naslovov do kratke zgodovine samostana.

Področje Dejavnosti prikaže in opiše dejavnosti slovenskih frančiškanov in povezave do morebitnih podrobnosti.

Naslednje področje je Duhovnost, ki je temelj vsake dejavnosti. Tu so na razpolago različne Frančiškove molitve, opomini, misli in nasveti, ki lahko pomagajo v osebnem duhovnem življenju.

Več o sv. Frančišku in njegovi duhovnosti, prinese področje Založba, kjer je predstavljena založba Brat Frančišek, možen pa je tudi pregled izdanih knjig in nakup prek interneta.

Na spletnih straneh so tudi druge publikacije. Na področju Fraternitas je arhiviran Fraternitas – mednarodno glasilo OFM, ki obvešča o dogodkoh iz reda manjših bratov po vsem svetu.

Na področju FMP je pregleden koledar dogodkov, ki jih pripravlja Frančiškanska mladinska pastorala. Gre za razne duhovne vaje, srečanja in romanja za otroke, mlade, študente... Dodani so tudi kontaktni naslovi in številke za podrobnejše informacije.

Sestre klarise so Frančiškov drugi red, ki ga je ustanovil skupaj s sv. Klaro. Več o njih je dostopno na področju Klarise. Podobno je tudi s Frančiškovim tretjim oz. svetnim redom (FSR), ki združuje zakonce in samske, ki živijo po zgledu sv. Frančiška in sv. Klare v svetu.

Stran Frančiškovih otrok (FO) je še v nastajanju, tukaj pa naj bi bilo zbirno mesto za gradiva in kateheze, ki jih imajo skupine Frančiškovih otrok po vsej Sloveniji.

Na področju Vsebina je v preglednem seznamu prikazano, kaj vse vsebujejo spletne strani slovenskih frančiškanov, na koncu pa so še Povezave, ki odprejo okno po širnem svetu frančiškanskih in drugih cerkvenih strani.

Na levi in desni strani so neprestano dosegljive pomembne povezave kot so recimo Cerkev na Slovenskem, Sveti sedež, Frančiškani po svetu ter Duhovna oaza in Asiški križ – molitvena stran in duhovne vaje na internetu.

5.1.2 Duhovna oaza – molitvena stran (ofm.rkc.si/oaza/)

Že kmalu potem, ko smo naredili spletne strani naše province, smo začeli razmišljati, da bi ponudili še nekaj več. Hoteli smo narediti molitveno stran na internetu, ki bi ljudem, ki vsakodnevno uporabljajo internet, olajšala molitev in jih vzpodbudila pri njihovem delu. Idejo smo dobili tudi pri strani irskih jezuitov Sveti prostor (angl.= Sacred Space),[364] nakar smo začeli razmišljati, kako bi jo poimenovali pri nas. Tako je nastala Duhovna oaza – kraj, kjer obiskovalec najde moči za obveznosti, ki ga čakajo čez dan, in kraj, kjer se po napornem dnevu lahko osveži. Duhovna oaza naj bi v puščavo interneta, ki nima globje vsebine, prinesla smisel in upanje – podobo in glas Jezusa Kristusa.[365]

Na 1. adventno nedeljo (28. novembra 1999) je tako zaživela Duhovna oaza. Obiskovalec oz. molivec na njej najprej sreča pozdravne besede, potem pa ga odprta vrata vabijo naprej, kjer se sreča s povabilom, naj vstopi in moli. Vsak teden bogati stran druga sličica iz narave.

Duhovna oaza je zamišljena kot stran, ki ponudi obiskovalcu odlomek iz dnevne božje besede (berila, psalma ali evangelija), ki ga spremlja kratka molitev oz. komentar. Vsak dan v tednu ima svoj odlomek in molitev, le uvodna[366] in končna molitev (Slava Očetu) sta vedno enaki (glej Priloga 7).

Obiskovalci lahko s strani poberejo tudi Duhovno oazo v formatu PDF (Portable Data Format), kjer dobijo na listu A4 misli za celoten teden; možno se je tudi naročiti na tedensko prejemanje Duhovne oaze po elektronski pošti.

Na koncu je še nekaj obvestil in povezav ter elektronski naslov, kamor lahko sporočijo svoje pripombe, pohvale in spodbude (glej Priloga 9).

Iz odzivov na Duhovno oazo in statistike obiskov je razvidno, da stran večinoma obiskujejo zaposleni med delovnim časom (med odmorom).

8. oktobra 2000 je bila predstavitev Duhovne oaze v oddaji Obzorja duha na Televiziji Slovenija.

