2. septembra leta 1969 je BBN postavilo prvi IMP na University of California Los Angeles (UCLA), Doug Engelbart pa je (1. oktobra) na Stanford Research Institute (SRI) oskrbel drugo vozlišče (node). Mesec kasneje (29. oktobra) sta vzpostavila prvo zvezo, ki se je sesula pri črki "g" besede login. Na University of California Santa Barbara (UCSB) sta za vozlišče poskrbela Glen Culler in Burton Fried (1. novembra), na University of Utah v Salt Lake City (UUSLC) pa Robert Taylor in Ivan Sutherland. Decembra je začel delovati ARPANET, ko je med seboj povezal prva štiri vozlišča v UCLA, SRI, UCSB in UUSLC.
Slika 2: 1971 - ARPANET v razmahu
Omrežje ARPANET se je širilo in tako je bilo leta 1971 že 15 vozlišč (23 strežnikov - hosts), leta 1972 pa 37 vozlišč. Prvi IMP so omogočali le 4 strežne povezave, zato je BBN septembra 1971 razvil terminal IMP (Terminal Interface Processor - TIP), ki je omogočal 64 terminalov. Raziskovalci so uporabljali ARPANET za sodelovanje pri projektih, izmenjavo dosežkov pri delu ter za pogovore. Imeli so tudi elektronske poštne naslove (e-mail) in mailing liste.
Slika 3: 1972 - ETHERNET
Konec leta 1972 je Bob Metcalfe (Harvard) skupaj s kolegi iz Xerox PARCa razvil prvi eksperimentalni sistem ETHERNET, ki je med seboj povezal Xerox Alto, osebno delovno postajo z grafičnim uporabniškim vmesnikom (angl. user interface). Ta prvi eksperiment se je imenoval Alto Aloha Network. Maja naslednje leto ga je preimenoval v ETHERNET, da bi tako z imenom opisal značilnost sistema - fizični medij (kabel) prenaša bite na vse postaje, tako kot stari "luminiferous ether" nekoč elektromagnetne valove skozi zrak.
Slika 4: 1994 - VRNET
Pred več kot desetimi leti (1988/89) je nastalo omrežje VRNET (Vatican Radio NETwork), prek katerega se je učinkoviteje in ceneje izmenjavalo podatke za potrebe Radia Vatikan. Nekaj let kasneje (decembra 1994) je VrNet odprl vrata duhovnikom, redovnim ustanovam in cerkvenim organizacijam kot varno mrežo za pretok informacij in elektronskih sporočil.[374]
