 | 3. INTERNET
| |
"Oznanjava vam evangelij,
da bi se obrnili proč
od teh ničevih reči k živemu Bogu,
ki je naredil nebo in zemljo in morje
in vse, kar je v njih"
(Apd 14,15).
Internet si lahko predstavljamo kot gobelin.
Vidimo lepe podobe, če pa ga obrnemo in pogledamo z zadnje strani, vidimo veliko
prepredenost z nitkami raznovrstnih barv – prava mala zmešnjava. Nekaj takega
je tudi pri internetu – računalniškem omrežju, ki se razprostira po vsem svetu.
V primerjavi z ostalimi elektronskimi sredstvi družbenega
obveščanja internet v sebi združuje vse, saj ga lahko spremljamo v tekstovni,
grafični, slikovni, zvočni, video in animirani obliki. Prednost pa je tudi v
tem, da v vsakem trenutku ponuja dostop do informacij in podatkov, ki krožijo
med uporabniki in se nenehno posodabljajo.[252]
Posrečeno ime je informacijska avtocesta (information
superhighway), ki ga je novembra 1987 uporabil nekdanji ameriški podpredsednik,
takrat še senator Albert Gore, za njim pa številni mediji, ko govorijo o internetu.[253]
Medmrežje ali internet je mednarodna mreža skupaj
povezanih računalnikov in računalniških mrež (vojaških, vladnih, izobraževalnih,
neprofitnih, komercialnih organizacij in ponudnikov dostopa v internet – gateways).
Je skupek najrazličnejšega dogajanja: od elektronske pošte (e-mail),
pogovornih skupin (discussion groups), klepetalnic (chat rooms)
in prenosa pogovora v živo (IRC – Internet Relay Chat – internetni prenos
pogovora), do pustolovskih iger in simulacij, podajanja informacij in elektronske
trgovine (e-commerce). Dokler še ni bilo svetovnega spleta (World
Wide Web oz. WWW ali W3) je bilo brskanje in iskanje podatkov počasno in
neprivlačno.[254]
Svetovni splet ali World Wide Web (to
ima večina v mislih, ko reče internet) je zbirka po svetu razpršenih besedilnih
in večpredstavnih (multimedia) dokumentov ter računalniških mrež (networks),
ki tako predstavlja gromozansko knjižnico vseh mogočih znanj in vsebin. Za internet
so potrebne tri stvari:
1. HyperText Markup Language (HTML tudi HTM), s katerim
napišemo oz. naredimo spletno stran. Omogoča pisanje v različnih pisavah, barvah,
velikostih, slogih... Strani lahko vsebujejo tudi slike in animacije ter druge
multimedijske dodatke (avdio in video). Datoteke HTML lahko vidimo v spletnih
brkljalnikih (web browsers);[255]
2. HyperText Transfer Protocol (HTTP),
ki definira določen standard za prenos spletnih strani po internetu. Poznamo
tudi varnejši HTTPS;
3. Universal Resource Locator (URL)
je standarden dogovor poimenovanja naslovov spletnih strani (npr.: URL= "http://www.rkc.si/index.html").
Vedno bolj se razvija WebTV oz. interaktivna televizija
oz. internet prek televizije, namesto klikanja pa uporabljaš daljinski upravljalec.[256]
Omrežje ali network je mreža nekaj računalnikov povezanih
skupaj z namenom upravljati in hraniti hitro spreminjajoče se podatke. Gre predvsem
za Local Area Network (LAN), ki je omejen na razdaljo do ene milje in
Metropolitan Area Network (MAN), ki je omejen na razdalje do 60 milj.