5.1.3 Asiški križ – duhovne vaje (ofm.rkc.si/dv/)

Po izredno pozitivnem odzivu na delovanje Duhovne oaze smo začeli razmišljati, kaj bi še lahko ponudili na internetu. Bili smo v jubilejnem letu in porodila se je ideja, da naredimo duhovne vaje na internetu. V sredo 4. oktobra 2000 smo začeli z duhovnimi vajami na internetu, ki so bile sestavljene iz 24 meditacij ob sliki Križanega pri sv. Damijanu v Assisiju (odtod tudi ime Asiški križ). Besedilo meditacij je bilo povzeto po knjižici Davanti a te nel segno della Croce (Pred teboj v znamenju križa), ki jo je pripravila frančiškanska skupnost iz kraja Cermenate, izdala pa Edizione Biblioteca Francescana[367] iz Milana.

Na začetku nas pričaka povabilo na duhovne vaje na internetu, da stopimo pred ikono Križanega, da bi spoznali, čigava ikona smo mi. Najprej so kratka navodila glede poteka duhovnih vaj (predvideno je, da eno meditacijo premišljujemo en teden, nova pa je izšla vsak petek vse do 22. marca 2001), sledi pa slika s pripadajočo meditacijo.

Duhovne vaje je opravljal (in jih še opravljajo) vsak sam in obenem skupaj z drugimi, saj je bila dana možnost, da si vsakdo zapisuje svoje odzive na premišljevanja in si jih shranjuje, ali pa jih celo podeli z drugimi udeleženci (glej Priloga 10).

Na koncu rednega dela duhovnih vaj (te namreč še vedno trajajo), je bilo organizirano tudi srečanje v živo vseh udeležencev. Zbrali smo se na Rožniku v cerkvi Marijinega obiskanja, kjer smo imeli krajše bogoslužje.

5.2 Izzivi v prihodnosti

Opogumljeni s pozitivnimi odzivi na Duhovno oazo in Asiški križ načrtujemo še naprej: Kaj bi še lahko ponudili na internetu? Tako smo postavili največje jaslice, saj so bile vidne po vsem svetu (s pomočjo interneta),[368] že prej je nastal križev pot,[369] letos pa smo ponudili kratka šmarnična razmišljanja...[370]

Zavedamo se praznine, ki še vedno obstaja: strani za najmlajše in mlade.

5.2.1 Strani za najmlajše

Duhovna oaza in Asiški križ namreč za otroke nista najbolj primerna, ker sta zanje še pretežka, zato nameravamo pripraviti interaktivne zgodbe o sv. Frančišku.

Ideja je zaenkrat še v povojih, strani pa bi omogočale, da bi otroci sami nadaljevali začeto zgodbo iz Frančiškovega življenja. Tako bi vsak napisal svojo zgodbo, ki bi jih na koncu vse objavili, morda tudi v tiskani obliki pri založbi Brat Frančišek...

5.2.2 Strani za mlade

Tudi za mlade, ki še potrebujejo vodstvo, Duhovna oaza in Asiški križ nista primerna. Njim bi ponudili možnost, da sami vprašajo, če jih kaj teži, če so v dvomih... Nastala bi stran Zakaj?, kjer bi lahko dobili odgovore na pereča vprašanja.

Dobili bi svoj kotiček na internetu, kjer bi se počutili svobodne, kjer bi lahko vse vprašali, ne da bi jim bilo treba razkriti identiteto.

5.2.3 e-Kapela

Naslednji podvig je širše narave in bi v bistvu spravil pod eno streho dosedanje projekte (Duhovna oaza, Asiški križ, križev pot, šmarnice, jaslice) in vključil tudi nove: molitvene namene, rožni venec in virtualno meditacijo.

5.2.3.1 Molitveni nameni

Molitvene namene sem srečal že po nekaterih drugih straneh, njihovo bistvo pa je v tem, da se ustvarja občestvo. Uporabnik namreč napiše neki namen, po katerem potem molijo vsi naslednji obiskovalci oz. se namen pošlje v posamezne redovne skupnosti, kjer nato molijo v ta namen. Kot že rečeno, se tudi na tak način tke občestvo, sprva mogoče zgolj elektronsko, ki pa se lahko razraste v resnično.

5.2.3.2 Rožni venec

Rožni venec naj bi bil sestavljen na klasičen način (trije deli po 5 desetk), pri vsaki Zdravamariji pa bi bila misel glede na desetko in del. Molivec bi s klikanjem polzel prek ilustriranih »jagod« rožnega venca.

Ta stran bi bila primerna zlasti za tiste z dostopom prek najete telefonske linije ali kabla.

