Poln ali prazen?

Današnji evangeljski odlomek je res zanimiv. Tako človeški je in obenem tako nedosegljiv. Jezus nam prek zgodbic hoče ponazoriti, kaj je v resnici pomembno. Znati se veseliti. Ljudje pa večinoma vidimo zgolj slabo stran.

Vidimo, da je kozarec na pol prazen, namesto da bi se veselili, da je vsaj na pol poln. To so majhni koraki na poti sprejemanja drug drugega.

S svojo priliko o pastirju, ki pusti devetindevetdeset ovc in gre iskat eno izgubljeno, nam Jezus pokaže, kako veliko pomeni posameznik. Zanj je pripravljen pustiti vse, samo da bi ga rešil. To je obenem tako človeško in božansko. Nesprejemljivo po človeških računicah in vendar edino vredno božjega »razmišljanja«.

Druga prilika govori o ženi, ki je izgubila kovanec, zato je skrbno preiskala hišo, in ko ga je našla, je priredila zabavo. In ni dvakrat za reči, da je zanjo porabila več denarja, kot ga je našla. Bistvo pa je spet v veselju nad majhnimi stvarmi. Gre za pozitiven pogled na svet, za pozitivno razmišljanje, ki ga tako velikokrat ne zmoremo, ker vidimo samo temo, črnino.

Jezusova luč pa razsvetljuje vse, nam odpira pogled za dobro, nam razveseljuje srce.

Kdaj sem se nazadnje veselil nad drugim? Je treba kar pomisliti, ne. Počasi moramo stopati iz sebe in začeti gledati in misliti tudi na druge, na njihove sposobnosti, njihovo dobro …
Eden najlepših zgledov tovrstnega gledanja na svet je ravno sv. Frančišek Asiški, ki je v vsem stvarstvu videl božje delo. Vse je imel za brate in sestre in vse je spoštoval. Ne samo ljudi, spoštljiv je bil do vsega, živali, rastlin, vode in ognja, kar lepo označi njegova Hvalnica stvarstva.
Tako smo tudi mi vsi poklicani, da bi v vsem znali iskati dobro in se veseliti nad uspehom drugih.
Nenazadnje je Jezus sam s svojim zgledom sprejemanja vseh in spolnjevanja Očetove volje pokazal, kako biti v polnosti blizu drugim, biti v pravem pomenu človeški. Posnemajmo ga in bodimo drug drugemu bratje in sestre.