Prek lastnih komunikacijskih vezi povezujeta osebne računalnike (personal
computer - PC) in delovne postaje (workstations) ter tvorita komunikacijska
vozlišča (nodes). Wide Area Network (WAN) povezuje med seboj ta
vozlišča. Internet pa je povezava med temi različnimi omrežji, ki se
nahajajo po vsem svetu.[257]
Nekaj najznačilnejših internetnih vozlišč: .com –
komercialne organizacije, .edu – izobraževalne organizacije, .gov
– ameriške vladne organizacije, .int – mednarodne organizacije, .mil
– ameriška vojska, .net – upravitelji glavnega omrežja interneta, .org
– neprofitne organizacije. Vozlišča iz posameznih držav imajo svoje končnice:
iz Slovenije .si, Avstrije .at, Italije .it, Hrvaške .hr,
Madžarske .hu.[258]
Pri delu z internetom se prej ko slej srečamo
s številnimi pojmi, kot npr. hypertext, web page in podobno. Tukaj
bom na kratko predstavil posamezne.
Obogateno besedilo ali hypertext je tehnika urejanja
besedil, ki olajša odpiranje datotek (tako besedilnih kot tudi slikovnih, zvočnih
in drugih). Deluje na principu povezav (hyperlinkov) prek katerih lahko
skačeš iz besedila v besedilo. Tako lahko sam izbereš tisto, kar te zanima in
se poglobiš v določeno temo. Zaradi hitrosti iskanja je uporaben pri velikih
besedilnih količinah (enciklopedije).[259]
Za preglednost spletnih strani (web pages
ali sites) je premišljena uporaba še kako pomembna. Urejevalci oz. vzdrževalci
spletnih strani (webmastri) morajo paziti, da so povezave narejene uporabniku
prijazno, tako da v vsakem trenutku ve, kje se nahaja in kako pride nazaj na
izhodišče ali home page. Pri tem so lahko v veliko korist okvirji (frames),
ki omogočijo, da je neko besedilo stalno na vidnem mestu.
Pridejo tudi trenutki, ko več ne vemo, kaj
nam je storiti oz. imamo kakšno vprašanje. Takrat pogledamo na FAQ – Frequently
Asked Questions (najbolj pogosta vprašanja), kjer največkrat najdemo odgovor
tudi na naše vprašanje.
Kaj je torej internet? 24. oktobra 1995 je Federal Networking
Council (FNC) podal tole definicijo interneta: »Internet pomeni svetovni
informacijski sistem, ki: a) je logično medsebojno povezan z globalnim lastnim
naslovom prostora, ki temelji na internetnem protokolu (IP) oz. njegovim naslednikom;
b) je sposoben podpirati komunikacije z uporabo Transmission Control Protocol/Internet
Protocol (TCP/IP) oz. njegovih naslednikov oz. združljivih protokolov; c)
priskrbi, uporablja ali naredi dostopno, javno ali zasebno, visoko stopnjo uslug
v komunikacijah ali sorodni infrastrukturi, kot je tu opisano.«[260]
Internet je izum 20. stoletja, zato se zdi,
da beseda »zgodovina« ni najbolj primerna. Pa vendar govorimo tudi o zgodovini
razvoja interneta.
Začnimo s položitvijo kabla čez Atlantik leta 1858,
ki naj bi prenašal telegrafske informacije na drugo stran. Čeprav poskus ni
uspel, je to mejnik v zgodovini. Uspelo pa je leta 1866 in kabel je bil
v telegrafski uporabi skoraj sto let.[261]
Leta 1945 je nastal članek o
foto-elektronsko-mehanskem mehanizmu Memex za razširitev spomina, ki
je bil uporaben v povezavi med dokumenti in mikrofilmi.[262]
4. oktobra 1957 je takratna Sovjetska zveza izstrelila
prvi umetni Zemljin satelit Sputnik.[263] To je spodbudilo ZDA, da so leta 1958 ustanovile Advanced
Research Project Agency (ARPA),[264] ki je združila znanstvenike
pri razvijanju lastnega satelita, kar jim je uspelo v 18 mesecih. Nekaj let
kasneje se je ARPA osredotočila na računalniška omrežja in komunikacijske tehnologije.
Leta 1962 je ARPA prešla iz zgolj vojaškega tudi na univerzitetno področje.[265]
V 60. letih je bil narejen prototip oNLine System
(NLS), ki je omogočal hypertextovno brskanje, popravljanje, elektronsko pošto.
