Bela roža me je v komentarju na prejšnji prispevek spodbudila, naj napišem še nekaj o solidarnosti in medsebojnem sodelovanju. V današnjem času je solidarnosti vse manj. Zakaj? Ker se ne splača, ker smo tako naučeni in navajeni, saj nas v to sili že šolski sistem… V šolskih razredih vlada tekmovalnost, kdo bo boljši, kdo bo imel več točk,… na drugi strani pa imamo učence, ki jim ni mar za nič, ki se v šolo hodijo samo gret, kot je slikovito dejal eden izmed mojih srednješolskih profesorjev. No, saj to je še v redu, če v šolo hodijo.Vedno več je tudi takih, ki veliko večino pouka prešpricajo, potem pa zganjajo "solidarnost" v smislu: "Dajmo vsi pisat nezadostno, da bomo test ponavljali!" In naberejo tretjino sošolcev, ki jih v njihovih namerah podprejo – in test je treba ponavljati… Vendar to še ni solidarnost. Tisti, ki so odlični učenci, omalovažujejo one, ki se za uspeh ne zmenijo, "luftarji" pa zaničujejo "piflarje". Kako med njimi doseči solidarnost? Ko se pri svojem delu srečujem s srednješolci jih večkrat pobaram, če kaj pomagajo sošolcem in sošolkam, oz. če kdaj prosijo za pomoč tiste, ki jim gre učenje boljše od rok. Vendar to ni tema, ki bi jim bila ljuba… Zato se ne gre čuditi, če tudi v svetu odraslih ne najdemo prave solidarnosti, pripravljenosti pomagati… Preostane nam samo upanje, da bo moj in Tvoj zgled pomagal tudi ostalim, da bodo videli in spoznali, da je medsebojna pomoč pomembna.
Dragi Janez
(in ko pravim ‘dragi’, to ni prazen obrazec),
“slišim te”, kot rečejo bratje Američani.
Ampak vsak dan se v meni bolj utrjuje prepričanje, da Slovenija (najbrž še marsikdo, a ta hip pač govorimo o Sloveniji) naravnost potrebuje kako strahotno katastrofo – ki jo bo najbrž povzročila kar sama, s svojo lakomnostjo in nezanimanjem za civilizacijske vrednote – da odpre oči. Da odpre SRCE.
Ne veseli me, da moram to izreči.
A tako je.
Kdor ne zna ceniti blagoslovov in graditi na njih, si jih ne zasluži.
In samo vprašanje časa je, kdaj ostane brez njih, v blatu lastne besede.
POPRAVEK zadnjega stavka:
😉
Kdor ne zna ceniti blagoslovov in graditi na njih, si jih ne zasluži.
In samo vprašanje časa je, kdaj ostane brez njih, v blatu lastne BEDE.
@Pranger:
Ja, na žalost današnji človek “sliši” le ob “velikih katastrofah”, in še takrat le za kratek čas…
… ampak zakaj je tako?
@Laurena:
Ker nam je premalo mar. Ker vidimo le sebe in svoje “probleme”.