2.3 Elektronski mediji v službi evangelizacije

Pri obravnavi tega vprašanja si bom pomagal predvsem z naslednjimi dokumenti: okrožnico Miranda prorsus papeža Pija XII. iz leta 1958, apostolskim pismom – motuproprijem – Boni pastoris papeža Janeza XXIII. iz leta 1959, koncilskim odlokom o sredstvih družbenega obveščanja Inter mirifica iz leta 1963, pastoralnimi navodili Communio et progressio papeške komisije za občila iz leta 1971, Pornografija in nasilje v sredstvih družbenega obveščanja iz leta 1989, Ætatis novæ iz leta 1991, Etika oglaševanja iz leta 1997 in Etika družbenega obveščanja iz leta 2000; to so dokumenti papeškega sveta za družbeno obveščanje.

 Mass media ali sredstva družbenega obveščanja so danes skoraj obvezna pri prvem oznanilu, katehezi in nadaljnjem poglabljanju vere. Krog poslušalcev božje besede se z njimi poveča v nepreštevne množice ljudi; v bistvu gre za moderno obliko prižnice, s katere je mogoče govoriti velikim ljudskim množicam. Ker pa ni pomembna samo kvantiteta ampak predvsem kvaliteta oznanila, je treba skrbeti, da bi evangeljsko sporočilo prodrlo tudi v zavest vsakogar in v njem prebudilo osebno pritrditev in osebno zavezanost. Mass media so le pripomočki in sredstva, ker je pri oznanjevanju treba podati predvsem osebni odnos, izkustvo. Cilj tega pa je občestvo in napredek človeške družbe.[112]

Cerkveni dokumenti že v svojih imenih izražajo, da so nova sredstva obveščanja čudovita.[113] Cerkev jim je namenila poseben dan, ki naj se vsako leto obhaja po vsem svetu – dan sredstev družbenega obveščanja.[114] Nasploh je pristop Cerkve do sredstev obveščanja pozitiven in opogumljajoč. Sredstva sama po sebi namreč nič ne delajo, ampak je človek tisti, ki jih uporablja: dobro ali slabo.[115]

Ta nova sredstva »stopnjujejo in množijo ljudem moči in izboljšujejo njihove življenjske razmere ali pa se obračajo na duha ter naravnost ali po umetno prenesenih podobah in glasovih dosegajo same množice.«[116] To so dejstva moderne družbe, ki vplivajo na duhovno življenje človeka in njegovo miselnost, religiozno in moralno držo, politično in družbeno ureditev, vzgojo. »Družba ima pravico do obveščenosti, ki temelji na resnici, svobodi, pravičnosti in solidarnosti.«[117]

Pri evangeliziranju množic s pomočjo sredstev obveščanja obstaja nevarnost popredmetenja, ni pa nujno tako. Tudi pri nagovoru množice je treba biti vedno usmerjen k posamezniku, ga nagovoriti bivanjsko in globinsko, se obrniti na njegovo dostojanstvo in svobodo... Še več: občestvena pozitivna izkušnja lahko nadomesti pomanjkljivo osebno nagovorjenost.[118]

Obveščanje prek novih sredstev pomaga, da so ljudje po vsem svetu hkrati seznanjeni o dogodkih, ki se tičejo njih samih ali vsega človeštva. Ta sredstva premagujejo in premoščajo prepade, ki so skozi različne kraje in čase nastali med ljudmi.[119]

»Informativni program je obraz vsakega elektronskega medija (radia in televizije), skozenj je moč razbrati, kakšni so cilji programa in kdo je občinstvo. Ob hitrem pregledu informativnih programov na različnih elektronskih medijih bi lahko rekli, da so zelo podobni, a podobnost se kaže le v nekaj točkah. Tako vsi poročamo o dogodkih v državnem zboru, o zakonih in aktih, ki jih pripravi vlada, o povezovanjih gospodarskih družb, o njihovih ‘premoženjskih’ stanjih, o nekaterih novostih v zdravstvu in šolstvu, o stavkovnih gibanjih, o nekaterih drugih akcijah, a pomembno je tisto, kar se skriva zadaj, vzvod, zaradi katerega o določenem dogodku poročamo. Ta pa se od medija do medija razlikuje.«[120]

Nemalokrat se zgodi, da ljudje spremljajo dogajanje le preko medijev; tudi glede Cerkve, njenega delovanja in učenja. Zato se mora Cerkev še posebej potruditi in uporabiti medije za svojo predstavitev in učenje.[121]

Jasno moramo imeti pred očmi, da sredstva družbenega obveščanja sicer res prispevajo k prijateljski povezanosti med ljudmi, lahko pa ob premajhni moralni in razumski pripravljenosti dosežejo popolnoma nasproten učinek.[122]

Cerkev ima pravico in dolžnost oznanjati Kristusovo sporočilo, resnico evangelija preko sredstev obveščanja vsem ljudem vseh krajev in vseh časov in jo razglašati pri belem dnevu (prim. Mt 10,26) in na strehah (prim. Lk 12,3), tako da bi ta obrodila pravičnost, mir, svobodo in napredek.[123]

Medijev pa ne smemo uporabljati samo za sporočanje evangelija svetu, ampak je treba vnesti evangelij tudi v sam svet medijev. Medijsko kulturo je treba evangelizirati, da Kristus nastopi s svojo podobo in glasom, saj kjer ni prostora za Kristusa tudi ni prostora za človeka.[124]

2.3.1 Vrste elektronskih medijev

Različne vrste novih naprav, katerih značilnost je, da so »vsem dosegljive«, lahko »silovito vplivajo na duhove bodisi z razsvetljevanjem, plemenitostjo, lepoto, ali pa jih kvarijo z mrakom teme, onečaščajo z izprijenostjo in zasužnjujejo z razbrzdanimi strastmi.«[125]

Obstaja cela vrsta najrazličnejših sredstev družbenega obveščanja: knjige in periodični tisk, radio in televizija, film in video, snemalne naprave, elektronska komunikacija po radijskih valovih, kablu, satelitu, internetu... Uporabljajo se za marsikaj: od novic do zabave, od molitve do pornografije, od kontemplacije do nasilja...[126]

Poznamo tri vrste medijev: nacionalne, komercialne in institucionalne. Cilj nacionalnih medijev je promocija tradicionalnih vrednot, med katere sodijo tudi ljudski in verski običaji. Komercialni mediji skušajo doseči čim večjo razširjenost in se močno ozirajo na to, koliko so poslušani oz. gledani. Institucionalni mediji gojijo čut pripadnosti neki instituciji (katoliški tednik, cerkveni radio).[127]

Tukaj bom predstavil le vlogo elektronskih, med katere sodijo film, radio, televizija in v zadnjem času tudi internet. Slednji pride na vrsto v naslednjem poglavju.