V ta namen je Doug Engelbart izumil tudi miško. Leta 1967 so naredili
Hypertext Editing System (HES) in The File Retrieval and Editing SyStem
(FRESS).[266]
Leta 1965 je bilo narejeno prvo
računalniško omrežje, ko so med seboj povezali računalnika TX-2 v Massachusetts
Institute of Technology (MIT)[267] Lincoln Lab in AN/FSQ-32 v System Development Corporation
(Santa Monica, CA) prek 1200bps telefonske linije (brez packet-switchev).[268] Kmalu so ugotovili, da je boljša uporaba paketov kot vodov
(circuits). Leta 1967 pa je National Physical Laboratory
(NPL) v Middlesexu (Velika Britanija) razvil NPL Data Network, eksperiment
s paketnimi preklopniki, ki je uporabljal 768kbps linijo. Na simpoziju v Gatlingburgu
(Tennessee) na temo operacijskih principov (Operating Principles), so
se srečale tri ekipe (RAND,[269] NPL, MIT), ki so se nato povezale pri raziskovanju.
Prevzeli so NPL-jevo uporabo paketnih preklopnikov ter povečali hitrost z 2,4kbps
na 50kbps.[270]
Avgusta 1968 je Request for Quotation (RFQ)
razvijal eno ključnih komponent – paketne preklopnike z imenom Interface
Message Processors (IMP). RFQ je vodil Frank Heart skupaj z Boltom Berankom
in Newmanom (BBN). Bob Kahn je projektiral arhitekturno obliko ARPANETa, Roberts
je skupaj s Howardom Frankom in njegovo ekipo pri Network Analysis Corporation
(NAC) oblikoval omrežno topologijo in ekonomijo, omrežni merski sistem pa je
pripravila Kleinrockova ekipa z University of California Los Angeles
(UCLA). Istega leta je Network Working Group (NWG), ki jo je vodil Steve
Crocker, razvila strežniške protokole za komunikacijo prek ARPANETa.[271]
2. septembra leta 1969 je bil postavljen prvi IMP
na UCLA, 1. oktobra pa je bilo na Stanford Research Institute (SRI) postavljeno
drugo vozlišče (node). Na University of California Santa Barbara
(UCSB) je bilo za vozlišče poskrbljeno 1. novembra, na University of Utah
v Salt Lake City (UUSLC) pa nekaj dni kasneje. Decembra je začel
delovati ARPANET,[272] ko je med seboj povezal prva štiri vozlišča v UCLA, SRI, UCSB
in UUSLC (glej Priloga 4).[273]
Julija leta 1970 je zaživel ALOHANET – prvo
paketno radijsko omrežje, ki ga je razvil Norman Abramson z univerze na Havajih.
ARPANETu se je priključil leta 1972.[274] V sedemdesetih
letih so se računalniška omrežja izvila iz zgolj vojaške uporabe v znanstveno
in komercialno.
Omrežje se je širilo in ker so prvi IMP omogočali le 4 strežne
povezave, je BBN septembra 1971 razvil terminal IMP (Terminal Interface Processor
– TIP), ki je omogočal 64 terminalov. Raziskovalci so uporabljali ARPANET za
sodelovanje pri projektih, izmenjavo dosežkov pri delu ter za pogovore. Imeli
so tudi elektronske poštne naslove (e-mail) in mailing liste. 1971 je
Ray Tomlinson (BBN) izumil e-mail program. Marca 1972 je Tomlinson
spremenil e-mail program za ARPANET in izbral znak @ kot označitev at
(angl.= pri, od) – janez.papa@rkc.si (Janez Papa pri RKC v Sloveniji).[275] Junija istega leta je Larry
Roberts napisal prvi e-mail upravljalni program, ki je omogočal sezname, izbirno
branje, datoteke, posredovanje in odgovarjanje na sporočila.[276]
Oktobra 1972 je bila International
Computer Communications Conference (ICCC), kjer je bil predstavljen ARPANET.
