Postni čas je enkratna priložnost, da premišljuješ Jezusovo trpljenje, ter poskušaš korenito spremeniti svoje življenje.

V ta namen je pred teboj tudi ta križev pot.

Premišljuj ob njegovih slikah, ki so iz vsakdanjega življenja, prikazujejo pa Jezusovo pot od sodne palače preko križa do groba. Posebnost tega pota je ta, da je Jezus predstavljen kot AVTO.

In kot ni mogel na svojem križevem potu počivati Jezus, tako tudi ti zdrži do konca.

Slika ti pravi: "PREPOVEDANO PARKIRANJE!"

Gotovo se vam je že zgodilo, da ste koga gledali postrani, ga dolžili zaradi kakšnih stvari, ali ga celo obsojali. Komu se pa še ni?

Tudi Pilat je obsodil Jezusa, pa ni bil nič kriv.

Ali smo res tudi mi podobni Pilatu?

Avto dobi listek za nepravilno parkiranje, pa sploh ni kriv. Kriv je voznik, obsojen pa avto, ki mora nositi to strašno znamenje: OBVESTILO POLICIJE.

Potrudimo se torej, da na poti skozi življenje ne bomo obsojali po nedolžnem, ampak bomo vedno imeli čut do tistih, ki jih po nedolžnem obsojajo.

Jezus je ponižno sprejel križ na svoje rame. Ni se upiral, ni se skliceval na človekove pravice. Sprejel je brez besede križ, ki ga je po krivici zaslužil in šel cilju naproti.

Večkrat oprtamo svoje avtomobile do onemoglosti, tako da se kar sesedajo. Nisem še slišal, da bi se kakšen avto temu uprl, razen da je mogoče kakšen podlegel, toda – brez besed.

Kaj pa mi?

Kadar nas doleti kakšno delo, kakšna naloga, ni ne konca ne kraja našim besedam, izgovorom. Poskusimo se torej poboljšati in v tem posnemati Jezusa – ponižno sprejeti breme in iti proti cilju.

Jezus je imel namen priti s križem do cilja, toda omagal je zaradi izčrpanosti, saj so ga prej močno prebičali in pretepli. Padel je.

Naši jekleni konjički so večkrat deležni grdih besed, ker omagajo. Ljudje velikokrat zahtevajo od njih preveč. Preprosto ne zmorejo in odpovejo.

Tudi naši bližnji pogosto naletijo na naše nerazumevanje in čudenje, ker ne razumemo njihove stiske, obremenjenosti. Ne zdržijo tempa našega življenja, mi pa jih neprestano preganjamo.

Potrudimo se torej razumeti slabosti in težave naših bližnjih in jim v njih pomagajmo.

Jezus je bil najbolj zaničevan človek v tistem trenutku. Vsi so vanj pljuvali, ga brcali in se nad njim zgražali. Obenem pa je moral nositi težki križ, ki je pritiskal nanj.

V takšnem stanju ga je srečala njegova mati – Marija. Le mislimo si lahko, kaj je takrat doživljala v svojem srcu, kako je sprejemala bolečino svojega Sina, ki ga je nekoč sprejela z besedami: Zgôdi se!

Sedaj se je zgodilo, vendar tega ni pričakovala. Je pa sprejela tudi to in premišljevala v svojem, od bolečine razrvanem, srcu.

Ali znamo tudi mi sprejeti BOŽJO voljo in jo spolnjevati, tudi če nam je zelo neprijetna?

Tudi Jezus je bil pretresen od srečanja z materjo. Vedel je, kakšne bolečine prebadajo njeno srce.

To ga je še bolj izmučilo in spet je začel pešati v močeh. Vojaki so se zbali zanj in primorali nekega tujca, Simona, da mu je pomagal nositi križ.

Mimogrede se nam lahko zgodi, da nam nenadoma odpove avto. Potrebovali bi le nekoga, da bi nas porinil in avto bi vžgal. Ali ga bomo našli? Ali bi mi bili pripravljeni pomagati drugemu, popolnemu neznancu?

Simon je pomagal in nam dal velik zgled. Pomagajmo tudi mi drug drugemu v svojih težavah!

Pljunki so Jezusu polzeli po obrazu in se mešali s krvjo, ki mu je tekla iz ran na glavi. Bilo ga je žalostno pogledati.

Pogosto se zgodi podobno našim avtomobilom, le da pri njih ne gre za kri in pljunke (razen mogoče redkih izjem). Takrat se takoj podvizamo in očistimo stekla, da lahko varno vozimo.

Pri Jezusu pa ni bilo tako. Nihče si ni upal pristopiti in mu obrisati obraza. Dolgo časa. Končno pa se je opogumilo mlado dekle – Veronika, in mu obrisalo obraz. Jezus pa jo je hvaležno pogledal.

Sledimo temu zgledu neustrašenosti pred mnenjem drugih in pomagajmo bližnjemu.

Simonova pomoč Jezusu ni dosti zalegla, saj je kmalu bil spet nesposoben za nošnjo križa in je padel. Padel, ker so nanj pritiskali grehi vsega sveta.

Jezus ni gledal strahote grehov, ki jih je nosil. Vstal je in hodil naprej. Hotel je izpolniti Očetovo voljo in priti do cilja.