Elektronski mediji so velika pridobitev za človeštvo, saj lahko »po glasovih in podobah sporočajo najširšim ljudskim plastem, ušesom in hkrati očem vseh vrst novice.«[128]

Zgled za to je sam Jezus Kristus, ki je najpopolnejši sporočevalec (perfectus communicator), saj je oznanjal z besedo in življenjem vsem brez razlike. Pri tem pa ni bil tog, ampak se je znal prilagoditi različnim načinom govorjenja in mišljenja, časovnim in krajevnim razmeram.[129] Še več: »Komunikacija v Cerkvi in po njej se začenja v občestvu ljubezni med Božjimi osebami in v njihovi komunikaciji z nami.«[130]

»Kinematografija, radiofonija in televizija ne služijo ljudem samo za oddih in zabavo, ampak lahko nemalo prispevajo k pravilni izobrazbi in vzgoji sodobne svetne družbe, če le posredujejo to, kar more krepiti duhovno omiko in nravnost.«[131] Služiti pa morajo predvsem resnici in nravnosti, ker »svojo končno vrednost in pomen dobijo, ko jih uporablja človekova svoboda.«[132]

2.3.1.1 Kinematografija

Od izuma prvih premičnih slik na platnu bratov Lumière v Parizu leta 1895 je kinematografska industrija postala sredstvo vsesplošnega sporočanja in ustvarja odnos javnosti do družbe in politike. Kot je zapisal papež v poslanici ob 29. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja leta 1995, je kino orodje sporočanja, kulture in vrednot.[133]

Filmska produkcija je strahovita, saj na leto posnamejo toliko filmov, da ne bi mogel vseh pogledati, tudi če bi jih gledal 24 ur na dan. Seveda vsi filmi niso vredni ogleda že zaradi premajhne umetniške vrednosti. Nekateri le-to sicer imajo, vendar njihova vsebina žali pravo nravnost ali pa je v njih kaj zoper katoliško vero. Zato je treba jasno povedati ljudem, kateri filmi se priporočajo za ogled vsem, mladini in odraslim, in kateri bi utegnili škoditi nravnosti oz. so popolnoma slabi in škodljivi.[134]

Koncilski Odlok o sredstvih družbenega obveščanja zato poudarja, da je treba »z vsemi učinkovitimi sredstvi pospeševati in zagotoviti izdelovanje in predvajanje filmov za pošteno razvedrilo, filmov, ki so vzgojni in umetniški« (O 14).

Film lahko koristno uporabimo za verski pouk zlasti v deželah, kjer je veliko število nepismenih. Slike namreč človeka bolj prevzamejo in si lažje predstavlja, kaj mu skušamo povedati. Film se tudi vedno bolj posveča vprašanjem sodobnega človeka in je vedno bolj sredstvo, s katerim je mogoče uspešno govoriti o veri.[135]

2.3.1.2 Radiofonija

Teoretične zasnove radiotehnike so postavili M. Faraday, J. C. Maxwell, H. Hertz, N. Tesla in A. S. Popov. Oče brezžičnega prenosa vesti z elektromagnetnimi valovi pa je Guglielmo Marconi (1874-1937), ki je leta 1899 vzpostavil zvezo Francija-Anglija, leta 1903 pa poslal prvi radiotelegram iz Evrope v Ameriko.[136]

Prednost radia pred drugimi sredstvi obveščanja je v tem, da je človek »svobodnejši in prost tistih vezi, ki nas omejujejo na določen prostor in čas.«[137] Nasploh je radio eno izmed elektronskih sredstev, ki se je najhitreje razširilo po domovih, saj je enostaven za uporabo in človeka ne omejuje pri njegovem delu.[138] Mnogo domov je tako »odprlo okna v širni svet in bilo noč in dan v stiku z burnim življenjem ljudi različnih omik, jezikov in plemen.«[139]

Prek radia ima Cerkev dostop tudi v tiste dežele, v katerih še ni razvila svoje dejavnosti, radijski valovi pa tja lahko ponesejo evangeljsko oznanilo.[140]

Pripravljalci radijskih programov morajo skrbeti, da bo radio »oblikoval človeka in služil resnici, nravnosti, pravičnosti in ljubezni.«[141] Zavedati se namreč morajo, da so od radia odvisni vsi, ki so »priklenjeni na posteljo in željno zdihujejo po tem, da bi se vsaj z molitvijo lahko udeleževali službe božje in obhajanja evharistične daritve.«[142]

Pri mediju, kot je radio, je pomembno, da smo zanimivi že takoj na začetku, drugače hitro izgubimo poslušalce. Odločilnih je že prvih deset sekund. Toliko časa imamo, da poslušalca prepričamo v poslušanje, sicer bo preprosto zamenjal postajo.[143]

a) Radio Vatikan[144]

Zgodovina Radia Vatikan sega v leto 1931, ko je 12. februarja ob 16.49 po srednjeevropskem času po radijskih valovih spregovoril papež Pij XI. v smislu: Poslušajte, nebesa, kar bom povedal, poslušaj, zemlja, kar prihaja iz mojih ust, poslušajte in slišite, ljudstva iz oddaljenih dežel (prim. Iz 1,2; 28,23; 34,1; 49,1.13). O radiu pa so razmišljali že prej. Leta 1925 je jezuit p. Giuseppe Gianfranceschi začel načrtovati brezžično postajo v Vatikanu. Dve leti kasneje se je povezal z Guglielmom Marconijem in leta 1929 so se začela dela v Vatikanu. 21. septembra 1930 je bil p. Gianfranceschi imenovan za direktorja radijske postaje v Vatikanu. Danes je direktor radia Vatikan p. Pasquale Borgomeo, program pa oddajajo v 34 jezikih.[145]

