 | 2. EVANGELIZACIJA
| |
"Rekel jim je:
'Pojdite po vsem svetu
in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!'"
(Mr 16,15).
Pri opredelitvi evangelizacije se bom opiral
predvsem na naslednje dokumente: apostolsko spodbudo O evangelizaciji
(Evangelii nuntiandi) Pavla VI. iz leta 1975, Veselo oznanjevanje
evangelija in vzgoja o veri jugoslovanskih škofov iz leta 1988, posinodalno
apostolsko spodbudo O krščanskih laikih (Christifideles laici)
Janeza Pavla II. iz leta 1988, okrožnico Odrešenikovo poslanstvo (Redemptoris
missio) Janeza Pavla II. iz leta 1990 in druge.
Pojem evangelizacije je navzoč v vsej zgodovini
Cerkve, saj se je krščanstvo širilo ravno na tak način – z evangelizacijo –
oznanjevanjem evangelija. »Cerkev (...) prejema poslanstvo, da oznanjuje in
vzpostavlja Kristusovo in božje kraljestvo med vsemi narodi« (C 5). Evangelizacija
torej ni nekaj abstraktnega in človeškim močem nedostopnega, ampak je skozi
vso zgodovino Cerkve prisotna in uporabljana. Postavi se nam vprašanje: kdo
naj skrbi za evangelizacijo? Kdo je tisti, ki naj bi evangeliziral?
Odgovor je na dlani: Bog je poslal narodom Cerkev, ki se
je vedno in se še trudi, da bi oznanila evangelij vsem ljudem (prim. M 1).[7] »Kristus je apostolom zapovedal, naj evangelij
oznanjajo vsem kot vir vse odrešenjske resnice in nravnega življenja« (BR 7).[8] Sveto izročilo v
celoti predaja božjo besedo, ki sta jo Kristus in Sveti Duh zaupala apostolom,
naprej njihovim naslednikom, da jo v svojem oznanjevanju zvesto ohranjajo, razlagajo
in razširjajo (prim. BR 9). »Božja beseda se obrača na vse ljudi v vseh časih
in po vsej zemlji.«[9]
V današnjih razmerah pa je Cerkev, ki je »sol
zemlje in luč sveta« (prim. Mt 5,13-14), še nujneje poklicana k odreševanju
in prenavljanju vsega stvarstva in da bi se povsod širilo kraljestvo Kristusa
(prim. M 1).
Vsi v naši Cerkvi, vsi njeni člani, si moramo
prizadevati, da bi v našem času in naših razmerah spoznali svoj
kairós (gr. = milostni trenutek), v
katerem smo vsi poklicani, da veselo oznanjamo in uresničujemo blagovest o novem
božjem svetu. Najvažnejša naloga Cerkve je torej, da na vseh svojih ravneh poskuša
kar se da pristno oznanjevati in živeti Kristusovo evangeljsko sporočilo, saj
je to tudi njena dolžnost (prim. M 5).[10]
Tudi danes, v našem času in prostoru, smo poklicani in poslani,
da do koder sega življenje in delovanje naše Cerkve z veselim oznanjevanjem,
polnim elana in ustvarjalnosti ter z življenjem po Kristusovem evangeliju prispevamo
svoj delež k polnejšemu uresničevanju božjega kraljestva pri ustvarjanju novega
sveta, sveta resnično človeških odnosov med ljudmi in sveta novih odnosov med
Bogom in ljudmi.[11]
»Življenje in delovanje Cerkve se posebno uresničuje in razodeva
v oznanjevanju evangelija in evangelizaciji,«[12] saj je oznanjati evangelij vsem ljudem bistveno poslanstvo
Cerkve. Cerkev je torej »poklicana, da evangelizira, da pridiga in poučuje,
da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom.«[13]
Cerkev že s svojim imenom[14] izraža svoje bistvo, da nadaljuje Kristusovo delo, ki je v
življenju molitve, poslušanju božje besede in nauka apostolov, izvrševanju bratske
ljubezni, lomljenju kruha... Svoj smisel dobi Cerkev, ko postane pričevanje,
ko vzbudi občudovanje in spreobrnjenje, ko postane pridiga in oznanjevanje vesele
novice.[15]
Beseda evangelizacija izvira iz grščine. Osnovni
pomen evangelizacije je oznanjati evangelij. Grški
euaggélion (gr. = evangelij,
vesela vest, vesela novica) pomeni vsebino, ki jo
euággelos (gr. = oznanjevalec) prinaša.[16] Kot jedro in središče svoje
vesele novice naznanja Kristus odrešenje, ki je osvoboditev od vsega, kar stiska
in zatira človeka, predvsem pa osvoboditev od greha in hudobnega duha.[17]
Gre za oznanjevanje blagovesti o rešenju vseh ljudi v Jezusu
Kristusu, ki je bogata, mnogovrstna in dinamična resničnost ter je ni mogoče
razumeti, če ne skušamo s pogledom zajeti vseh njenih bistvenih sestavin (prim.