Istega leta je bil tudi prvi pogovor med dvema računalnikoma izveden
na UCLA, Louis Pouzin pa je vodil francoska prizadevanja, da naredijo svoj lastni
ARPANET. Nastal je CYCLADES.[277]
Konec leta 1972 je Bob Metcalfe (Harvard) skupaj s kolegi
razvil prvi eksperimentalni sistem ETHERNET, ki je med seboj povezal
Xerox Alto, osebno delovno postajo z grafičnim uporabniškim vmesnikom (user
interface). Ta prvi eksperiment se je imenoval Alto Aloha Network
(glej Priloga 4).[278]
V sedemdesetih letih so različna omrežja rasla kot gobe po
dežju: MFENET za raziskave v magnetnem zlitju energije (Magnetic Fusion
Energy), HEPNET za visoko fizikalno energijo (High Energy Physicists)
in SPAN za vesoljske fizike (Space Physicists) NASE (National
Aeronautics and Space Administration).[279]
Leta 1973 je bila vzpostavljena
prva mednarodna povezava z ARPANETom, ko se je University College
of London (UCL) prek NORSARja[280] (Norveška)
povezal z ARPANETom. Istega leta je Network Voice Protocol (NVP) omogočil
konferenčne klice na ARPANETu. Število uporabnikov ARPANETa je naraslo na 2.000.
Leta 1974 sta Vint Cerf in Bob Kahn specificirala do podrobnosti Transmission
Control Protocol (TCP), BBN pa je odprl TELENET, komercialno verzijo
ARPANETa. Leta 1975 je Steve Walker naredil prvo mailing listo
na ARPANETu, John Vittal pa je razvil MSG, prvi vse vključujoči e-mail program,
ki je omogočal odgovarjanje, posredovanje in zaznamovanje možnosti. Istega leta
je nastala tudi satelitska povezava čez Atlantik in Pacifik s Havaji in Veliko
Britanijo, ko so testirali TCP na Stanfordu, BBL in UCL.[281]
Leta 1977 je Larry Landweber
na University of Wisconsin (UW) naredil THEORYNET, ki je priskrbel
elektronsko pošto več kot 100 raziskovalcem v računalniških znanostih. Uporabljal
je lokalno razvit e-mail sistem prek TELENETa. Marca 1978 se je TCP razdelil
v TCP in Internet Protocol (IP).[282]
Ko je AT&T Bell Labs prosto razširil UNIX računalniške
operacijske sisteme je leta 1979 nastal USENET, ki je temeljil
na UNIX in UUCP (Unix-to-Unix CoPy) komunikacijskih protokolih. Ponujal
je svet novic, pogovornih skupin in forumov, ki so bili dostopni prek navadne
telefonske linije. To ni toliko oznaka fizičnega omrežja kot krog družbenega
zborovanja. Leta 1984 uvedejo moderirane novične skupine (newsgroups).[283]
Istega leta (1979) je bilo srečanje med UW, ARPA, U.S.
National Science Foundation (NSF)[284] in računalniškimi znanstveniki z mnogih univerz, kjer so ustanovili
Computer Science Department (CSD) za razisavo računalniškega omrežja,
ARPA pa je ustanovila Internet Configuration Control Board (ICCB) in
začela eksperiment z Packet Radio Network (PRNET).[285]
12. aprila 1979 je Kevin MacKenzie s tako imenovanimi »smeški«
uvedel čustva v suho besedilo elektronske pošte.[286]
V letih 1980-81 sta se začela še dva omrežna projekta
BITNET in CSNET. Prvi je povezoval akademske mainframe
računalnike v »email as card images« paradigmi. BITNET (Because It's
Time NETwork) je sprejel IBMov RSCS (Remote Spooling Communication Subsystem)
protokol, ponujal pa je direktno povezavo z uporabniki. CSNET (Computer Science
NETwork) so ustanovili, da bi oskrbel omrežje za univerzitetne, industrijske
in vladne računalniške raziskovalne skupine. CSNET je uporabljal Phonenet
MMDF protokol, ki je temeljil na telefonskem prenašanju elektronske pošte.[287]
V tem času so nastali raznovrstni BBS (Bulletin
Board System), ki so ponujali različne datoteke, slike, pripomočke, pogovore...
do njih pa se je lahko prek modemov dostopalo od doma.[288]
V osemdesetih letih je opazen skok na evropsko prizorišče.