Slovenski jezik se je prek valov Radia Vatikan prvič zaslišal že leta 1931. Redne oddaje v slovenščini so se pričele leta 1948, in sicer najprej dvakrat na teden, zatem trikrat, od leta 1970 dalje pa vsak dan po 15 minut. Od božiča leta 1999 naprej oddaje trajajo po 20 minut. Direktor slovenskega programa Radia Vatikan je trenutno jezuit p. Janez Sraka. Oddajo v slovenskem jeziku lahko poslušamo ob 18.30, ponovitev pa ob 04.30 po srednjeevropskem času. Obveščajo o dejavnosti vrhovnega poglavarja rimsko katoliške Cerkve, o življenju Cerkve doma in po svetu, o dogodkih v Cerkvi na Slovenskem ter komentirajo aktualna vprašanja v Cerkvi in družbi.[146]

b) Radio Ognjišče[147]

O radiu Ognjišče se je začelo razmišljati po osamosvojitvi, ko se je začel »boj« za podelitev frekvenc, 6. junija 1994 je koprski škof Metod Pirih blagoslovil studio Radia Ognjišče pri novi cerkvi sv. Marka v Kopru; s tem se začne oddajanje Radia Ognjišče v živo in ta dan nekako velja za rojstni dan tega radia.

28. novembra 1994 je Radio Ognjišče začel oddajati z oddajnikov na Krvavcu, Boču, Kumu, Sveti Gori in Tinjanu. S teh točk je v glavnem pokrita vsa Slovenija.

15. aprila 1997 so na radiu Ognjišče začeli neprekinjeno oddajati tudi na omrežju Internet. Tako je od takrat naprej slišen kjerkoli po svetu, 24 ur na dan v živo. Na njihovih spletnih straneh je mogoče najti arhivirane najzanimivejše oddaje. S tem korakom je Radio Ognjišče postal prva slovenska radijska postaja, ki je začela oddajati celoten program na internetu in eden prvih katoliških radijev na svetu, ki se je odločil za ta korak.[148]

»Naše osnovno vodilo je, ponuditi poslušalcem čimveč različnih vsebin, seveda času in poslanstvu našega radija primerno.«[149]

2.3.1.3 Televizija

Televizijo oz. prenos gibljivih slik z radijsko tehniko, to je prenos slike in tona, so odkrili leta 1929. Nekaj kasneje (1954) so v ZDA uvedli barvno televizijo.[150]

Televizija je na prvi pogled zelo podobna kinematografiji, njena »prednost« pa je v tem, da jo je tako kot radio možno spremljati med domačimi zidovi.[151] Omogoča tudi spremljanje dogodkov v realnem času, t.j. v živo.

Takoj je treba poudariti, da televizija ne more nadomestiti udeležbe pri sv. maši, čeprav jo lahko spremljamo doma, saj udeležba preko medijev ni isto, kot resnična osebna navzočnost pri sveti daritvi. Tisti, ki se ne morejo udeležiti sv. maše v cerkvi, pa so povabljeni, da jo spremljajo vsaj preko televizije oz. radia.[152]

Tudi na zadnjem koncilu so sklenili, da je »treba pospeševati katoliške oddaje, ki poslušalcem in gledalcem pomagajo, da se udeležujejo življenja v Cerkvi, in jih seznanjajo z religioznimi resnicami« (O 14).

Verski program »obravnava vero z vso spoštljivostjo, poglablja njeno poznanje med ljudmi in širi spoštovanje do drugih verstev.«[153] Predvsem naj bi verski program pomagal ljudem, da bi lahko živeli iz vere in iz nje črpali moč za vsakdanje življenje. Pri prenašanju sv. maše oz. bogoslužja je treba paziti, da so prenosi skrbno pripravljeni in da upoštevajo naravo bogoslužja.[154]

Odločilna vloga televizije pri informiranju in pri oblikovanju mišljenja ter človeške zavesti je danes vsem znana, zato je hvalevredno zavzemanje družbe style='text-transform:Lux, ki je bila ustanovljena, da bi širila televizijske programe, v katerih je moč zaslediti krščanski pogled na življenje.[155]

Vedno se je treba namreč truditi, da svetost domačega družinskega življenja zaradi teh novih sredstev ne bi bila v nevarnosti.[156]

2.3.2 Uporaba

Zrelost Cerkve se kaže tudi v primerni in modri uporabi sredstev družbenega obveščanja (prim. M 19), saj »nove iznajdbe včasih močno vplivajo na mišljenje in vedenje posameznika.«[157]

Zgodi se tudi, da sredstva družbenega obveščanja navajajo človeka na beg iz resničnosti v svet sanj; da se ljudje odtegujejo dolžnostim vsakdanjega življenja; da zaidejo v brezdelje in duhovno lenobo.[158]

Vse možnosti, ki jih nudijo elektronski mediji, so kot nalašč za oznanjevanje nauka Jezusa Kristusa, saj lahko z njihovo pomočjo cepimo v srca ljudi vero, ki edina more ljudem podeliti najvišjo moč za premagovanje vsakodnevnih stisk in tegob. Služiti pa morajo ta sredstva ne samo resnici ampak tudi izpopolnjevanju človeškega življenja, posebej z dajanjem poročil, s poučevanjem in s predvajanjem gledaliških iger.[159]

Poročanje mora biti resnično[160] in mora poskušati novice oz. izvršena hudodelstva razumeti in razložiti ter nakazati rešitve problema, vedno pa mora biti pošteno in dostojno (prim. O 5.8) in mora kar najbolj osvetliti tudi same okoliščine. Ker so sprejemniki novic pogosto raztreseni in zbegani, jih je treba pritegniti z živahnostjo in zanimivostjo, vendar je treba paziti, da se ne gre predaleč, v izkrivljanje resnice.[161]

