Romanje | Rad bi povedal ...

Prišli smo do cilja!

Ja ciljna strmina je bila res pravi balzam po vsej prehojeni poti.

No, pa pojdimo lepo od začetka. Prejšnji petek smo se iz Ljubljane odpravili na peš romanje na Sveto Goro pri Novi Gorici. In to ni tako blizu.

Začeli smo pri pokopališki cerkvici na Viču in prvi dan prišli do Zaklanca pri Horjulu, kjer smo prespali v gasilskem domu. Vreme je bilo dokaj ugodno, saj je le malo pršilo. Drugi dan smo se zbudili v dežju, pot pa nadaljevali prek Smrečja do Žirovnice, kjer smo prespali na skednju. Popoldne je že nehalo dežavati in pokazalo se je sonce. Od tam smo se prek Govejka in Pečnika spustili v Spodnjo Idrijo ter nadaljevali skozi Kanomljo proti Vojskem, kjer smo prespali. Ves dan je bilo sončno kljub pretečim oblakom. Spet smo se zbudili v dežju, vendar je le-ta prenehal, ko smo šli na pot. Spustili smo se v Mrzlo Rupo in se zopet vzdignili na Trnovski gozd ter prespali v Lokvah. Ves dan nas je spremljalo sonce. V torek smo se z Lokev spustili do Grgarja in se končno povzpeli na naš cilj: Sveto Goro.

Zvečer smo sodelovali pri sv. maši in procesiji z lučkami. Nepozabni so občutki, ko se zavedaš, da si prehodil skoraj polovico Slovenije …

Bilo je naporno, ampak se je splačalo!

@bin:
Bolje pozno kot nikoli. :saint Tukaj so vtisi udeležencev:

Romanje je dolgo kot špaget, potrebno za rast in priokus dobrega kot paradižnikova omaka in parmezan ter duhovno veliko globlje kot »ta globoki krožnik«. Pa še dobri ljudje in veliko božjega blagoslova. Pa dober tek! Čeprav smo mi raje izbrali zmerno hitro hojo.
Urša

Romanje sem po štirih letih ponovila in ugotavljam, da ga starejša in v dvoje doživljam drugače. Vzela sem ga kot zahvalo za tisto, kar sem Marijo prosila pred štirimi leti, a sem se tega, da me je dejansko uslišala, zavedela šele pred 14 dnevi, torej mnogo pozneje kot je padla odločitev za romanje. Toplo priporočam vsem, ki ste radi v naravi, radi hodite in bi radi, da je vse skupaj začinjeno tudi z duhovnostjo.
Mirjam

Na romanje sem se odpravila brez kakih hudih namenov, pa se mi zdi, da sem na njem vseeno dosti dobila. Ob razmišljanju ob dnevnem evangeliju sem ugotovila, da se ga da dobro povezati z mojim vsakdanjim življenjem in da bi bilo dnevni evangelij fino kdaj prebrati in razmišljati o njem tudi doma, na lastno pobudo. Vesela sem pa tudi, ker sem spoznala petnajsterico dobrih in zanimivih ljudi.
Katja

Zanimivo, drugače, mirno, počasi in hkrati hitro. Veliko veselje ob začetku, presenečenje na poti: »A sem se res znašel tukaj?!« in velika hvaležnost zase, za vse, kar je življenje prineslo, kar še bo, za soromarje in spet veliko veselje na cilju pri Svetogorski materi.
Damijana

Letos sem bila na tem romanju prvič in mi je bilo zelo všeč. Sprva me je skrbelo predvsem zaradi zahtevnosti same poti. Bila sem srečna, saj sem zbrala dovolj moči do cilja. Za vedno mi bo ostal v spominu občutek nepopisne sreče, ko prideš na vrh, ko osvojiš cilj. Cilj, ki ga čakaš pet dni, pa si presenečen, da si že na cilju (ko stojiš na gori).
Žaneti

