Arhiv Značk: odločitev

Kdo sem jaz, pa take fore

Nekaj moram napisati.1 Phe! Saj nisem pisar, pisec ali pisatelj. Ali pač?

Pisati sem menda začel že malo pred osnovno šolo. Moja prva dela so imela velik odziv, saj so starši vzdigovali svoje roke, se prijemali za glavo in vzklikali. Ni pa ohranjeno nobeno od teh del, saj smo pozneje zamenjali tapete v otroški sobi.

https://www.zalozba-izolit.si/uploads/gallery/plakat3.jpg

V šoli sem se naučil sistematičnega pisanja, kot je uporaba različnih črk abecede in različnih tipov pisanja: s tiskanimi in pisanimi črkami, malo in veliko začetnico. Veliko sem se ukvarjal z vejicami, ki sem, jih velikokrat, postavljal, kjer je, pač naneslo, pa, če je bilo, treba, ali ne.
Včasih smo pisali še na roke, mislim z rokami, mislim tako, da smo v rokah držali posebne naprave – pisala (nalivna peresa in svinčnike) – in pisali v zvezke.

https://www.izishop.net/img/products/original/logoem0079.1.jpg

Skozi obdobje šolanja sem napisal marsikaj, bolje ali slabše ocenjenega. V gimnazijskih letih sem še bolj izpopolnil tehniko pisanja, saj sem se naučil pisati s prsti po tipkovnici računalnika. Začele so nastajati moje prve »inkunabule« (prvotiski).

Eno izmed mojih temeljnih življenjskih pisnih del je gotovo Prošnja za vstop v frančiškanski red, spisana 6. julija 1995, po njej pa sem korenito spremenil svoj način življenja.

Uspeh tega pisanja mi ni stopil v glavo, saj sem le slabo leto zatem napisal Prošnjo za vstop v noviciat, ki so ji leto za letom sledile najprej Prošnja za prve obljube in potem Prošnja za obnovitev začasnih zaobljub, ki je bila izdana v treh ponatisih, kot krona pa leta 2001 napisana Prošnja za slovesne obljube, ki je izšla v tiskani in rokopisni različici. Spisal sem tudi nekaj t.i. »službenih« prošenj: za lektorat, akolitat, diakonat in prezbiterat.

https://www.bazilika.info/slike/slide//cerkev.jpg

Kot duhovnik v frančiškanskem redu trenutno opravljam službo ekonoma v našem samostanu in kaplana v baziliki Matere Usmiljenja v Mariboru, veliko svojega čas pa posvetim tudi delu z mladimi na različne načine: pri Frančiškovih otrocih in mladini, s skavti, v Dijaškem domu Antona Martina Slomška. Že drugo leto sem urednik revije Brat Frančišek, ki povezuje vse generacije velike Frančiškove družine.

https://kapucini.rkc.si/slike/FP_2009_2.jpg
Sv. Frančiška sem srečal že v svojih mladih dneh, saj izhajam iz župnije, ki jo upravljajo bratje frančiškani. Njegov zgled hoje za Kristusom me je prevzel in potem, ko sem nekajkrat obiskal Assisi in kraje povezane z njim, sem kmalu spoznal, da je to tudi moja pot.

Zakaj?

Življenje v bratski skupnosti, sproščenost in preprostost, družabno in duhovno življenje, delovna vnema in zaupanje v božjo previdnost, igrivost in resnost. Vse to sem našel v načinu življenja, kot ga je živel sv. Frančišek in za njim mnogi manjši bratje.

In zakaj ravno bratje frančiškani?

Ker so najboljši. 🙂

V ožjem izboru moje poklicanosti so ostali trije redovi: frančiškani, kapucini in jezuiti. Vsak od njih je odgovarjal na kakšno izmed mojih življenjskih želja. Sčasoma sem ugotovil, da lahko »jezuitsko študioznost« in »kapucinsko korenitost« zaživim tudi pri frančiškanih, za kar si še danes prizadevam. Lepo mi je biti manjši brat, živeti v prisrčnih odnosih z ljudmi, mladimi in starimi, ki so tako ali drugače povezani s sv. Frančiškom.