Katoličani se moramo potruditi, da bomo znali posredovati krščanski odgovor na vprašanja, ki vznemirjajo človeštvo, in poskrbeti, da sredstva družbenega obveščanja ne bodo šla mimo važnejših verskih dogodkov, ampak bodo vsa vsakdanja dejstva in dogodke osvetljevala z lučjo vere.[162]

Poučevanje preko sodobnih sredstev lahko poteka iz daljave, od koder z lahkoto dosega ušesa in oči številnih množic, kar pripomore k temu, da se kar največje število ljudi udeleži izpopolnjevanja in vzgoje srčne omike, poklicnega znanja in krščanskih načel ter posredovanja največjih kulturnih in umetniških dosežkov.[163]

Predvajanje gledaliških iger je pomembno, ker le-te sedaj niso dosegljive samo višjemu sloju, ampak širokim ljudskim množicam, različnim tako po starosti kakor izobrazbi. Paziti pa je treba, da so predstave v skladu z vsako starostjo in njej lastno razsodnostjo, miselno močjo, duševno dovzetnostjo in nravno zrelostjo.[164]

Uporabniki sredstev obveščanja se morajo znati obvladati, da jih mikavni spored le-teh ne bi tako pritegnil, da bi zaradi tega trpele vsakodnevne dolžnosti ali bi celo zapravljali svoj čas. Če želimo dobro uporabljati medije, si moramo pridobiti sposobnost ločevati resnično od napačnega, ljuljko od pšenice; sposobnost objektivnosti; zavest, da mediji nimajo demonske moči, ampak so zmotljivi; moramo rasti v notranji svobodi, v nenavezanosti na preveč neposredna in močna občutja. Biti moramo sposobni žrtve in odpovedi.[165]

Temeljni značilnosti vsakršnega oglaševanja v množičnih medijih sta informirati (obveščati) in prepričati. Naloga poslušalcev oz. gledalcev pa je, da se odločijo glede morebitnega nakupa.[166]

V današnjem hitro spreminjajočem se svetu je veliko odvisno od hitrosti informacij. To velja tudi za oznanjevanje. Cerkev se tega zaveda, zato priporoča uporabo modernih sredstev družbenega obveščanja, ki morejo evangelizacijo učinkovito podpreti, saj njihova uporaba omogoča, da evangeljsko sporočilo prodre do vseh ljudi, do vseh koncev zemlje.[167] Nova sredstva (sateliti, internet) omogočajo prenos informacij tudi na območja, ki so bila do sedaj nekako odrinjena. Gre predvsem za prostrana območja Azije in Oceanije,[168] pa tudi drugih. Z njihovo pomočjo se je tem deželam odprlo novo okno v svet, v katerem prej niso imeli besede.[169]

Sredstva družbenega obveščanja so informativnega in vzgojnega značaja, zato je pomembno, da se pastoralni delavci naučijo ravnati s temi sredstvi in jih s pridom uporabljati,[170] saj so velikega pomena (kino, radio in televizija) za širjenje višje kulture[171] in za mnogovrstni apostolat (prim. O 13).

Nova sredstva so povzročila tudi nastanek novih govoric, Cerkev pa je s tem dobila nove možnosti za uresničevanje svojega poslanstva.[172]

»Možnosti, ki jih ponuja ‘stoletje računalnikov,’ je treba postaviti v službo človeške in presežne poklicanosti, da bi tako mogli dati slavo Bogu, v katerem imajo svoj izvor vse dobre stvari.«[173]

Uporaba in sprejemanje sredstev družbenega obveščanja zahtevata vzgojo h kritičnemu čutu in dejavno obrambo svobode, spoštovanje osebnega dostojanstva, pristnega kulturnega dviga ljudstev z odstranjevanjem vseh oblik monopolizacije in manipulacije. Svoboda mišljenja je namreč v medsebojni odvisnosti s pravico biti informiran in pravico informirati druge.[174]

Sredstva družbenega obveščanja so lahko ogledalo ljudi in razmer oz. potrjujejo in razširjajo različna nagnjenja, ki jih prikazujejo kot dobra in jih kot taka ljudje tudi sprejmejo, čeprav niso najbolj primerna in vzgojna. Nehote se ustvari javno mnenje,[175] ki potegne za sabo številne množice.[176]

Opozoriti velja na dejstvo, da je večina množičnih sredstev obveščanja odvisna od prihodkov iz oglaševanja, kar pomeni, da lahko oglaševalci močno vplivajo na vsebino samih medijev. Samovoljo lahko prepreči le krepostna drža gledalcev, ki bi bojkotirali izdelke in programe z neprimerno vsebino. Takrat bi bili oglaševalci primorani popustiti. Oni so namreč odvisni od kupcev.[177]

Že okrožnica papeža Pija XI. Vigilanti cura iz leta 1936, ki sicer daje navodila za kinematografske predstave, pravi, da je »nujno skrbeti za to, da vse, kar napredek uvaja v človeške znanstvene panoge, pa tudi v tehnično izpopolnitev, res služi zveličanju duš in širjenju Kristusovega kraljestva, da bomo vsi časne dobrine tako uporabljali, da večnih ne bomo zapravili.«[178]

Cerkev je vedno priporočala uporabo sodobnih sredstev obveščanja v skladu z božjo previdnostjo in človeškim dostojanstvom ter nravnim redom.[179]

Ustvarjalna uporaba medijev je življenjskega pomena ne samo za poglobitev vere tistih, ki jo že izpovedujejo, ampak tudi za učinkovito predstavitev in razlago evangelija tistim, ki hočejo bolje razumeti katoliško vero. Če medije pravilno uporabljamo, so lahko močno orodje pravičnosti in miru. Še več, lahko jih uporabimo za širjenje spoštovanja človekovih pravic vseh ljudi. Zato morajo odgovorni poskrbeti, da se vsi naučijo pravilne uporabe sredstev družbenega obveščanja, da bodo sposobni razlikovati dobro od slabega, uporabno od škodljivega, obogatitev od degradacije. Ni pomembno samo tehnično znanje, ampak tudi duhovna in intelektualna usposobljenost.[180]