Romanje je:
Šepajoč korak po neznanih krajih
Najboljša pašta s parmezanom
Lepljiva zmes potu, slame, jutranje rose
Teva sandali z nogavicami
Odmakanje v potoku
Mehkoba kamnitega ležišča v cerkvici
Občutek, da zmorem!
Maja

Pot romanja je dobro izbrana. Prav tako kraji, kjer smo spali. Videti toliko živali in lepot narave. Občutek prihoda na Sveto goro in sprejem p. Staneta je bil čudovit ter nato pesem in pogovor v molitvi z Marijo, Jezusom. Hvaležen sem za vsak udoben WC in tuš. Če bi jih bilo več kot dva na poti, bi bilo preveč.
Marko

Za to romanje nisem delala velikih načrtov, pričakovanj. Na romanje sem šla s prošnjo in priprošnjo Mariji in na Sveti Gori sem ji vse skupaj izročila. Srce je lahko, veselo, polno energije, tako kot čas pred romanjem, med njim in sedaj ob koncu našega romanja. Marija vse ve!
Veronika

Zelo sem vesel, da smo imeli vsak dan Božjo besedo, molili rožni venec in imeli pol ure hoje v tišini. Sprva sem gledal na to nekoliko začudeno in skeptično, ampak je hitro minilo in vse mi je postalo del tega romanja. Povsem novo spoznanje pa so mi bile večernice in hvalnice! Lahko rečem, da so bile čudovito spoznanje. V vseh dneh sem dobil povsem nov pogled na duhovniški in redovniški poklic, za katerega moram reči, da je prijeten in zelo pozitiven. Čudovita izkušnja, ki si jo želim ponoviti in za katero bi mi bilo žal, če bi jo zamudil!
Dejan

Na romanje nisem šel toliko zaradi sebe, pač pa na željo bodoče žene. Po dveh dneh bolečih mišic, kosti in še česa je bolečina pomagala obračunati s samim seboj in z razjasnitvijo namena romanja. Pot v naslednjih dneh je prinesla razmišljanja, ki so osmislila to romanje. Romanje je postalo romanje za naju, najino skupno prihodnost, zaupanje v naju in zaupanje med nama. Te spremembe v razmišljanju ne bi bilo brez ljudi (romarjev), ko so me v teh dneh obkrožali.
Žiga

Bogu hvala za vsak prehojen košček poti, za pot in pot, za bolečine in veselje, za prostran pogled, za žamet zelenih trav, za kaplje dežja in sončne žarke, za ljudi in znamenja ob poti, za vero v srcu, za sveto zemljo Svete Gore in za mamo, ki je bila tam in nas je čakala …
s. Mateja

2 thoughts on “Romanje”

bin 16. avgusta 2007

Lepo romanje! 🙂

Predvsem me veseli, da se še najdejo ljudje, tudi mladi, ki so pripravljeni na “pot”, z vsemi njenimi lepotami in nevšečnostmi. Večina je danes naravnana na cilj, s čim manj truda.

Pričakujem vtise udeležencev. Škoda, da se nisem “dal podučiti”, kdaj boste na Sveti gori. Bi vas verjetno prišel obiskat, (pol ure hoda!) čeprav smo se komaj dobro spoznali.
br. Janez 20. septembra 2007

@bin:
Bolje pozno kot nikoli. :saint Tukaj so vtisi udeležencev:

Romanje je dolgo kot špaget, potrebno za rast in priokus dobrega kot paradižnikova omaka in parmezan ter duhovno veliko globlje kot »ta globoki krožnik«. Pa še dobri ljudje in veliko božjega blagoslova. Pa dober tek! Čeprav smo mi raje izbrali zmerno hitro hojo.
Urša

Romanje sem po štirih letih ponovila in ugotavljam, da ga starejša in v dvoje doživljam drugače. Vzela sem ga kot zahvalo za tisto, kar sem Marijo prosila pred štirimi leti, a sem se tega, da me je dejansko uslišala, zavedela šele pred 14 dnevi, torej mnogo pozneje kot je padla odločitev za romanje. Toplo priporočam vsem, ki ste radi v naravi, radi hodite in bi radi, da je vse skupaj začinjeno tudi z duhovnostjo.
Mirjam