Med junijem in decembrom leta 1980 je Tim Berners-Lee, medtem ko je bil
svetovalec pri European Laboratory for Particle Physics (CERN), napisal
program, ki je dovoljeval povezave med poljubnimi vozlišči.[289]
V Franciji je France Telecom razvil MINITEL
(TELETEL), naslednje leto (1982) pa je Norveška vzpostavila internetno
povezavo s Transmission Control Protocol/Internet Protocol (TCP/IP) prek
SATNETa, v čemer jo je posnemala tudi UCL. TCP/IP postane standardni
protokol za internetna omrežja. TCP razdeli informacijo na paketke že na začetku,
IP pa jih pošilja na prave naslove. EUNET (European UNIX Network)
je naredila EUUG (European Unix User Group) da bi razširila elektronsko
pošto in USENET usluge.[290]
Na začetku leta 1983 v Evropi ustanovijo MINET
(Movement Information Net), ki se priključi v internet septembra. Istega
leta se je vojaški del ARPANETa (68 od 113 obstoječih vozlišč) odcepil v MILNET.
Istega leta je bil ustanovljen tudi Internet Activities Board (IAB),[291] ki je zamenjal
prejšnjo ICCB, in je vodil razvoj TCP/IP protokola in skrbel za raziskavo predlogov
internetne skupnosti. Z novim letom je ARPANET prešel z Network Control Protocol
(NCP) na nov TCP/IP protokol.[292]
V tem letu je bila ustanovljena tudi EARN (European
Academic and Research Network), Tom Jennings pa je razvil FIDONET,
ki se je leta 1988 povezal z internetom in omogočil izmenjavo pošte in novic.
Na tehnologiji FIDONETa je temeljil tudi slovenski VRNET, ki je začel
z obratovanjem leta 1994, v internetni obliki pa deluje še danes.[293]
Z izjemo BITNETa in USENETa so bila vsa dosedanja omrežja
zaprtega značaja v rabi predvsem na znanstvenem in izobraževalnem področju.
Komercialni sektor je razvil XNS (Xerox), DECNET, SNA (IBM),
NETWARE in NETBIOS.[294]
Leta 1984 je bil razvit JUNET
(Japan Unix Network), ki je uporabljal UUCP protokol. Istega leta je
britanski JANET (Joint Academic Network)[295] ponudil vsem dostopno omrežje, ki mu je sledila NSF, ki je
prek svojega Urada za Advanced Scientific Computing začela projekt NSFNET,
ki je uporabljal TCP/IP protokol. Vanj so se vključevale vse države in dobile
svoje domene. Vozlišča so bila razdeljena glede na geografsko poreklo in glede
na vsebino. »Hrbtenica« (backbone) omrežja je v nekaj letih iz šestih
vozlišč s povezavami 56kbps narasla na 21 vozlišč s povezavami 45Mbps.[296]
Vedno večja skupnost omrežij je botrovala tudi nastanku Federal
Networking Council (FNC), ki je koordiniral širjenje in delitev omrežij.
FNC je sodeloval tudi z drugimi mednarodnimi organizacijami kot evropska RARE
(Réseaux Associés pour la Recherche Européenne) in Coordinating Committee
on Intercontinental Research Networking (CCIRN), da bi koordiniral internetno
podporo raziskovanja držav po vsem svetu. Zato so leta 1984 uvedli Domain
Name System (DNS), 15. marca naslednje leto pa je bila registrirana že prva
domena: symbolics.com, takoj za njo pa še druge.[297]
Leta 1985 se je začel WELL
(Whole Earth 'Lectronic Link), leto kasneje pa se je tehnično področje
IPTO razširilo in postalo Information Science and Technology Office (ISTO).
NSF je ustanovila SDSCNET, JVNCNET, SURANET in NYSERNET.
Da bi povečali učinek USENETa so uvedli NNTP (Network News Transfer
Protocol), ki je uporabljal TCP/IP.[298]
Leta 1987 sta se BITNET in CSNET
združila v CREN (Corporation for Research and Educational Networking).