Dejansko morajo tudi civilne oblasti poskrbeti za zakone, ki bodo varovali človekovo dostojanstvo, kulturne vrednote in versko svobodo v sredstvih družbenega obveščanja.[181]

Informirati pomeni dati obliko, oblikovati dano resničnost. Mediji informirajo tj. spreminjajo, zaznamujejo in oblikujejo našo zavest.[182]

Tukaj gre v prvi vrsti za pravilno oblikovano vest, ki pripomore, da sprejemamo stvari take kot so in jih v neokrnjeni obliki posredujemo naprej (prim. O 5). Da bi pa mogli pravilno uporabljati sredstva družbenega obveščanja, je potrebna »primerna priprava in vaja,« ki »naj se goji in širi ter vodi po načelih krščanske nravnosti«.[183]

Cerkev mora protestirati proti programom, ki moralno škodijo in oskrunjajo osebno in javno integriteto ter svetost družinskega življenja, opogumljati pa mora programe, ki širijo edinost, mir, vrednote in resnično bratsko ljubezen.[184] »Medije je namreč mogoče uporabiti za oznanjevanje evangelija kakor tudi za njegovo odtujevanje človeku.«[185]

2.3.3 Zloraba

Kakor so nekdaj »industrijski stroji, ki bi sicer ljudem morali služiti, ljudi počasi zasužnjevali« in jih ropali družinskega življenja z neprestanim delom, tako dandanes nove tehnike in iznajdbe na tehničnem področju, predvsem »prenašanja podob, glasov in misli, lahko postanejo vir neizmernega zla, če se ne uklonijo Kristusovemu nauku.«[186]

Na žalost so sredstva družbenega obveščanja vedno bolj polna stvari, ki nikakor niso vredne človekovega dostojanstva. Cerkev si je vedno prizadevala, da bi dosegla nedotakljivost nauka in zavarovala človekovo dostojanstvo ter se izogibala vsemu, kar bi lahko bilo vzrok ali priložnost za duhovno škodo oz. bi zavajalo druge s slabim zgledom v nevarnost.[187]

»In zakaj bi samó láži in zmoti, onečaščanju človeka in pornografiji bila dana pravica, da jih ljudje ponujajo in dostikrat naravnost vsiljujejo?«[188]

Vedno nam mora biti jasno, da »zlo, pa naj bo kakršnokoli, ne izvira iz Boga, ne iz tehničnih iznajdb, ki so njegov dragoceni dar,« ampak le iz človekovega odnosa do njih. »Človek lahko ta sredstva zlorabi, ko dela in širi hudo ter se tako druži z vladarjem teme in sovražnikom Boga.«[189]

Posebej mladina je v nevarnosti, da bi podlegla pri krotenju in brzdanju neugnane želje, da bi videla in slišala, kar ni primerno, zato je treba skrbeti, da ohrani srce prosto pred nezmernimi in posvetnimi užitki ter ga naravnava k Bogu.[190] Oni namreč potrebujejo pošteno razvedrilo, ki duha vabi k višjim stvarem (prim. O 11).

Sredstva obveščanja (predvsem film, televizija in internet) pa so pornografijo in nasilje približala mladini in otrokom, kar jim gotovo ni v korist.[191]

Vzrok problema tiči v permisivni morali, ki temelji v iskanju osebnega zadovoljstva za vsako ceno. Celotna družba je odgovorna za moralno vzgojo mladine, da se zagotovi spoštovanje ženske, zasebnosti, javne spodobnosti... Svoboda se ne more enačiti z razvratnostjo.[192]

Škodljivi učinki pornografije in nasilja navajajo k zmotnemu mišljenju in degradaciji človeške osebe in človeškega telesa na brezosebni objekt za sprostitev pohotnosti. Žalostno je, da so največje žrtve tovrstnega nasilja ravno otroci in mladi, v katerih se tako ruši harmonija družinskega življenja.[193]

Posledica pornografije je greh, nasilje pa napravi človeka nesposobnega jasno razlikovati med domišljijo in realnostjo. Čeprav se zdi, da ni povezave med pornografijo in nasiljem, le-ta obstaja. Gre namreč za izgubo občutka za drugega, za bližnjega, družinsko življenje, skratka razosebljenje.[194]

Kot poznamo odvisnost pri omamnih sredstvih (cigarete, alkohol, mamila), poznamo tudi odvisnost od nasilja in pornografije. Najprej je na vrsti »soft core«, ki pa nezadržno privede do vedno večje želje in potrebe do vzburljivejšega in perverznejšega »hard core«.[195]

»Tako internet, ki postaja v zadnjem času eden najbolj razširjenih medijev, kot elektronska pošta, ki omogoča skoraj hkratno komunikacijo s sogovorniki na različnih delih sveta, sta lahko v rokah tistega, ki se zaveda njune moči, čudovito orodje za širjenje evangelija. Možnosti, ki se z njima odpirajo pred nami, so skorajda neomejene. Prav je, da jih izkoristimo in pokažemo, da sinovi luči pri uporabljanju teh sredstev niso nujno manj spretni od drugih,«[196] saj od nas »človeška svoboda terja, da uporabljamo in drugim posredujemo vse tiste sile, ki morejo pomagati do kreposti in k izpopolnjevanju našega življenja.«[197]

Zavzemati se moramo, da uporabnik v svoji izbiri ostane svoboden in ne podleže reklamam, ki pogosto prikazujejo in priporočajo škodljive ali popolnoma nekoristne predmete in usluge, s čimer strežejo človekovim najnižjim nagonom. Predvsem so na udaru šibkejše družbene skupine, ki jih oglaševanje postavi v manj spoštljiv položaj od drugih: to velja za ženske oz. njihovo telo, etnične skupine, rase...[198]