Ali smo podobni Jezusu, ali pa omagamo in ostanemu v temi greha?

Nikar, hitro vstanimo in pojdimo naprej, izmotajmo se iz vezi greha in hitimo naprej. Jezus nas je odrešil grehov kljub padcem, ki jih je imel pri tem.

Vstanimo in hodimo za njim!

Jezus je nadaljeval pot in srečal žene, ki so objokovale njegovo nesrečo. In tukaj se je pokazal njegov velik čut za sočloveka.

V trenutkih, ko je ON najbolj trpel, je našel čas za tolažbo drugih. Tolažil je, kot da so one trpele, ne pa On.

Kaj pa mi?

Ali najdemo čas za sočloveka, ga tolažimo v njegovih težavah? Ali ga sploh opazimo, ali pa gremo molče mimo njega?

Jezus nam je dal zgled – posnemajmo ga!

Spet je padel. Tokrat najhuje in težko se je spet pobral.

Bil je blizu cilju in to ga je gnalo naprej. Hotel je čim prej priti na cilj in dokončati svoje poslanstvo na svetu.

Preluknjana guma na avtomobilu nas sicer ustavi, toda zavedajmo se, da je v avtu tudi rezervno kolo, ki nam omogoča nadaljnjo vožnjo.

Večkrat padamo tudi v medsebojnih odnosih, ko ne vemo kako bi zdržali še naprej skupaj.

Sledimo Jezusovemu zgledu – vstanimo in nadaljujmo pot!

Prišel je na cilj in – oh, groza – slekli so ga. Pred vso gromozansko množico drhali, ki je hlepela po njegovi krvi. Vsi so se naslajali nad njim, tudi tisti, ki jih je morda ozdravil ali jim kako drugače pomagal.

Povrh so mu dali piti – vina z žolčem mešanega, kar je nemogočega okusa.

Pa mi? Ali tudi mi kdaj koga "slečemo" in ga pred vsemi zasramujemo in zbadamo z neprijetnimi vprašanji.

Ali se morda mi kdaj naslajamo nad goloto drugih?

Pomislimo, kako bi bilo nam, če bi bili na njihovem mestu in se poskusimo poboljšati!

Na koncu so mu vzeli še to, kar mu je edino ostalo – svobodo gibanja in premikanja rok, s katerimi je naredil toliko dobrega, in nog, s katerimi je prehodil vso deželo oznanjajoč nebeško kraljestvo.

Pribili so ga na križ.

Visel je na križu, vendar ni obsojal. Ne, celo rekel je razbojniku poleg sebe, da bo še tisti dan z njim v raju.

Tudi v takih trenutkih kot je visenje na križu, je Jezus mislil na druge.

Včasih nas na posteljo priklene bolezen ali pa nesreča s telesnimi posledicami. To je velika preizkušnja za vse in težko jo je prestati.

Naša naloga je, da jim čimbolj olajšamo trpljenje in jim skrbno nudimo, kar potrebujejo.

Zavzdihnil je še: "Oče v tvoje roke izročam svojo dušo!", potem pa je izdihnil.

Jezus je umrl.

Umrl je za nas, zaradi naših grehov; ko smo bili še grešniki, je za nas daroval življenje. Odrešil nas je.

Se zavedamo, da je Jezus umrl zaradi naših grehov?

Pomislimo, ali bi bili mi pripravljeni darovati življenje za prijatelje, za dobrotnike,… – za grešnike, za tiste ki so prelomili prijateljstvo z nami?

Jezus je to naredil.

Potem, ko so se prepričali, da je mrtev, so ga sneli s križa. Položili so ga v naročje njegovi materi.

V naročju je držala Sina, ki ga je spočela od Svetega Duha.

Ali je kakšna bolečina večja kot bolečina matere z mrtvim sinom v naročju?

Ni.

Marija nam je velik zgled vere, saj je kljub vsemu, kljub mrtvemu Sinu, verovala, da še ni vsega konec, da še ni bila izrečena zadnja beseda.

Posnemajmo jo tudi mi v njeni veri!

V bližini je bil grob, nov grob vklesan v skalo. Položili so ga vanj in zavalili predenj skalo.

Bilo je dan pred soboto in niso imeli časa, da bi ga pripravili za pogreb. To so nameravali storiti v nedeljo.

Bil je dober človek, tesar; od tridesetega leta je hodil okrog in govoril ljudem, jim pomagal in jih ozdravljal.

Sedaj leži v grobu.

Tudi mi večkrat pademo v "grob", se zapremo pred drugimi in preživljamo "težke" dneve.

Jezus ni ostal v grobu. Tudi mi vstanimo iz samote!

Prišlo je nedeljsko jutro, žene so hitele h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo.

Ko pa so prišle h grobu so se začudile. Kamen je bil odvaljen, grob pa prazen. Prestrašene so odhitele in šle povedat apostolom, kaj so videle.

Peter in Janez sta takoj odhitela in našla kar so povedale žene. Janez je stopil v grob, videl in veroval.

Zgledujmo se tudi mi tej Janezovi veri in oznanjujmo veselo novico, da je naš GOSPOD vstal.

Vstanimo tudi mi in pojdimo po vsem svetu (po internetu) oznanjat evangelij!

Molimo po namenu svetega očeta: Oče naš … Zdrava Marija … Slava očetu …