Na romanje sem se odpravila brez kakih hudih namenov, pa se mi zdi, da sem na njem vseeno dosti dobila. Ob razmišljanju ob dnevnem evangeliju sem ugotovila, da se ga da dobro povezati z mojim vsakdanjim življenjem in da bi bilo dnevni evangelij fino kdaj prebrati in razmišljati o njem tudi doma, na lastno pobudo. Vesela sem pa tudi, ker sem spoznala petnajsterico dobrih in zanimivih ljudi.
Katja

Zanimivo, drugače, mirno, počasi in hkrati hitro. Veliko veselje ob začetku, presenečenje na poti: »A sem se res znašel tukaj?!« in velika hvaležnost zase, za vse, kar je življenje prineslo, kar še bo, za soromarje in spet veliko veselje na cilju pri Svetogorski materi.
Damijana

Letos sem bila na tem romanju prvič in mi je bilo zelo všeč. Sprva me je skrbelo predvsem zaradi zahtevnosti same poti. Bila sem srečna, saj sem zbrala dovolj moči do cilja. Za vedno mi bo ostal v spominu občutek nepopisne sreče, ko prideš na vrh, ko osvojiš cilj. Cilj, ki ga čakaš pet dni, pa si presenečen, da si že na cilju (ko stojiš na gori).
Žaneti

Romanje je:
Šepajoč korak po neznanih krajih
Najboljša pašta s parmezanom
Lepljiva zmes potu, slame, jutranje rose
Teva sandali z nogavicami
Odmakanje v potoku
Mehkoba kamnitega ležišča v cerkvici
Občutek, da zmorem!
Maja

Pot romanja je dobro izbrana. Prav tako kraji, kjer smo spali. Videti toliko živali in lepot narave. Občutek prihoda na Sveto goro in sprejem p. Staneta je bil čudovit ter nato pesem in pogovor v molitvi z Marijo, Jezusom. Hvaležen sem za vsak udoben WC in tuš. Če bi jih bilo več kot dva na poti, bi bilo preveč.
Marko

Za to romanje nisem delala velikih načrtov, pričakovanj. Na romanje sem šla s prošnjo in priprošnjo Mariji in na Sveti Gori sem ji vse skupaj izročila. Srce je lahko, veselo, polno energije, tako kot čas pred romanjem, med njim in sedaj ob koncu našega romanja. Marija vse ve!
Veronika

Zelo sem vesel, da smo imeli vsak dan Božjo besedo, molili rožni venec in imeli pol ure hoje v tišini. Sprva sem gledal na to nekoliko začudeno in skeptično, ampak je hitro minilo in vse mi je postalo del tega romanja. Povsem novo spoznanje pa so mi bile večernice in hvalnice! Lahko rečem, da so bile čudovito spoznanje. V vseh dneh sem dobil povsem nov pogled na duhovniški in redovniški poklic, za katerega moram reči, da je prijeten in zelo pozitiven. Čudovita izkušnja, ki si jo želim ponoviti in za katero bi mi bilo žal, če bi jo zamudil!
Dejan

Na romanje nisem šel toliko zaradi sebe, pač pa na željo bodoče žene. Po dveh dneh bolečih mišic, kosti in še česa je bolečina pomagala obračunati s samim seboj in z razjasnitvijo namena romanja. Pot v naslednjih dneh je prinesla razmišljanja, ki so osmislila to romanje. Romanje je postalo romanje za naju, najino skupno prihodnost, zaupanje v naju in zaupanje med nama. Te spremembe v razmišljanju ne bi bilo brez ljudi (romarjev), ko so me v teh dneh obkrožali.
Žiga

Bogu hvala za vsak prehojen košček poti, za pot in pot, za bolečine in veselje, za prostran pogled, za žamet zelenih trav, za kaplje dežja in sončne žarke, za ljudi in znamenja ob poti, za vero v srcu, za sveto zemljo Svete Gore in za mamo, ki je bila tam in nas je čakala …
s. Mateja

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.