KKC 905).[18]
Izhodišče evangelizacije in sploh vseh stvari je vedno Bog.
Ker pa božje razodetje ni nikoli ločeno od izkušnje človeka (učlovečenje), lahko
rečemo, da je izhodišče tudi človeško izkustvo Boga.[19]
»Evangelizacija je preprosto in neposredno pričevanje o Bogu,
(...) polno evangelizacijsko moč pa ima to pričevanje takrat, ko razodeva, da
Stvarnik za človeka ni neka brezimna in oddaljena moč, ampak Oče,«[20] ko pokažemo, da Bog ni nekaj ampak Nekdo,
osebni Bog.
a) Kdo evangelizira?
Subjekt evangelizacije je Cerkev, ki ji je Kristus od Očeta
poslal Svetega Duha, ki naj bi njegovo odrešenjsko delo izvrševal od znotraj
in nagibal Cerkev k njenemu širjenju, ko se je evangelij z oznanjevanjem začel
širiti med narodi (prim. M 4). Cerkev tukaj ne pomeni samo ‘kler’ ampak vse
božje ljudstvo, saj imajo vsi »udje Cerkve poklic in poslanstvo oznanjati evangelij.«[21] Zavedati se moramo, da se mora
»tisti, ki evangelizira, vedno posvečati jasnemu pričevanju o Kristusovem edinstvenem
mestu, o zakramentalnosti njegove Cerkve, o ljubezni njegovih učencev do vsakega
človeka in do vsega, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično...
(prim. Flp 4,8).«[22]
Evangelizator je predvsem tisti, ki zaradi vere, upanja in
ljubezni gre po svetu, koder ga vodi Duh, da bi živel evangelij Sina v slavo
Očeta.[23] »Prvi pogoj za evangelizacijo
je globoka in živeta vera.«[24] Če bi z eno besedo opisali evangelizatorja, bi rekli: zvestoba.
»Zvest mora biti namreč katoliški tradiciji, izpričani predvsem v ‘lex orandi’,
zvest učiteljstvu, zvest nalogi vnovične evangelizacije, ki jo je Sveti Duh
obudil v Cerkvi.«[25]
Evangelizacija ni nikoli in za nikogar individualno in izolirano
dejanje, ampak globoko cerkvenostno, pogoj za to pa je, da ne nastopa kot samozvanec,
temveč v zedinjenju s poslanstvom Cerkve in v njenem imenu. Dobro je naglasiti,
da nihče ni absolutni gospodar svoje evangelizacijske dejavnosti, ker je celotna
Cerkev oznanjevalka.[26]
Seveda pa velja, da nihče nima pravice govoriti
v imenu Cerkve, če za to ni pooblaščen, vsak pa je poklican, da s svojim znanjem
in strokovnostjo pomaga pristojnim pastirjem in jim posreduje svoje mnenje (prim.
ZCP, kann. 212 §3, 227).
b) Koga evangelizira?
Sedaj nas zanima, kdo je objekt evangelizacije? »Evangelizirati
pomeni za Cerkev prinašati veselo oznanilo v vse plasti človeštva in z vplivom
tega oznanila od znotraj spreminjati in prenavljati človeštvo, saj Cerkev evangelizira
tedaj, ko preoblikuje osebno in obenem skupno zavest ljudi, dejavnost, ki jo
opravljajo, njihovo konkretno življenje in okolje.« Kristus je hotel imeti vesoljno
Cerkev, kar je jasno naglasil v svojih prilikah: o vejah drevesa, v katerem
gnezdijo ptice neba (prim. Mt 13,32), o mreži, ki zajema vsakovrstne ribe (prim.
Mt 13,47), o čredi, ki jo vodi en pastir (prim. Jn 10,1-16). Evangelizatorji
moramo paziti, da v nas vedno bolj raste bratska ljubezen do tistih, ki jih
evangeliziramo, in da spoštujemo njihov verski in duhovni položaj, njihovo vest.[27]
Naslovljenci evangelizacije so različni: od nekrščenih do
krščenih, od praktičnih do tradicionalnih kristjanov; vsaka skupina pa potrebuje
svoj način pristopa in delovanja. Praktični verniki potrebujejo poleg
poglobitve duhovnega in zakramentalnega življenja tudi pripravljenost za evangelizacijsko
dejavnost v družinskem, družbenem, političnem, gospodarskem in kulturnem življenju.