5.2.3.3 Virtualna meditacija

V uvodnih besedah virtualne meditacije smo zapisali: »Virtualna meditacija je molitveni kotiček na internetu, ki je namenjen vsem, ki ste na delovnem mestu, doma ali kje drugje in nimate možnosti za evharistično adoracijo. Virtualna meditacija ni evharistična adoracija, je pa način molitve, ki pomaga k notranji zbranosti in češčenju Jezusovega Telesa. Slovenski frančiškani Vas vabimo, da se nam pridružite v molitvi za mir in spravo med vsemi ljudmi.«[371]

Po uvodnem znamenju križa se nam prikaže slika, ki prikazuje izpostavljeno Najsvetejše in kratko molitev, ki jo je molil tudi sv. Frančišek: »Molimo Te, presveti Gospod, Jezus Kristus, tukaj in po vseh Tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu, in Te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil« (FOp 5).

Sledi meditacija ob sliki, ki se sklene z molitvijo Slavaočetu.

6. SKLEP

"Hvalite GOSPODA, vsi narodi,
slavite ga, vsa ljudstva"
(Ps 117,1).

V uvodu naloge sem si zastavil vprašanje: Kako je lahko internet sredstvo evangelizacije? Zato sem v nalogi skušal odgovoriti na ta način, da sem najprej opredelil pojem evangelizacije, pokazal, kam mora biti evangelizacija usmerjena in kdo naj jo vrši. Ugotovil sem, da smo vsi poklicani, da oznanjamo, da podamo razloge svojega verovanja. Prejemniki evangelizacije pa so ravno tako vsi, saj je namenjena tako tistim, ki še ne verujejo (ad gentes); tistim, ki verujejo (redna pastorala); tistim, ki več ne verujejo (nova evangelizacija). Področje dela je tako zelo široko.

Evangelizacija je bila, je in bo vedno prisotna v življenju Cerkve. Prvi oznanjevalci so bili apostoli in njihovi učenci, ki so hodili od mesta do mesta in oznanjali veselo novico. Tudi danes lahko prek interneta uporabimo podobno metodo: veselo oznanilo lahko doseže vse, ne glede na to, kje se nahajajo.

Internet torej omogoča podajanje vsebin na velike daljave, kar je zelo ustrezno za evangelizacijo. Internet je tukaj le sredstvo, saj je treba nadaljevati tudi z osebnimi srečanji, pripeljati ljudi iz virtualnega v realno občestvo.

Pokazal sem tudi, kakšne nevarnosti prežijo v svetu elektronskih medijev in še posebej interneta tako na mlade kot tudi na starejše. Internet ni samo svet teme, ampak je pripravljen sprejeti tudi Luč. V zadnjih dokumentih papež celo poziva, naj se nikar ne bojimo stopiti v svet interneta in ga napolniti z Resnico; pokazati in oznaniti vsebino krščanskega verovanja.

Da ne bi ostal samo pri teoretičnem umovanju o tem, kakšen mora biti pristop Cerkve na internet in kako mora začeti z oznanjevanjem, sem analiziral razvoj spletnih strani Slovenske frančiškanske province sv. Križa, ki sem jih tudi sam oblikoval.

V besedilu in tudi v prilogi se jasno vidi, da smo začeli z informacijskimi stranmi, ki so uporabnikom podale osnovne informacije o nas in naših dejavnostih. To je bilo prvo oznanilo. Potrebno je bilo nadaljevanje in poglobitev, kar smo najprej uresničili z molitveno stranjo Duhovna oaza, nadaljevali pa z duhovnimi vajami na internetu Asiški križ.

Na primeru Slovenskih frančiškanov in njihovih spletnih strani sem torej hotel pokazati, kako se lotiti evangelizacije na internetu.

Ne smemo pozabiti na nujnost poprejšnje medijske vzgoje, predvsem glede uporabe interneta. Tu obstaja še globoka vrzel, ki bi jo bilo treba čimprej zapolniti. Društvo VrNet sicer občasno organizira tečaje, vendar so ti namenjeni (večinoma) le duhovnikom in redovnikom. Organizirati bi morali tečaje za mlade in starše, da bi se naučili, kako uporabljati internet in kako biti kristjan v spletnem svetu.

Vzgoja je temelj pravilne uporabe vseh sredstev, še posebej pa interneta, pri katerem ni nobenega nadzora, kjer neoblikovana osebnost nehote skrene, klikne na povezavo, ki ji ne bo prinesla nič dobrega.

To pa naj ne bo razlog za obup, ampak spodbuda, da bi na tem področju kaj naredili.

Na koncu naj odgovorim na vprašanje zastavljeno na začetku; Kako je lahko internet sredstvo evangelizacije?

