V teh dneh z vami1 v okviru priprave na Slovenski evharistični kongres razmišljam o »pogojih za dejavno sodelovanje« pri zakramentu evharistije. Prisluhnimo sedaj, kaj pomeni »Osvoboditi se moramo vseh navezanosti«.
V sodobnem svetu je človek nagnjen k temu, da bi v krščanski veri zavrgel vse, kar je nekoliko bolj zahtevno. Vendar je treba živeti celoten evangelij.
Jezus pravi: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«
Za lažjo predstavo dejavnega sodelovanja si vzemimo primer kruha. Kako pridemo do kruha? Potreben je dolg proces priprave. Najprej je treba zorati zemljo, v katero potem lahko posejemo pšenico, ki mora dozoreti. Na vrsto pride žetev in mletje v mlinu, da dobimo moko iz katere lahko zamesimo testo. Testo damo v peč in dobimo kruh primeren za jed.
Danes se ustavimo pri tretjem koraku: žetev.
Ko je žito v vsem svojem sijaju, ko zlatorumeno valovi in se ziblje v lahkotnem vetriču poletne jutranje svežine, mora pasti. Je spodrezano – požeto. Za žito tako usodno dejanje, za žanjce vesel dogodek, ki jim bo napolnil kašče. Staroegipčanska delovna ljudska Pesem nosačev žita iz 15. stol. pr. Kr., ki so jo najverjetneje poznali in prepevali tudi Izraelci, ko so bili v Egiptu, nam spregovori dveh skrajnostih življenja: o polnosti in praznini, o trdem delu, znoju in veselju. to je mogoče preživeti le v nenavezanosti na tuzemske stvari. Ko žito izgubi ves svoj sijaj je pripravljeno za nov korak. Ko človek uvidi, da je potrebna odgovornost, vztrajnost, vaja, trening, mu uspe doseči zastavljene cilje.
Evharistija nam kaže, kako je Jezus vztrajal do konca, čeprav je njegovo telo omagovalo – duh je bil voljan. Odprimo tudi mi svoje srce in duha, da bomo mogli delati dobro – in to z veseljem.
Poslušaj:
__________________________- Duhovna misel na Radiu Ognjišče. [↩]