S takim načinom življenja skušam kar najbolj uresničiti svojo življenjsko poklicanost, to pa želim in poskušam pomagati odkriti tudi vsem, s katerimi se srečujem pri svojem delu.

Kar sem pisal, sem napisal.

__________________________
  1. Za revijo Frančiškov prijatelj, ki jo lahko najdete tudi na svetovnem spletu. []
Share

Rhapsody in blue

Pred leti sem gledal film o Georgu Gershwinu, kjer je bilo prikazano njegovo življenje v vsej pestrosti. Posebej mi je v spominu ostal njegov veliki met: Rapsodija v modrem.

Danes sem naletel nanjo še v spodnjem videu, ki je glasbi pričaral tudi sliko.

Odlično.

https://www.dailymotion.com/video/x2gp98_rhapsody-in-blue_shortfilms

Bodi to, kar si in uresniči svoje življenjske sanje.

Kolikokrat ljudje obupamo in ne znamo iti do konca, ne znamo vztrajati. A le eno je potrebno: upati si biti jaz.

Share

Od ljudi za ljudi

Ali je kateri mesec bolj človeški kot december? Vsa ta obdarovanja, od Miklavža do Božička in še novoletna; vse lepe besede ob božičnih praznikih in voščila ob novem letu …1

Pa je v resnici vse tako lepo?
Ali si v resnici vzamemo čas za drugega, za človeka?
Ali nas tekanje od trgovine do trgovine v resnici zbližuje med seboj?
Ali so prazniki v resnici pogojeni s številom daril in lepih besed, ki so nam podarjene?
Ali v tem adventno-predbožičnem vrvežu sploh še uspemo prisluhniti in slediti svojim pričakovanjem in željam?

Morda bi morali preiti k bistvu. Jezus sam nam je pokazal, kaj pomeni praznovati, kaj pomeni biti blizu. Za nas je namreč postal človek. On, Bog, je za nas postal nebogljen otrok. Otrok, ki ga lahko vzamemo v naročje in se mu šepetajoče dobrikamo.
Jezus sam nam je torej pokazal, kako se približati drugemu in kako se pustiti približati.
Sprejemati vse, samo zato, ker so ljudje, tako kot mi.

In kako naj to naredimo?
»Nič lažjega. Pojdi z mano,« bi rekel Melkijad.
Začni doma. (Uff, zakaj sem spraševal.)
S starši se pogovori o prihajajočih praznikih, kaj bi bilo treba še pripraviti, kaj lahko prevzameš sam … Sprejmi jih kot tiste, ki jim je mar zate in ti želijo najboljše, samo tega ne znajo vedno pokazati.
Z brati in sestrami naredite načrt, kako boste še posebej razveselili starše. Na ta način se boste bolj povezali tudi med seboj.
S sošolci in prijatelji predebatirajte svoj odnos do drugačnih, do drugih, do sebe, do praznovanja, do Boga.
S skavti poiščite načine, kako bi lahko v svoji okolici razveseljevali tudi manj opazne oz. obstranske ljudi.

Na tak način bo letošnje praznovanje gotovo bolj doživeto in polno, prazniki pa ne bodo prazni. Vsak pogled, vsaka roka, vsak nasmeh, ostanejo v srcu in grejejo tudi v najbolj mrzlih dneh praznine.
Kar je v srcu, ostane za vedno.

Naj adventno pričakovanje božičnega dogodka izzove v nas odločenost, da želimo narediti nekaj več, da želimo narediti korak naprej v odnosu do ljudi, ki jih srečujemo na življenjski poti.
Ja, treba je biti bolj človek, bolj človeški, in to svojo človeškost pokazati tudi tistim, ki se obnašajo nečloveško, samo zato, ker so ljudje, tako kot mi.

__________________________
  1. Duhovna misel za mesec december v reviji Skavtič. []
Share