Da do nadaljnjih zlorab ne bi prihajalo, je poskrbela Papeška komisija za kinematografijo, radio in televizijo.[199] Njena naloga je bila, spremljati doktrinalno usmeritev in praktična stališča filmske produkcije ter radijskega in televizijskega oddajanja; usmerjati in spodbujati dejavnosti mednarodnih katoliških organizacij in narodnih cerkvenih uradov za kino, radio in televizijo; moralno klasificirati filme, verske radijske prenose in televizijske oddaje, posebej za mladino...[200]

S problemom pornografije in nasilja se je treba spopasti na celi črti. Mladino je treba vzgajati k zdravi drži do človeške spolnosti, ki je podarjajoča ljubezen; k spoštovanju dostojanstva človeške osebe, saj smo vsi božji otroci; h kreposti čistosti in samodisciplini. Urejeno družinsko življenje, kjer sta starša predana drug drugemu in otrokom, je najboljša šola za vzgojo zdravih človeških vrednot. Otroci se morajo znati naučiti izbirati programe, saj se več doseže z dovoljenjem kot s prepovedjo. Vzgajati je torej treba k pravilni uporabi, ne pa zgolj prepovedovati, kar je neprimerno.[201]

Spodbuditi je treba civilno oblast, da izda zdrave zakone glede pornografije in nasilja v medijih, popravi dvoumne zakone in dopolni obstoječe zakone, kjer jih še ni.[202]

Ni pa nevarno samo nasilje in pornografija, ampak tudi zloraba človekovega zaupanja in njegovega dostojanstva, ko se reklame obračajo na otroke, pri katerih izkoriščajo njihovo lahkovernost in na katere z lahkoto vplivajo.[203]

2.3.4 Globalizacija

Vstopamo v čas človeške zgodovine, ki bi mu lahko rekli tudi planetarna doba družbenega obveščanja.[204]

Človeštvo je namreč s pomočjo sredstev družbenega obveščanja vedno bolj povezano med seboj, vsaj glede obveščanja. Še vedno namreč obstajajo medsebojna sovraštva in nesprejemanje.

Živimo v času globalizacije, ko se države med seboj povezujejo, državne meje izgubljajo na pomenu, porajajo se multinacionalne družbe... Pri tem pa ni pomembno, koliko se globalizira ampak kako. Globalizaciji gospodarstva mora slediti globalizacija vrednot, ko si bodo vsi prizadevali za človekove pravice, mir, pravičnost in ohranjevanje stvarstva. Cilj ni ekonomska, ampak kulturna globalizacija.[205]

V času globalizacije je bolj kot kdajkoli potrebno oznanjati božjo ljubezen prek sredstev družbenega obveščanja, je rekel papež Janez Pavel II. na generalnem kapitlju sester pavlink septembra 2001.[206]

V Atenah je Pavel stopil na Areopag in spregovoril Atencem v njim primernem jeziku. Danes je vedno bolj treba stopati na moderne areopage in govoriti, pisati v novih jezikih, razumljivih novim kulturam.[207] Prvi areopag modernega sveta je svet družbenih občil, ki vse človeštvo spreminja in povezuje v nekakšno »svetovno vas.« Ta sredstva pa nimajo le naloge širjenja evangelija, ampak tudi evangelizacije moderne kulture.[208]

Kultura pa pod vplivom sredstev družbenega obveščanja in informacijske tehnologije postaja vedno bolj globalna.[209] Vse to pa otežuje prinašanje evangeljske luči v svet, poln napetosti in duhovne ter moralne zmede.[210] Usoda človeške družbe je namreč »vedno bolj odvisna od pravilne uporabe teh sredstev« (O 24).

Globalizacija je posledica množičnih medijev, ki omogočajo, da ljudje gledajo iste filme, se navdušujejo nad istimi pevci, poslušajo isto glasbo... Mediji tako ustvarjajo »uniformirano« kulturo.[211]

Planet množičnih medijev ne predstavlja samo nas, ki na njem živimo, ampak kraj soočanja neke družbe, kraj delovanja Cerkve. To pa pomeni, da moramo zapustiti udobje sob in oditi na strehe hiš (prim. Mt 10,27) in od tam oznanjati. Vstopili smo v svet ponudbe in povpraševanja, svet, v katerem je treba nekaj ponuditi, dati. Nihče ne pride kar sam od sebe.[212]

2.3.4.1 Človek in mediji

Mass media tudi veliko pripomorejo pri uveljavljanju človekovih pravic in enakosti žensk,[213] saj so »v službi človekovemu dostojanstvu in pomoč ljudem, da bodo bolje in dejavneje živeli v skupnosti.«[214]

»Glavna naloga medijev je ravno zagotavljanje človekove pravice do informacije, pospeševanje pravičnosti (...), pomoč posameznikom, skupinam in ljudstvom pri iskanju resnice.«[215]

Jezus nam je lahko zgled, kako je vsem oznanil svoj nauk in se pri tem ni sramoval uporabiti oblik človeške komunikacije, obenem pa od njih ni zahteval, da ga sprejmejo, ampak je vsakemu pustil, da svobodno odgovori na njegovo povabilo. Tako imajo vsi ljudje pravico poslušati oznanilo odrešenja, ni pa nujno, da se odzovejo nanj.[216]

Mediji so čudovit pripomoček za vzpostavljanje komunikacije s tistimi, ki drugače nimajo priložnosti, da bi prišli v stik z evangelijem in Cerkvijo.[217] Cerkev se mora zato neprestano truditi in se spraševati, kako biti podoba in odmev Boga v svetu.[218]

Prihod medijev v družbeno okolje je močno zaznamoval sodobnega človeka. Lahko bi ga poimenovali homo communicans,[219] človeka, ki se zapira med stene lastne hiše, živi v duhovni revščini in bogastvu informacij. Pri odločanju ga vodi kriterij spektakularnosti in eklekticizma, saj zanj ni pomembna kakovost informacije ampak odmevnost.[220]