Nekatoliškim kristjanom mora evangelizacija s pomočjo ekumenskega dialoga
prinesti obnovitev edinosti. Kristjani, ki so zašli v sekte, kažejo težnjo
k »novi religioznosti«, sinkretizmu. Ti so še posebej močno zastopani na novih
medijih, kot je internet. Člani nekrščanskih religij potrebujejo prvo
oznanilo in medverski dialog, pri čemer je lahko v veliko pomoč ravno internet.
Neverujoči so potrebni najprej zgleda krščanskega življenja, ki jih nagovori,
potem pa nastopi prvo oznanilo.[28]
c) Kje Cerkev evangelizira?
Evangelizacija ni omejena na določene geografske predele,
na določene kulture in civilizacije; evangelizacija mora iti »po vsem svetu,
do vsega stvarstva« (prim. Mr 16,15). K temu je veliko pripomoglo tudi preganjanje
v zgodovini Cerkve, saj so se tako učenci razkropili po vsem svetu in zasajali
Cerkev v vedno bolj oddaljenih pokrajinah.[29]
Temelj evangelizacije mora biti jasna izpoved, da je v Jezusu
Kristusu, učlovečenem, umrlem in vstalem Božjem Sinu, vsakemu človeku ponujeno
odrešenje kot dar božje milosti in usmiljenja, in seveda oznanjevanje o iskanju
Boga samega prek molitve, predvsem slavilne in zahvalne.[30]
Evangelizacija »ni le oznanjevanje neke novice,« ampak kompleksno
delo »zasajanja in graditve Cerkve,« Kristusovega skrivnostnega telesa, ki »diha
v zakramentalnem življenju.« Evangelizacija pomeni oznanjati Kristusa.[31]
Končno je evangelizacija »zapleten proces: globoke preobrazbe
človeka, prepričljivega življenjskega pričevanja, izrecnega oznanila božje besede
in njenega sprejetja ter vstopa v skupnost vernikov (občestvo) z obhajanjem
in prejemanjem zakramentov.«[32]
Vsi člani Cerkve, škofje, duhovniki, diakoni, redovniki in
vse božje ljudstvo bi morali biti dejavniki na polju evangelizacije, saj ta
naloga izvira že iz krstne milosti. Kristjan ali prekvaša okolje, v katerem
živi, ali pa je z njegovim krščanstvom nekaj narobe. Evangelizacija je torej
odraz krščanskega načina življenja, ki s svojim zgledom tudi drugim kaže in
osvetljuje pot.[33] V središču evangelizacije
pa so ubogi bodisi kot evangelizirani bodisi kot evangelizatorji.[34]
Vsebina evangelizacije je vedno ista, saj je
Kristus ephápax (gr. = enkrat za vselej) daroval sam sebe (prim. Heb 7,27), spreminja pa se način podajanja te vsebine.
Ta je lahko odvisen od: prejemnikov, ki so lahko različnih starosti,
kultur, stopnje krščanskega življenja; časa, v katerem oznanjamo (post-modernizem);
različnih naravno-zemljepisnih značilnosti...
Paziti je treba le, da pri prevajanju vsebine le-te ne izvotlimo
ali je popačimo oz. celo razbijemo vesoljno edinost.[35]
Način evangelizacije je odvisen od objekta evangelizacije.
Apostol Pavel piše: »Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli.
Pa tudi zdaj je še ne zmorete« (1 Kor 3,2). Vse to pa zato, ker »Cerkvi
ne gre samo za to, da oznanja evangelij na vedno širših zemljepisnih področjih
ali med vedno bolj razkropljenimi ljudstvi, ampak, da doseže in z močjo evangelija
preoblikuje kriterije presojanja, odločujoče vrednote, mišljenje...«[36]
V apostolski spodbudi O evangelizaciji piše papež
Pavel VI., da »je treba evangelizirati po notranje, življenjsko, v globino in
do korenin ter da je treba vedno izhajati od osebe in se vedno spet vračati
k razmerju oseb med seboj in z Bogom.« Poudari tudi, da »je treba vse storiti,
da bi kulturo oz. kulture zavzeto evangelizirali.«[37] Saj, če hočemo »doseči srca ljudi,« evangelizacija poleg »slovesnega
obhajanja odrešenja v liturgiji« zahteva tudi »temeljito poznavanje in izkustvo
vere ter seveda obdajajoče kulture.«[38]
Na 2. vatikanskem koncilu so ugotovili, da
»je Cerkev, ki v teku časov živi v različnih razmerah, uporabljala pridobitve
različnih kultur, da bi Kristusovo blagovest širila in razlagala s svojim oznanjevanjem
med vsemi narodi, da bi jo bolje odkrivala in globlje umevala ter izražala v
življenju mnogoličnega občestva vernikov« (CS 58,2).
