6. Frančišek – ječa 2

Svetopisemski odlomek: Sir 29,8-13Sir 29,8-13
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Miloš?ina ⁸ Bodi velikodušen do reveža, ne puš?aj ga, da bi na vbogajme ?akal. ⁹ Zaradi zapovedi se zavzemaj za siromaka, ne puš?aj ga praznih rok, kadar je v pomanjkanju. ¹⁰ Bodi pripravljen porabiti srebrnike za brata in prijatelja, sicer jih bo pod kamnom uni?ila rja. ¹¹ Ravnaj s svojim zakladom po zapovedih Najvišjega, tako ti bo bolj koristil kakor zlato. ¹² V svoje zakladnice zaklepaj usmiljenost, ta te bo rešila iz vsakršne nesre?e; ¹³ bolje kakor trden š?it in težko kopje se bo zate bojevala proti sovražniku.

WP-Bible plugin

Govori o pubertetniški trmi, uporništvu do očetovega načina življenja. Vprašanje uboštva.

[audio:6-jeca_2.mp3]

Frančiškovo življenje:

J. Jørgensen, Sveti Frančišek Asiški, 50-51 

Nekega aprilskega dne leta 1207 je Peter Bernardone stal v svoji trgovini za pultom, ko je z ulice naenkrat zaslišal velik hrup, vriskanje in smeh. Hrup je prihajal vedno bliže in zdelo se je, kot da je že za najbližjim vogalom. Stari trgovec je namignil vajencu, naj skoči k vratom in pogleda, kaj je.
“Un pazzo, messer Pietro!” je prezirljivo sporočil vajenec. “Neki norec je, za njim se podijo otroci!”
Vajenec je še nekaj časa postal na vratih, nato pa je nenadoma ves prebledel. Spoznal je, kdo je ta norec, o katerem je govoril … Trenutek pozneje je stal pri vratih sam messer Pietro. Sredi bučne množice, ki je bila že čisto blizu njegove hiše, je zagledal Frančiška, svojega prvorojenca, o katerem je sanjaril tako velike reči in v katerega je stavil vse svoje upe … In ta sin je zdaj prihajal domov v sramotni obleki, ves bled in shujšan, razmršenih las, s temnimi kolobarji pod očmi, krvav od kamenja in zamazan od cestnega blata, ki so ga vanj metali pobalini … In to naj bi bil njegov Frančišek, ponos njegovih oči, opora njegove starosti, veselje in tolažba njegovega življenja … Le kam je prišel, le kam so ga privedle njegove preklete, čudaške ideje …
Petra Bernardoneja so žalost, jeza in sramota skoraj zadušile. Tuleča in vriskajoča množica pa je prihajala vedno bliže in brezobzirno vpila. “Ej, Peter Bernardone, pripeljali smo tvojega lepega sina, tvojega ponosnega viteza, ki se vrača iz vojne v Apuliji, kjer je dobil princesko in pol kraljestva.”
Stari trgovec se zdaj ni več obvladal. Pobesnel je od jeze, samo da ne bi izbruhnil v jok. Kot divja zver je planil med množico in začel tolči in suvati z nogami na vse strani, dokler se preplašena množica ni razbežala. Nato je brez besed zagrabil sina in ga z lastnimi rokami dvignil. Jeza je dala staremu možu silno moč. Sikajoč in škripajoč z zobmi je Frančiška odnesel po hodnikih, ga vrgel na tla v temni kletni prostor in zaklenil vrata za seboj. Z drhtečo roko je nato ključ vtaknil v žep in odšel na delo.
Močna doza ječe – dosis carcer –, če govorimo kot študentje, bo izbila iz glave njegovega sina tudi to novo neumnost, je upal Peter Bernardone. Poleg temnice mu je h kazni dodal še strogi post ob kruhu in vodi, misleč, da bo tako sina najhitreje spametoval, tem bolj, ker je poznal njegovo sladkosnednost.