Elektronska sredstva so hladna, so stroji. Sama od sebe nič ne morejo, zato potrebujejo človeka, da jih uporabi in z njimi oznani, kar ima povedati drugim. Drugi pa slišijo tisto, kar jih nagovori, živo besedo. Ta sredstva moramo torej uporabljati z veliko mero občutka in osebne zavzetosti, da se pri posredovanju začuti tudi človeška toplina.[221]

Sredstva obveščanja omogočajo resnično komunikacijo, ki človeka dela bolj osebo in ga celo rešuje.[222] Lahko naredimo primerjavo Jezusovega delovanja z delovanjem medijev: Jezus je učil velike množice, obenem pa je rad spregovoril manjši skupini ali v osebnem pogovoru. Takšno mora biti tudi naše delovanje preko medijev: za množice in vedno odprto za zaupen pogovor s posamezniki. To je namreč temeljna evangeljska vrednota: odnos med osebami. Ko se naučimo tega odnosa, smo sposobni tudi globljega odnosa z večnim Ti – z Bogom.[223]

Zavedati se moramo, da mediji ne morejo nikoli nadomestiti neposrednih osebnih stikov, kaj šele odnosov med družinskimi člani in prijatelji. Mediji lahko služijo človeškim odnosom v obliki razpravljanja, debatiranja, kontaktnih oddaj, internetnih forumov, ne morejo jih pa nadomestiti.[224]

Mediji nas neprenehoma spominjajo omejitve našega človeškega stanja, ko smo podvrženi grehu, nasilju...[225] »Pravo komuniciranje je dajanje samega sebe v ljubezni,« to pa je le odraz cerkvenega občestva.[226]

Elektronska govorica medijev ne deluje, kot bi si mislili, predvsem na razum, ampak na čute in čustva. Mediji niso več samo sredstva za poslušanje in gledanje, ampak sestavljajo novo okolje. Mediji so nov način življenja, neprenehoma obdanega z zvoki, podobami, barvami, dražljaji...[227]

2.3.4.2 Pastorala medijev

Poklicani smo oznanjati evangelij in pri tem uporabljati vse vrste komunikacij in informatike, v katere moramo prenesti bogastvo vere.[228] Zato je naloga pastorale pripraviti ljudi na dejavno prisotnost v svetu radia, televizije, knjige, interneta...[229]

Pastoralni načrt mora vsebovati celoten spekter: od evangelizacije, predstavitve zgodovine Cerkve, varovanja vrednot, poučevanja pravilne uporabe sredstev.[230]

Mediji niso pomembni samo kot forum za posredovanje vere, ampak lahko postanejo tudi okolje, ki potrebuje pastoralno oskrbo.[231] Veliko je namreč uporabnikov, ki jih zanima veliko stvari o Bogu, Cerkvi, veri... Zato jim je treba čimprej zagotoviti možnost za postavljanje vprašanj, potem pa nanje odgovoriti oz. jim pomagati v njihovih stiskah.

V naši medijski kulturi je pri oznanjevanju pomembno, da vemo »kako« (know how), »kaj« (know what) in tudi razlog »zakaj« nekaj povedati (know why).[232]

Vsi si moramo prizadevati, tako Cerkev kot družba pa tudi posamezniki, da bi oznanjali resnico in nravnost, širili nauke, ki so resnično potrebni ali koristni za splošno dobro človeškega sožitja in s temi pridobitvami širili in množili umsko in srčno omiko sebe in drugih (prim. ZCP, kan. 822 §3). Ne bi pa bilo v redu, če bi ta sredstva uporabljali samo za politične in propagandne namene ali za napredek gospodarstva, ker so »pogosto edini kanali, po katerih teče dialog med Cerkvijo in svetom.«[233]

Ameriški škofje so v svoji izjavi medijem zapisali: »Iščite resnico, sporočajte resnico, spoštujte človeško dostojanstvo tistih, o katerih poročate, pa če si zaslužijo hvalo ali grajo.«[234]

Vsebina in izvir vsega, kar oznanja Cerkev, je Kristus. Cerkev je namreč njegovo skrivnostno telo.[235]

»Z izmenjavo novic in informacij, z budnim spremljanjem javnega mnenja znotraj in zunaj Cerkve, z dialogom in velikodušno pomočjo človeštvu pri reševanju najbolj perečih vprašanj«[236] se lahko Cerkev vedno bolj vključuje v človeško družbo. Pri tem se mora vedno bolj prilagajati času in prostoru in upoštevati značilnosti različnih kultur in civilizacij pri razlaganju verskih resnic – prilagoditi mora svojo pastoralo konkretnim časovnim in krajevnim okoliščinam, saj imajo ljudje pravico do informacij o nauku Cerkve in njeni dejavnosti.[237]

Vsi verniki naj bi z molitvijo praktično pomagali, da bo Cerkev mogla bolje uporabiti sredstva družbenega obveščanja in z njihovo pomočjo izvrševati svoje poslanstvo: oznanjevanje evangelija, vzgojo vesti in spodbujanje sodelovanja. Verske ustanove pa naj skrbno pazijo na številne naloge Cerkve na področju družbenega obveščanja in naj razmislijo, kaj bi Cerkev še lahko storila, da bi bolje izpolnila svojo nalogo oznanjevanja evangelija odrešenja vsemu svetu. Sredstva družbenega obveščanja morajo namreč služiti človeku in ne obratno.[238]

Če na kratko strnemo to razmišljanje, lahko rečemo, da si moramo prizadevati za tisto, kar »usmerja in vodi človeka k najvišjemu namenu – Bogu,«[239] varovati pa se moramo tega, da bi, »vsevprek, brez kakršnekoli varnosti, drugim oznanjali, kar je proti nravnosti in lahko zavaja v veliko duševno nevarnost.«[240]

Sredstva družbenega obveščanja pomagajo Cerkvi, da se odpira sodobnemu svetu, pospešujejo dialog znotraj Cerkve, opozarjajo na miselne tokove sodobnikov, ki jim je treba po božji zapovedi oznaniti evangelij odrešenja, to pa v govorici, ki jo morejo razumeti.[241]