Bistvo evangelizacije je ne samo priti v stik
s čim širšo množico ljudi, ampak tudi na čim globlji način vzpostaviti z njimi
odnos.
In tu se je treba lotiti naloge: Kako nagovoriti množice?
Kako jim posredovati to Kristusovo veselo oznanilo?[39]
Pot evangelizacije ni enostavna, ampak je sestavljena iz
številnih korakov. Najprej je potrebno pričevanje z življenjskim zgledom,
potem prvo oznanilo, in ko se izoblikuje občestvo, nastopi skupno
obhajanje bogoslužja, kateheza, teološko poglabljanje.
Bistveni in nepogrešljivi element pri vsem tem pa je osebni odnos do
naslovljenca oz. prejemnika evangelizacije.[40]
a) Pričevanje
»Evangelij je treba oznanjati predvsem s pričevanjem,« jasno
piše Pavel VI., saj lahko prepričaš sogovornika le z lastnim zgledom življenja;
to je tudi »bistvena in prva sestavina evangelizacije.«[41] Tudi sedanji papež Janez Pavel II. v okrožnici
Redemptoris missio pokaže, da je »pričevanje krščanskega življenja prva
in nenadomestljiva oblika misijona.«[42] Je prva pot evangelizacije, brez katere je vse drugo brezpredmetno.[43]
Potrebna pa je tudi »navedba ‘razloga upanja, ki je v
nas’ (prim. 1 Pt 3,15), sicer se pričevanje izkaže kot neučinkovito,«[44] saj je »življenjsko pričevanje prvi korak v evangelizaciji.«[45]
Posebej je treba paziti, da ne bi evangelizacijsko delo ostalo
zgolj na površini, saj je treba imeti pred očmi celotnega človeka v vseh njegovih
razsežnostih: ne samo družbeno-političnih, ampak predvsem duhovnih in verskih,
v njegovi odprtosti nasproti Absolutnemu.[46]
Pri posredovanju svojega načina življenja moramo biti previdni,
saj do ljudi ne smemo biti preveč nadležni, ampak jim počasi, najprej s preprostimi,
nato pa vedno močnejšimi sredstvi predstavljamo evangelij, nauk, način življenja...
Cerkev namreč z »oznanjevanjem, s pričevanjem in s hojo za Kristusom prodira
v vse prostore sveta.«[47]
b) Metode
Poleg vsebine evangelizacije je potrebno tudi primerno udejanjanje.
Biti mora sveže (sodobno) tako v metodah, kot v stiku s prejemnikom, saj ga
mora nagovoriti, pa ne samo nagovoriti, v njem mora vzbuditi ogenj vere in ga
razplamteti. Zavedati se moramo, da je današnji človek prenasičen z vsakovrstnimi
vsebinami, da je »pustil za seboj kulturo besede in da živi v kulturi podobe.«[48] To nas seveda
sili, da pri evangelizaciji uporabljamo tudi sodobna sredstva, ki omogočajo
ne samo slušno (audio), ampak tudi vidno (vizualno) nagovoritev
človeka.[49]
Človek reagira le na vsebino, ki ga nagovori, ampak tudi
nagovoriti moramo iz lastne izkušnje, duhovne in verske,[50] ker le tako svojim besedam lahko damo neko težo. To pa seveda
zahteva od nas, da korenito in zavestno živimo svoje krščanstvo in ga s svojim
zgledom približamo drugim: tistim, ki ga še ne poznajo, tistim, ki ga
poznajo in tistim, ki so ga poznali. Evangelizacijski proces se mora
tako dotakniti tistih, ki še ne verujejo, tistih, ki verujejo
in tistih, ki več ne verujejo. V tej zvezi govorimo o prvi, redni in
novi evangelizaciji (prim. M 6).[51]
Prva evangelizacija ali misijoni »ad gentes« (lat.