Najprej tako, da stopimo nanj in se predstavimo. Ko obiskovalci spoznajo, kdo in kaj smo, jim ponudimo možnost srečanja s samim seboj, ki se lahko nadaljuje in poglobi v srečanje z Bogom. Na internetu se lahko ustvari virtualno občestvo ljudi, ki se med seboj bogatijo s svojimi izkušnjami (npr. odzivi na duhovne vaje) in s tem drug drugega oblikujejo. To virtualno občestvo je treba sčasoma pripraviti na resnično srečanje in tako na graditev resničnega občestva. In ko tako občestvo dozori, je sposobno naprej širiti veselo novico in graditi nova občestva.

To pa je že stara zgodba iz zgodovine Cerkve.

7. POVZETEK

"Jezus je obhodil vsa mesta in vasi.
Učil je po njihovih shodnicah
in oznanjal evangelij kraljestva"
(Mt 9,35).

Povzetek:

Evangelizacija je bila v vseh časih osrednja naloga Cerkve. V ta namen so bila uporabljena različna sredstva od govorjenih pridig, prek uporabe prvih medijev (knjiga, rokopisna in tiskana, radio, televizija) do interneta.

Pričujoča diplomska naloga želi prikazati, kako je lahko internet sredstvo evangelizacije, kakšne so njegove prednosti, možnosti ter meje in nevarnosti. Tako najprej predstavi posrednike in prejemnike evangelizacije ter kakšne načine evangelizacije poznamo; sledi podrobnejši pregled elektronskih medijev v službi evangelizacije. Podane so tudi temeljne značilnosti interneta in njegove zgodovine ter kako nanj gleda Cerkev v najnovejših dokumentih. Na koncu je analiza spletnih strani slovenskih frančiškanov.

V prilogi je nekaj koristnih informacij, od kronoloških pregledov cerkvenih dokumentov o medijih in zgodovine interneta, shem prvih omrežij, slik spletnih strani, ki so v nalogi obravnavane, do pohval in pripomb, ki so jih imeli molivci molitvene strani Duhovna oaza ter odzivov obiskovalcev spletnih duhovnih vaj Asiški križ. Prek analize cerkvenih dokumentov in drugih virov je na izbranem primeru (spletnih straneh slovenskih frančiškanov) prikazano, kako uporabiti internet kot sredstvo evangelizacije.

Ugotovitev naloge je, da je veliko dela na področju evangelizacije prek interneta že narejenega, potrebno pa bi bilo ponuditi tudi tečaje vzgoje za uporabo novih sredstev, kot je internet. Ni namreč dovolj samo podati vsebino, ampak je treba tudi vzgajati za pravilno uporabo.

Naloga torej nudi prikaz razvoja evangelizacije na internetu in pokaže, na kaj moramo biti pri tem pozorni.

Ključne besede:
evangelizacija, mediji, sredstva obveščanja, internet, medmrežje, svetovni splet, Cerkev, Vatikan, oznanjevanje, frančiškani, ofm, rkc, etika



Summary:

Evangelisation has been in all times the central task of the Church. Different means has been used for this purpose: sermons, book, manuscript and printed, radio, television and nowadays also Internet.

The present paper intends to present the possibility of Internet as a means of evangelisation, its advantages, capacities, but also limits and dangers. It begins with the presentation of evangelisators and recipients of evangelisation, its ways; following the analysis of electronic media in service of the evangelisation. The basic characteristic of Internet and its history are added together with the views of the Church expressed in the recent documents. The paper ends with the analysis of the web pages created by Slovenian Franciscans.

The appendix offers some useful information: chronological table of Church documents regarding mass media and history of Internet, diagrams of first networks, pictures of web pages studied in the paper and finally feedback of visitors of the prayer site Duhovna oaza (Spiritual oasis) and spiritual exercises Asiški križ (Assisi's cross) on Internet.

Through the analysis of the Church documents and other materials, studying the selected case (web pages of Slovenian Franciscans) the Internet is shown as a means of evangelisation.

As the conclusion of the paper it is stated that a considerable amount of work has been already done, however the courses of the formation for an adequate use of the new media must be offered. Simple presentation of Gospel on the Internet is not enough without a good formation for mature use of these media.

The paper offers therefore a survey of the evolution of the evangelisation on the Internet, future prospects and indicates the necessary cautiousness.

Key-words:
evangelisation, evangelization, media, social communications, Internet, World Wide Web, Church, Vatican, Gospel, evangelise, Franciscans, ofm, rkc, ethics

8. VIRI IN LITERATURA

"Razšli so se in hodili od vasi do vasi
ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali"
(Lk 9,6).

Viri

Koncilski odloki

Dokumenti papežev

Dokumenti Papeškega sveta za družbeno obveščanje

Ostali dokumenti Cerkve

Ostala dela

Internetna dela