Arhivi Kategorije: Prosto

Kdo sem jaz, pa take fore

Nekaj moram napisati.1 Phe! Saj nisem pisar, pisec ali pisatelj. Ali pač?

Pisati sem menda začel že malo pred osnovno šolo. Moja prva dela so imela velik odziv, saj so starši vzdigovali svoje roke, se prijemali za glavo in vzklikali. Ni pa ohranjeno nobeno od teh del, saj smo pozneje zamenjali tapete v otroški sobi.

https://www.zalozba-izolit.si/uploads/gallery/plakat3.jpg

V šoli sem se naučil sistematičnega pisanja, kot je uporaba različnih črk abecede in različnih tipov pisanja: s tiskanimi in pisanimi črkami, malo in veliko začetnico. Veliko sem se ukvarjal z vejicami, ki sem, jih velikokrat, postavljal, kjer je, pač naneslo, pa, če je bilo, treba, ali ne.
Včasih smo pisali še na roke, mislim z rokami, mislim tako, da smo v rokah držali posebne naprave – pisala (nalivna peresa in svinčnike) – in pisali v zvezke.

https://www.izishop.net/img/products/original/logoem0079.1.jpg

Skozi obdobje šolanja sem napisal marsikaj, bolje ali slabše ocenjenega. V gimnazijskih letih sem še bolj izpopolnil tehniko pisanja, saj sem se naučil pisati s prsti po tipkovnici računalnika. Začele so nastajati moje prve »inkunabule« (prvotiski).

Eno izmed mojih temeljnih življenjskih pisnih del je gotovo Prošnja za vstop v frančiškanski red, spisana 6. julija 1995, po njej pa sem korenito spremenil svoj način življenja.

Uspeh tega pisanja mi ni stopil v glavo, saj sem le slabo leto zatem napisal Prošnjo za vstop v noviciat, ki so ji leto za letom sledile najprej Prošnja za prve obljube in potem Prošnja za obnovitev začasnih zaobljub, ki je bila izdana v treh ponatisih, kot krona pa leta 2001 napisana Prošnja za slovesne obljube, ki je izšla v tiskani in rokopisni različici. Spisal sem tudi nekaj t.i. »službenih« prošenj: za lektorat, akolitat, diakonat in prezbiterat.

https://www.bazilika.info/slike/slide//cerkev.jpg

Kot duhovnik v frančiškanskem redu trenutno opravljam službo ekonoma v našem samostanu in kaplana v baziliki Matere Usmiljenja v Mariboru, veliko svojega čas pa posvetim tudi delu z mladimi na različne načine: pri Frančiškovih otrocih in mladini, s skavti, v Dijaškem domu Antona Martina Slomška. Že drugo leto sem urednik revije Brat Frančišek, ki povezuje vse generacije velike Frančiškove družine.

https://kapucini.rkc.si/slike/FP_2009_2.jpg
Sv. Frančiška sem srečal že v svojih mladih dneh, saj izhajam iz župnije, ki jo upravljajo bratje frančiškani. Njegov zgled hoje za Kristusom me je prevzel in potem, ko sem nekajkrat obiskal Assisi in kraje povezane z njim, sem kmalu spoznal, da je to tudi moja pot.

Zakaj?

Življenje v bratski skupnosti, sproščenost in preprostost, družabno in duhovno življenje, delovna vnema in zaupanje v božjo previdnost, igrivost in resnost. Vse to sem našel v načinu življenja, kot ga je živel sv. Frančišek in za njim mnogi manjši bratje.

In zakaj ravno bratje frančiškani?

Ker so najboljši. 🙂

V ožjem izboru moje poklicanosti so ostali trije redovi: frančiškani, kapucini in jezuiti. Vsak od njih je odgovarjal na kakšno izmed mojih življenjskih želja. Sčasoma sem ugotovil, da lahko »jezuitsko študioznost« in »kapucinsko korenitost« zaživim tudi pri frančiškanih, za kar si še danes prizadevam. Lepo mi je biti manjši brat, živeti v prisrčnih odnosih z ljudmi, mladimi in starimi, ki so tako ali drugače povezani s sv. Frančiškom.

S takim načinom življenja skušam kar najbolj uresničiti svojo življenjsko poklicanost, to pa želim in poskušam pomagati odkriti tudi vsem, s katerimi se srečujem pri svojem delu.

Kar sem pisal, sem napisal.

__________________________
  1. Za revijo Frančiškov prijatelj, ki jo lahko najdete tudi na svetovnem spletu. []
Share

Branje spodbuja misli

[singlepic id=21 w=320 h=240 float=center alt=”https://www.radioaktual.si/uploads/knjiga_copy4.jpg”]

Po krajšem premoru me je zopet prijelo in berem. Tokrat sem se zakopal v uspešnico Ernesta Hemingwaya, Komu zvoni.

Ko sem začel brati, sem dobesedno padel v knjigo in vsak prosti trenutek izkoristil za branje. Ob tem sem začel razmišljati, kaj je tisto, kar človeka pritegne k branju? Zakaj nekatere knjige dobesedno goltamo, drugih pa tedne ne povohamo?

Ali nam branje v resnici dviga duha? Ali začnemo ob prebiranju leposlovja premišljevati o svojih življenjskih izkušnjah?

Ne vem. Berem, torej sem!

Tukaj vam dajem nekaj povezav do knjig v elektronski obliki:

Slovenske:

Svetovne:

Share

Sneg

Včeraj zvečer oz. ponoči smo končali s pospravljanjem jaslic v naši cerkvi, potem pa je bila snežna idila tako mikavna, da sem naredil par posnetkov zasnežene bazilike.

[nggallery id=2]

Share