= k poganskim narodom) je namenjena tistim, ki še niso slišali za Kristusa in
za njegovo veselo oznanilo. »Misijoni ad gentes so prvenstvena cerkvena
dejavnost,«[52] saj se Cerkev
z njo ukvarja že od samega začetka. Dolžnost Cerkve je namreč, »da naredi vse
za izpolnitev svojega poslanstva v svetu in za to, da doseže vse narode.«[53] Kot pravi Odlok o misijonski dejavnosti,
je njen namen »evangelizacija in zasajanje Cerkve med narodi ali skupnostmi,
pri katerih še ni zakoreninjena« (M 6). Lahko bi ji rekli tudi »predevangelizacija,
saj gre za odkrivanje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija tistim, ki ju
še ne poznajo.«[54]
a) Prvo oznanilo
Kérygma (gr.= oznanilo) je prvo oznanilo, oznanjevalna pridiga, izvira pa iz
kerýssein (gr. = razglašati,
oznanjati), pomeni pa isto kot
euaggelízein (gr. = oznanjati) in prædicare
(lat. = pridigati),
saj »je vera iz oznanila, oznanilo pa po
Kristusovi besedi« (Rim 10,17).[55]
Ključna beseda Jezusovega oznanila je: Bog je, Bog je živi
Bog. Oznanjati pa pomeni uvajati v odnos z Bogom, učiti moliti. Treba je govoriti
o Bogu in z Bogom.[56]
Cilj prvega oznanila je spreobrnjenje in verovanje evangeliju
(prim. Mr 1,15). Ne moremo pa govoriti o spreobrnjenju, če se sami vsak dan
znova ne spreobračamo.[57]
Danes je močno razširjeno mnenje, da so misijoni izvajanje
nasilja nad ljudmi iz drugih kultur, civilizacij... Dejansko ni namen misijonov,
da bi silili, ampak predstavili in dali možnost vsem. Saj je Jezus rekel, da
se mora »oznaniti evangelij vsem narodom« (Mr 13,10).[58]
Orodje delovanja v misijonu je predvsem oznanjevanje, katerega
predmet je križani, umrli in vstali Kristus, cilj pa krščansko spreobrnjenje,
t.j. poln in odkrit pristop h Kristusu in njegovemu evangeliju po veri (prim.
M 6.8).[59]
Prva evangelizacija se razlikuje od redne in nove,
ker se obrača na nekrščanske skupine in nekrščanska okolja, pri tem pa lahko
naleti na najrazličnejše ovire od prepovedi vstopa do prepovedi opravljanja
bogoslužja ali javnega delovanja.[60]
b) Področje delovanja
Ob omembi misijonov si vsakdo najprej predstavlja kakšno
savansko ali džungelsko pokrajino, kjer misijonar, ki je duhovnik, zdravnik,
avtomehanik in učitelj hkrati, uči in vzgaja »krdelo« črncev. Področje delovanja
misijonov pa ni samo v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki in Oceaniji, ampak tudi
v tako imenovanih krščanskih deželah, ki so v nekaterih predelih tako razkristjanjene,
da je potrebna ne samo ‘nova’ ampak najprej ‘prva’ evangelizacija.
Danes se podoba misijonov ad gentes spreminja: prednostni kraji postajajo
velika mesta z novimi navadami in življenjskimi vzorci, nove oblike kulture
in komunikacijskih zvez... Misijonarji se morajo včleniti v družbeno-kulturni
svet naroda, se naučiti jezika pokrajine, ker le tako lahko ponesejo narodom
na verodostojen in ploden način spoznanje o skriti skrivnosti.[61]
Poleg tega naj imajo radi njihova narodna in verska izročila
ter naj v njih odkrivajo skrita ‘semena Besede’ (prim. M 11). Semina
Verbi (lat. = semena Besede) so zakladi narodnih in verskih izročil, ki
»v sebi nosijo odmev tisočletnega iskanja Boga, dediščino globoko religioznih
besedil.«[62] Prav po njih in oznanjevanju
evangelija kliče Sveti Duh vse ljudi h Kristusu (prim. M 15).
Področje uporabe prve evangelizacije je tako lahko zelo široko
in še kmalu ne bo končano. Njen prvi namen in osrednji cilj je ustanavljati
krščanske skupnosti, razvijati Cerkve do njihove zrelosti, t.j. da same postanejo
ne samo evangelizirane, ampak evangelizirajoče,[63] saj »občestvo rodi občestvo in je tako izvir in sad hkrati.«[64]
c) Zgodovina
Zgodovina prve evangelizacije je obsežna. Na začetku je obsegala
predvsem Sredozemlje, kjer se je soočala z grško-rimsko kulturo. Rim je postal
središče velikega misijona in v prvem tisočletju je bila Evropa pokristjanjena.
Prek Bizanca so se misijonarji usmerili tudi proti Aziji prek Indije vse do
Kitajske. Z odkritjem Amerike se je začel nov val pokristjanjevanja v novem
svetu. Četrti val misijonarjenja je zajel Afriko, ki je nekoč (njen severni
del) že bila krščanska. Na vrsto pa spet prihaja Evropa, Amerika, ki je tudi
(nekoč) bila krščanska...[65]
Kaj je to kultura? Kultura je »posebni način, kako ljudje
in ljudstva gojijo svoj odnos do narave in svojih bratov, do samih sebe in Boga.