Cerkev mora vedno oznanjati evangelij v govorici, ki je primerna času in kulturam narodov in ljudstev. Danes to pomeni: v kulturi in za kulturo novih sredstev družbenega obveščanja.[242]

Jezus v evangelijih naroča učencem, »naj ‘učijo vse narode’ (Mt 28,19), naj bodo ‘luč sveta’ (Mt 5,14) in naj oznanjajo evangelij v vseh časih in krajih.«[243] Kaj nam lahko pri tem bolj pomaga kot ravno sredstva družbenega obveščanja, ki omogočajo oznanjevanje velikemu številu ljudi, odpirajo nova pota in načine evangelizacije. Zato Cerkev toplo priporoča njihovo uporabo pri oznanjevalnem delu (prim. O 13).[244]

Poleg tradicionalnih sredstev evangelizacije, ki sem jih omenil zgoraj (pričevanje z življenjem, verouk, osebni stiki, ljudske pobožnosti, bogoslužje), so tudi mediji postali bistveno sredstvo evangelizacije in kateheze. Postati morejo in morajo orodje v službi druge evangelizacije. Ni zadosti samo uporabljati medije, ampak jih je treba vključiti v novo kulturo z novimi govoricami, tehnikami in psihološkimi pristopi. Komunikacija mora postati nujni sestavni del pastoralnega načrta.[245]

Pastoralni načrt za družbeno obveščanje mora med drugim vsebovati: vzgojo na področju mass media; pripravo programov in tečajev za potrebe Cerkve; organizacijo vzgojnih programov za razumevanje medijev; opogumitev krščanskih literatov naj uporabijo svoje darove v programih medijev; sodelovati v medijski dejavnosti z oglaševanjem; predvsem pa odkriti nove strategije evangelizacije in kateheze, pri katerih bo mogoče uporabiti tehnologije komuniciranja in sredstev družbenega obveščanja.[246]

Vzgoja za sredstva družbenega obveščanja naj bi obsegala pouk o vlogi oglaševanja v sodobnem svetu in predstavila njeno pomembnost za delo Cerkve. V nasprotnem primeru (če vzgoje ne bi bilo) bi sredstva družbenega obveščanja lahko povzročila nezainteresiranost uporabnikov, ki sprejemajo za sveto vse, kar slišijo in vidijo preko medijev.[247]

Cilj vzgoje za medije je, da ljudje ne bi bili več nedejavni sprejemalci sporočil, ampak dejavni ustvarjalci pomena.[248]

Svetovno medmrežje ali internet pri mnogih še vedno vzbuja strahove. Internet je res prinesel nov način vrednotenja informacij, navezovanja osebnih stikov, pa tudi odsotnost umestnih reakcij odgovornih ljudi na sporočila. Ni pa dvoma, da lahko neskončne možnosti interneta pomembno pripomorejo k širjenju veselega oznanila.[249]

Sodobna sredstva družbenega obveščanja pa niso samo sredstva evangelizacije, ampak so tudi sama potrebna evangelizacije. Vsebujejo namreč veliko programov in strani, ki so še kako potrebni pravilnega človeškega vrednotenja: evangelizacije.[250]

Ob koncu tega poglavja poglejmo še predelavo Hvalnice stvarstva sv. Frančiška v »sodobni« jezik:

1Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
2Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

3Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
4Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

5Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah,
ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.
6Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem, sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

7Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi,
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

8Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

9Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.

10Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
in prenašajo slabosti in trpljenje.
11Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

12Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
13Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

14Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.
Amen.

Prevod: Vital Vodušek		 Najvišji, dobri Bog vsemogočni,
le tebi gre vsa hvala, čast in slava
in vsi blagoslovi.
Le Tebi gre vse to, o Bog v nebesih,
a človek še imena ni vreden Ti izreči.

Naj hvali, moj Gospod, zato Te stvarstvo Tvoje:
še posebej brat televizor,
ki napolnjuje ure naših dnevov,
ki je lep in žari z velikim sijajem
in prinaša sporočilo o tebi, Najvišji.

Naj hvali, moj Gospod, te brat radio,
preko katerega novice prekrižarijo nebo
in mi približuje svet.

Naj hvali, moj Gospod, te brat časnik,
ki me obvešča o oblakih in jasnosti
dogajanj v človeštvu
in preko katerega hraniš poznavanje in razmišljanje
tolikih ustvarjenih bitij.

Naj hvalijo, moj Gospod, te sporočevalci,
preko katerih nam razsvetljuješ um
in vlivaš veselje in moč v naše srce,
kadar s skromnostjo služijo resnici.

Naj hvali Te, Gospod moj, naša sestra mati zemlja,
ki hrani nas in vzreja,
premnog rodi nam sadež, travo in pisano cvetje:
za nas postaja vedno bolj
skupna hiša, ki jo spoznavamo in ljubimo prek medijev.

Naj hvalijo Te, moj Gospod,
vsi, ki odpuščajo, ker Tebi je ljubo,
prenašajo bolezni in bridkosti:
njim blagor, ki vse to prenašajo spokojno,
zakaj Ti sam, Najvišji, jih boš ovenčal s krono.
Posebno naj te hvalijo tisti, ki se bodo
preko množičnih medijev znali spominjati,
da ni na svetu nič bolj pomembno kot človeška oseba.

Naj hvali te, Gospod moj, naša sestra smrt telesna,
ki ji nihče od živih ne pobegne:
gorje njim, ki bodo umrli polni grehov,
a blagor njim, ki jih bo v tvoji milosti zatekla,
da druga smrt ne bo jih prizadela.
Posebno naj te hvalijo tisti, ki si zato,
ker se spominjajo, da vse mine
in da samo ti ostaneš,
prizadevajo, da bi delovali v okviru medijev
po resnici in pravičnosti
in skrbijo za šibke,
ki so tako izpostavljeni moči
množičnega obveščanja.

Hvalite mojega Gospoda in slavite
in se mu zahvalite
in na vso moč ponižno mu služite.
Hvalite ga vsi prebivalci "skupne vasi",
pridružite svoj glas glasu stvarstva.

Carlo Maria kard. Martini[251]

naprej>>>