Glavna značilnost CRENa je, da so operativni stroški v celoti plačani od organizacij
članic. Z Usenixovo osnovo so ustanovili UUNET (Unix-To-Unix Network),
da bi razširili komercialni UUCP in USENET dostop.[299] Okrog božiča
se začne govoriti o slovenskem verskem omrežju.
2. novembra 1988 je ARPA zaradi
virusnih napadov ustanovila Computer Emergency Response Team (CERT),
ki naj bi v bodoče bdel nad podobnimi dejanji. Tega leta so tudi nadgradili
hrbtenico NSFNETa na 1.544Mbps, Susan Estrada pa je ustanovila CERFNET
(California Education and Research Federation network). V tem letu je
Jarkko Oikarinen razvil internetni prenos govora – Internet Relay Chat (IRC).[300]
Leta 1989 je bilo več kot 100.000
strežnikov, ARPANET pa je uradno nehal obstajati (leto kasneje dokončno). Od
štirih vozlišč v ARPANETu leta 1969 je bilo leta 1992 na internetu preko 10.000
vozlišč v več kot 42 državah, danes pa v okrog 240 državah neznano število vozlišč.
European Service Providers (ESP) ustanovi Reseaux IP Europeens
(RIPE), da bi zagotovil potrebno administrativno in tehnično koordinacijo, ki
bi podprla operacijo pan-European IP Network. AVCC (Australian
Vice-Chancellors' Committee) in CSIRO (Commonwealth Scientific
& Industrial Research Organisation) sta ustanovila AARNET (Australian
Academic Research Network), ki začne delovati šele naslednje leto. 23. junija
1989 pa je bila preko Havajev vzpostavljena prva povezava med Avstralijo in
NSFNETom.[301]
Oktobra 1990 je Tim Berners-Lee
napisal program »WorldWideWeb«, ki je bil brkljalnik in urejevalnik obenem,
kasneje pa preimenovan v Nexus. Novembra je bil postavljen prvi spletni
strežnik nxoc01.cern.ch, kasneje preimenovan v info.cern.ch,
prva spletna stran pa je bila http://nxoc01.cern.ch/hypertext/WWW/TheProject.html,
ki je na žalost ni več videti.[302]
Internet se je vedno bolj umikal iz začetne vojaške in raziskovalne
dejavnosti v osnovno in srednješolsko ter javno in komercialno uporabo.[303]
Leta 1991 je National Research
and Education Network (NREN) nadgradil hrbtenico NSFNETa na 44.736Mbps.
Tega leta se je ISTO razcepil v Computing Systems Technology Office (CSTO)
in Software and Intelligent Systems Office (SISO). Ko je marca 1991 NSF
preklical prepoved komercialne uporabe interneta, so General Atomics
(CERFnet), Performance Systems International Inc. (PSInet) in UUNET
Technologies Inc. (AlterNet) ustanovili Commercial Internet eXchange
(CIX) Association
.[304]
17. maja 1991 je bil WWW
odprt za javnost na centralnih računalnikih CERNa. Lahko bi rekli rojstni dan
sodobnega interneta.[305]
12. decembra 1991 je Paul Kunz na Stanford Linear Accelerator
Center (SLAC)[306] postavil prvi
spletni strežnik zunaj Evrope. Leta 1992 se pridruži vedno več strežnikov,
tako da je januarja 1993 že okrog 50 HTTP strežnikov, oktobra več kot
200, junija naslednje leto pa več kot 1500. Leta 1995 pa naj bi bilo 50.000
omrežij po vseh kontinentih, od tega 29.000 v ZDA. 30. aprila 1993 je bil podpisan
pomemben dokument, da je WWW tehnologija dostopna vsem zastonj, da ni treba
nič plačati CERNu.[307]
Januarja 1992 je bila Internet
Society (ISOC) strokovno usposobljena za delovanje, število strežnikov pa
je naraslo preko 1.000.000. Tega leta je Jean Armour Polly skoval besedno zvezo
»surfing the Internet« (srfati po internetu), in končno se je tudi Slovenija