(...) Kultura je od človeka, po človeku in za človeka.«[66]
Drug velik problem je pri vstopu v določeno kulturo, saj
se lahko prenašanje evangeljskega oznanila zdi nepomembno in nerazumljivo, na
spreobrnjenje pa gleda kot na nezvestobo svojemu narodu in kulturi. Pavel je
v Atenah na areopagu oznanjal evangelij v jeziku, primernem in razumljivem
za tisto okolje. Takrat je areopag predstavljal kulturno središče atenskega
prebivalstva.[67]
Vedno moramo imeti pred očmi dejstvo, da je »evangeljsko
oznanilo namenjeno ljudem vseh kultur in da je inkulturacija evangelija
ena bistvenih nalog Cerkve.« Gre za »prepojitev in preoblikovanje kultur z lučjo
in močjo evangelija, utelešenje vere v neko kulturo oz. človeško osebo,«[68] saj z inkulturacijo Cerkev uteleša evangelij v različnih kulturah,
v katere mora ponesti moč evangelija.[69] Je »utelešenje oznanila Jezusa
Kristusa v zgodovini in mnogovrstnih kulturah.«[70] Sveto pismo je »izvirna inkulturacija vere v Abrahamovega Boga.«[71]
Evangelizacija je lahko velika priložnost za ekumensko sodelovanje.
Na evangelizacijskem polju se iz dneva v dan srečujemo s pripadniki drugih veroizpovedi
ali religij. Še bolj pa je pomembno delo za edinost, ki je pogoj za kakršenkoli
ekumenizem. Evangelizatorji se moramo truditi, da pred ljudmi delujemo usklajeno,
sicer bo moč evangelizacije oslabljena. Vernikom moramo prinesti nauk edinosti,
ne neko razcefrano cunjo, ampak scela stkano suknjo (prim. Jn 19,23).
To pa je mogoče le, če jim »nudimo podobo zrelih oseb, ki so sposobne ne glede
na vse konkretne napetosti srečevati se v skupnem, iskrenem in nesebičnem iskanju
resnice. Usoda evangelizacije je vezana na pričevanje za edinost. Znamenje edinosti
med vsemi kristjani je pot in orodje evangelizacije.«[72]
V zavesti potrebnosti in nujnosti medverskega dialoga moramo
biti sposobni priznati bogastvo drugih verstev, na kar nas gotovo spominjajo
zadnja srečanja papeža s predstavniki drugih verstev pri molitvi za mir v Assisiju.[73] Deliti moramo skrb in poslanstvo,
da se v Cerkvi spet vzpostavi edinost.[74]
Ko govorimo o redni evangelizaciji, mislimo predvsem na ustaljeno
krščansko okolje, kjer je večina krščanska. Tu je pomembno, da z vztrajnimi
prijemi ohranjamo začetno navdušenost in veselje nad odrešenjsko resničnostjo.
V največji meri se redna evangelizacija vrši po župnijah, ki so temeljne skupnosti
Cerkve. Cilj prve evangelizacije je namreč ravno ustanovitev skupnosti vernikov
(občestva), ki se zbira pri obhajanju in prejemanju zakramentov.[75]
Redna evangelizacija ali z drugimi besedami
župnijska pastorala gradi na dveh temeljih: oznanjevanju pri bogoslužju (homilije,
pridige, razni uvodi...) in izven bogoslužja (veroučne, biblične, karitativne
in druge skupine).
a) Kateheza
Eden temeljnih prijemov pri redni evangelizaciji je kateheza[76] – poučevanje, ki ima za cilj
posredovanje in poglobitev vere. Cerkev mora biti vernikom v oporo pri njihovi
poglobitvi in utrditvi vere ter privesti njihovo vero do vedno večje zrelosti.[77]
Cilj kateheze je prek različnih oblik sistematično posredovati
krščanski verski nauk in prakso.[78]
krščanski laiki morejo sodelovati ne le v prvi, ampak tudi
v redni evangelizaciji, saj s svojim življenjem »sredi sveta« še lažje pristopijo
k vernikom, sodelujejo pri oznanjevanju božje besede, poučevanju krščanskega
nauka ali pa tiste, ki so daleč od Cerkve, vodijo k njej. Področje njihove evangelizacije
je lahko svet politike, družbe, gospodarstva, znanosti, umetnosti, mednarodnega
življenja in sredstev družbenega obveščanja in seveda družina, otroci, mladina,
strokovno delo...[79]
Poleg te redne verske oskrbe, kot je poučevanje
verouka in nedeljske pridige, si je treba prizadevati tudi za gojitev medsebojnega
prijateljstva in pomoči. Župnija ima namreč široko poslanstvo: liturgija (gr. leitourgía), občestvo (gr. koinonía), služenje (gr. diakonía).
Vse to pripomore, da se župnijsko občestvo med seboj poveže. Vse pastoralno
delo je usmerjeno k služenju Bogu in človeku. Župnija skrbi za potrebe vseh
v skupnosti, skrbi za človeka, ker je »človek pot Cerkve.«[80]
b) Bogoslužje
Bogoslužje je nasploh najučinkovitejši način evangelizacije.
