Zjutraj se nas je kar nekaj diakonov odpravilo v Koper, kjer smo prisostvovali mašniškemu posvečenju naših koprskih sošolcev. To je bilo naše zadnje diakoniranje … ne pa naše zadnje služenje … Po slovesnosti smo se po hitrem postopku poslovili in oddrveli proti Ljubljani.
Prišel je trenutek, ko se je procesija pomaknila v cerkev. Neopisljiv je občutek, ko stopiš v nabito polno cerkev in v slovesnem koraku stopaš proti oltarju … začela se je maša … Po evangeliju smo bili poklicani in izbrani za duhovnike … s pomočjo Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa izberemo te naše fante za mašnike … Duhovnik naj bo najprej človek globoke vere … človek molitve … človek besede … človek odprtih in iskrenih odnosov … človek veselja in upanja … Gospod, pomagaj mi, da bom vse to!
Po litanijah in polaganju rok je bilo rečeno: »Sedaj so že duhovniki« … Potem so nas oblekli in nam mazilili roke … »umevaj, kar delaš; ravnaj se po tem, kar opravljaš; žívi po skrivnosti Gospodovega križa« … Gospod, bodi z menoj, da bom lahko s teboj! Pomagaj mi, da bom vredno nosil neizbrisni pečat duhovništva in hrepenel po tebi, ki si večni duhovnik po Melkizedekovem redu.
