V minulih dneh je bilo pa res burno.
Začelo se je že za vikend, ko je bilo državno srečanje voditeljev PP.1 Med drugim smo oblegali grebene v okolici Cerknega in se seznanili z nekatereimi pomembnimi koraki pri vodenju.
V ponedeljek smo imeli duhovno obnovo, ko nam je p. Marko predstavil pomenljivost osebnega odnosa z bolniki in kako pomembno vlogo je bolnikom dajal že sv. Frančišek.
V torek sem imel dopoldne sestanek razširjene konference narodnih duhovnih asistentov FSR,2 zvečer pa sejo sveta za poklice, kjer smo razpravljali tudi o novi promocijski akciji, ki se ob začela z novim letom.
Včeraj popoldne sem imel srečanje uredniškega odbora revije Brat Frančišek, ki jo urejam od letošnjega poletja. Potrdili smo načrtovane smernice in potek dela v prihodnjem letu.
Danes zvečer se pa dobimo za pripravo duhovnih vaj za FO,3 ki bodo drugi vikend v mesecu januarju.
In kaj naj napišem na koncu?
Če je sestanek daljši od dveh ur, je skrajni čas da se zaključi! 
- Popotnikov in popotnic – starostna veja od 16 do 21 let pri skavtih [↩]
- Frančiškovega svetnega reda [↩]
- Frančiškovih otrok [↩]
Ja, sestanki. Predlagam, da se pripravi en tak krajši seminarček na temo vodenja sestankov. Te spretnosti pri nas precej manjka. Povsod: pri skavtih, v farah, v podjetjih, …
A greva in ga pripraviva?
Jaz tudi mislim, da je danes tako ali tako preveč nekih sestankovanj, seminarjev in podobnega. Vsi bi hoteli vse vedeti, se vse naučiti in sploh biti popolni v vsem kar počnejo. Zaradi tega se mi zdi pomembno, da vsaj frančiškani pri tem ne pretiravajo. Skromnost in ponižnost sta danes res redki vrlini.
za br.Janez:
pri vsem tem sestankvanju je potrebno biti ustvarjalen, inovativen etc, vse po metodi PDCA
@ales:
Gotovo bi tovrsten seminar prišel še kako prav. Uspešno voditi sestanek je umetnost.
Glede izvedbe bi se morala dogovoriti …
@trunto:
Kljub obilici sestankovanj, pa je še vedno premalo dogovorov … Še vedno je preveč improviziranja in premalo skladnega delovanja. Seveda pa je treba imeti pravo mero. Sam opažam, da lažje delam, če so stvari dogovorjene in načrtovane. Zato bi lahko rekel, da je skromnost in ponižnost ravno v pravilnem načrtovanju – ker preprosto porabiš manj časa in živcev.
@Aiwo Kobayashi:
Se strinjam. Le načrtno in prevrjivo delo lahko obrodi sadove. :yeah
Ja se zmeniva za seminarček. Povabi vse, ki sestankujejo dolge ure.
PDCA: Znani Demmingov mlinček? Plan, do, check, act? Ja pomaga, vendar ga je treba aplicirati na svojo pripravo sestankov … in bti vedno boljši.
Saj to je bil moj point… Da ti pride ta moderen svet tako pod kožo, da na koncu ne moreš brez njega. Če ni vse popredalčkano, če ne dela vsak točno tistega kar se mu reče in ob točno določenem času… Vsakršno majhno odsopanje od “normale” je že težava in nevšečnost, kjer se zgubljajo živci in čas. Močno dvomim, da so imeli prvi kristjani toliko seminarjev, delavnic, dogovorov in ne vem še česa, kot jih imajo kristjani danes. Nekaj prav gotovo. A glede na delo, ki jih je takrat čakalo in delo, ki ga danes opravljate, so imeli prav gotovo mnogo zahtevnejše okoliščine. Pa vseeno niso komplicirali okoli tega. Danes se ljudje premalo zavedajo reka “Ora et labora”. Danes se mi zdi da na vsakem koraku (vključno s Cerkvijo) slišim “Labora et labora”. Ničkolikokrat sem slišal tudi med vami patri komentarje tipa: “Glej ga… On pa samo nekje lebdi. Nikoli ni prisoten. Čisto je izgubljen… Plava v oblakih…” in podobno. Včasih se mi zazdi, da je tudi med vas prišel val novomodernega racionalizma, kjer je vsaka stvar, ki odstopa iz časovnih in razumskih okvirjev samo nadloga in potrata. Nekako takšno mnenje so imeli sovaščani o samem sv. Frančišku. Pa poglejte kako so se motili… 😉
lp
@trunto:
:hmm Ob tem bi rad poudaril, da obstajajo vsaj tri tipi ljudi (kar se tiče načrtovanja): 1. vseznalci – ki se na vse razumejo in jim ni treba načrtovati – vedno improvizirajo in se posmehujejo vsem ostalim; 2. tisti, ki vso odgovornost zvračajo na Boga innič ne naredijo, da bi delo lažje in smotrnejše potekalo; 3. tisti, ki se trudijo svoje delo načrtovati in ga preverjati v dejavnem odnosu z Bogom.
No, sam si prizadevam biti v tej tretji skupini ljudi.