Predstavlja Kristusa samega kot duhovnika in žrtev.[81]
Naloga evangelizacije je, da »v veri vzgaja na tak način,
da vsakega kristjana vodi k življenju iz zakramentov, ki jih bo sprejel kot
dar, ne pa kot nekaj, kar pač mora biti.«[82]
Treba je skrbeti, da se zagotovi ohranjanje živih izročil
pobožnosti in ljudske krščanske vernosti, saj so to posebni izrazi iskanja Boga
in vere pri ljudstva. Ta ljudska pobožnost razodeva veliko žejo po Bogu in človeka
napravlja velikodušnega in požrtvovalnega. Naloga pastoralnih delavcev je, da
dobro usmerjajo to ljudsko pobožnost, ker lahko postane sredstvo za vedno bolj
resnično srečevanje z Bogom v Jezusu Kristusu.[83]
Ljudske pobožnosti so najrazličnejše, njihova značilnost
pa je ravno ta, da se dogajajo v občestvu: romanja, križev pot, rožni venec,
češčenja... Občestvo pa je velik garant za versko stanovitnost. Oznanjevanje
evangelija »sredi množic je uspešno le, če se obrača na občestva vernikov, ki
potem s svojo dejavnostjo dosežejo druge.«[84]
Zato je potrebno »obnoviti krščansko jedro človeške družbe,
krščansko jedro samih cerkvenih občestev,«[85] ker le-te s svojim življenjem in dejavnostjo sredi množic kažejo
na Kristusa.
Čas za novo evangelizacijo nastopi, ko se prvotna gorečnost
ohladi, ko ni več navdušenja, ampak ravnodušnost, nezainteresiranost, indiferentnost.
Mlačnost krščanske zavesti se more vžgati samo z ognjem Duha, ker le »če bomo
odprti in dovzetni za delovanje Svetega Duha, bomo mogli iz njegovih neusahljivih
virov življenja črpati potrebnih moči za novo evangelizacijo.«[86] Evangelizacija namreč ni in
nikoli ne bo mogoča brez delovanja Svetega Duha, saj je Duh tisti, ki razlaga
vernikom globoki pomen Jezusovega nauka in njegove skrivnosti. Lahko rečemo,
da je Sveti Duh ne samo gibalo evangelizacije ampak tudi cilj evangelizacije,
saj prebuja novo stvarstvo, novo človečnost. Po Svetem Duhu prodira evangelij
v srce sveta.[87]
Prvo oznanilo, ki je sicer namenjeno nekrščenim, je pomembno
tudi za tiste, ki so sicer bili krščeni, živijo pa popolnoma zunaj krščanskega
življenja; za preprosto ljudstvo, ki je sicer verno, pa slabo pozna temelje
vere; za izobražence, ki želijo poglobiti in spoznati v drugačni luči to, kar
so slišali pri verouku v mladosti.[88]
Nova evangelizacija obvezuje celotno Cerkev
predvsem na petih področjih:
kultura in komunikacije,
družbeno in politično zavzemanje,
solidarnost z ubogimi,
družina,
mladi.[89]
a) Področja
Če so področje prve evangelizacije predvsem dežele »tretjega«
sveta, so za novo »zrele« dežele »prvega« sveta. Tam se namreč srečujemo s preobiljem
in porabništvom na eni strani in skrajno revščino in stisko na drugi, kar navaja
in spodbuja k življenju, kakor da ni Boga. Gre za področja verske brezbrižnosti
in skoraj izginule verske prakse.[90]
O novi evangelizaciji lahko preberemo v pismu
Hebrejcem: »Čeprav bi namreč morali biti po tem času že učitelji, ponovno
potrebujete koga, da bi vas naučil začetne prvine Božjih izrekov. Postali ste
potrebni mleka, ne močne hrane« (Heb 5,12).
Nova evangelizacija zato v prvi vrsti »zahteva vzgojo laikov,«[91] ki lahko v svojem okolju najbolj
nagovorijo sočloveka.
»Evangelij ljubezni je srce in povzetek nove evangelizacije,«[92] zato vsi ljudje potrebujejo evangelij, ker so
vsi poklicani naučiti se živeti, zato je treba pristopiti k sodobnemu človeku,
in tam, kjer je v svojem okolju, v trdoto njegove ‘zemlje’ življenja vsejati
seme božje besede kot veselo novico.[93]
b) Vsebina
Pa poglejmo, kaj je vsebina nove evangelizacije? Še vedno
gre za oznanjevanje evangelija svetu. Vendar za razliko od nekdanjega evangeliziranja
državnega voditelja,[94] sedaj evangeliziramo
posameznega človeka in njegovo kulturo. »Nova evangelizacija pomeni, da v uboštvu,
notranji tihoti in razpoložljivosti po zgledu Marije sprejmemo Emanuela – Boga
z nami – ter ga prinašamo drugim.«[95]
Nova evangelizacija mora voditi k dejanjem ljubezni in solidarnosti
do ubogih, je poudaril voditelj duhovnih vaj za papeža in kurijo, kardinal Hummes.[96]
Ovire za evangelizacijo lahko nastopijo zaradi odklanjanja
ali pa zaradi brezbrižne lenobnosti; prva pri ateistih (tudi antiteistih), druga
pa pri neverujočih. Naloga nove evangelizacije je, da mora stalno iskati primernih
sredstev in ustrezne govorice, da bi tudi njim prinesla božje razodetje in vero
v Jezusa Kristusa. Večja težava pa je, če evangelizator sam ovira evangelizacijo
s pomanjkanjem gorečnosti, ki se kaže predvsem v utrujenosti, razočaranju, v
lagodnosti, brezbrižnosti, v pomanjkanju veselja in upanja.[97]
»Tako institucije kot posamezniki smo poklicani,
da izkoristimo možnosti, ki se nam ponujajo z nastopom informacijske tehnologije
kot sredstva za novo evangelizacijo.«[98]
Pri novi evangelizaciji je tako kot pri prvi in redni pomemben
trojni vidik: neposreden odnos do Besede, ki je Jezus sam; bistven odnos do
Svetega Duha in hkrati Marije; biti znotraj občestva, ki sprejema in oznanja
evangelij ter spreminja celotno družbo.[99] Zavedati pa se moramo, da so vse metode evangelizacije brez
molitve prazne.[100]
Skrb za novo evangelizacijo je nujna in potrebna, paziti
pa moramo, da ne zamegli potrebe, odgovornosti in skrbi za prvo evangelizacijo,
saj so še milijoni in milijoni mož in žena, ki še ne poznajo Kristusa, ki je
nedoumljivo bogastvo.[101]
c) Namen
Končni cilj in smisel nove evangelizacije pa je »korak naprej«:
v individualizma polnem svetu, kjer vlada porabniška miselnost, mora Cerkev
ustvariti občestva, ki bodo skrbela za »medsebojno prijateljstvo, skupno izvrševanje
enega in skupnega poslanstva oznanjevanja in življenja evangelija.«[102]
To pa je mogoče samo s spoznavanjem in s kritičnim presojanjem
elementov obstoječe kulture in s kulturnim dvigom s pomočjo izvirnih bogastev
evangelija in krščanske vere, saj evangelij danes stopa v stik s kulturnimi
območji, ki jih doslej izžarevanje krščanstva ni doseglo. To pa prinaša tudi
nove naloge.[103]
Te nove kulture terjajo od nas, da jih evangeliziramo, da
ustvarimo znotraj njih nova občestva med ljudmi.[104]
»Tudi če se evangelij ne poistoveti z nobeno kulturo, jih
je treba navdihniti (kulture), da bi se spremenile od znotraj in obogatile s
krščanskimi vrednotami, ki izhajajo iz vere. Evangelizacija kulture predstavlja
tako globalno in najglobljo obliko evangelizacije družbe.«[105]
»Nova evangelizacija terja jasnovidno, zavzeto in urejeno
prizadevanje za evangelizacijo kulture,« saj ta pod vplivom javnih občil in informacijske tehnologije
postaja vedno bolj globalna.[107]
Ideja nove evangelizacije ni odstraniti vse, kar bi ne bilo
sprejemljivo današnji mentaliteti, saj ni merilo evangelija kultura ampak Jezus
Kristus. Nova evangelizacija se poraja iz naše odgovornosti do daru, ki nam
ga je dal Bog v Kristusu, da ga oznanimo vsem, ne pa iz želje, da bi ugajali
ljudem.[108]
Ni namen nove evangelizacije samo v pokristjanjenju kultur,
ampak v ponotranjenju evangeljskega sporočila v Cerkvi sami, od znotraj. Nova
evangelizacija, in tudi vsaka druga evangelizacija mora delovati od znotraj
navzven.[109]
Na koncu se nam zastavi vprašanje: »Kako je lahko sporočilo
Cerkve dostopno novim kulturam, sodobnim oblikam razumevanja in čustvovanja?«
Pot za ustvarjanje in posredovanje kulture so sredstva družbenega obveščanja.[110]
»Komunikacija med ljudmi predstavlja namreč pomemben dejavnik
v kulturi, to pa pomeni, da moderna sredstva družbenega obveščanja dobivajo
na tem področju poseben položaj, pomembnost prvega razreda.«[111]
naprej>>>