pridružila NSFNETu ter dobila domeno .si.[308]
Leta 1993 je NSF naredil INTERNIC,
da bi razširil internetne usluge. Istega leta sta v splet vstopila tudi Bela
hiša in Združeni narodi.[309]
Od 25. do 27. maja 1994 je bila v Ženevi v Švici (CERN)
prva mednarodna WWW konferenca (Woodstock of the Web). Oktobra
je z združitvijo RARE in EARN nastala Trans-European Research and Education
Network Association (TERENA), s predstavniki iz 38 držav. Namen TERENE je
pospešiti in sodelovati pri razvoju visoko kvalitetnih mednarodnih informacij
in telekomunikacijske infrastrukture v korist raziskav in izobraževanja. Isti
mesec je bila že druga mednarodna WWW konferenca v Chicagu (ZDA) z naslovom
Mosaic and the Web. Ustanovljen pa je bil tudi World Wide Web Consortium
(W3C), ki je imel 14. decembra prvo srečanje v MIT Cambridge v ZDA. Tega leta
je INTERNET praznoval 25. obletnico obstoja. Okrog božiča se vzpostavi slovensko
versko omrežje VRNET (Vatican Radio Net).[310]
Aprila 1995 je bila tretja mednarodna
WWW konferenca z naslovom Tools and Applications. Tega leta se NSFNET
vrne nazaj v raziskovalno omrežje, nastane pa novi NSFNET ko NSF ustanovi vBNS
(Very high speed Backbone Network Service).[311]
V letu 1995 se je zgodilo še nekaj zanimivih dogodkov: na
trg je prišel programski jezik JAVA; rodil se je RealAudio, zvočna tehnologija,
ki omogoča poslušanje na internetu v realnem času (real-time);
kmalu zatem se je pojavil Radio HK, prva komercialna 24 urna samo internetna
radijska postaja; pojavili so se ponudniki internetnih storitev (Compuserve,
AOL...); registracija domen ni več zastonj.[312]
Tako imamo danes 9 glavnih in 243 domen glede na geografsko
poreklo. Nekoč so super hitre in visoko zmogljive linije NSFNETa veljale za
hrbtenico interneta in so njihovi lastniki imeli neko besedo, danes pa je vedno
več zmogljivejših strežnikov in omrežij v zasebnem in javnem sektorju. Lahko
bi rekli, da je internet zbirka držav in tehnologij. Ključ tako hitrega uspeha
interneta pa je bil zastonjski in prost dostop do temeljnih dokumentov. 24.
oktobra 1995 je FNC podala definicijo interneta.[313]
Leta 1996 je MCI (delovna enota
WorldCom, Inc.) nadgradila internetno hrbtenico z dodatkom približno
13.000 vrat in s povečanjem hitrosti z 155Mbps na 622Mbps; Internet Ad Hoc
Committee je uvedel 7 novih generičnih domen (.firm, .store, .web, .arts,
.rec, .info, .nom). 8. aprila se je na spletu pojavila Katoliška Cerkev v
Sloveniji, jeseni pa še Sveti sedež.[314]
Leto 1997 je bila pri InterNICu
(Network Solutions) registrirana najdaljša domena (challenger.med.synapse.uah.ualberta.ca).
15. aprila je začel oddajati spletni radio Ognjišče. Leta 1999
je ameriško sodišče razsodilo, da je domena lastnina, ki se jo lahko zaseže.
Tehnologija leta je postal glasbeni format MP3.[315]
Na začetku leta 2000 nastopijo problemi z Y2K, milenijskim
hroščem, vendar brez večjih posledic. 16. maja so začeli razvijati tehnologijo
IPv6.[316] Internet
Corporation for Assigned Numbers (ICANN) 16. novembra uvede nove generične
domene (.aero, .biz, .coop, .info, .museum, .name, .pro). Število strežnikov
(računalniški sistemi z registriranim IP naslovom) je od leta 1969, ko so bili
štirje, do leta 2001 naraslo na 109.574.429; leta 1993 je bilo 130 spletnih
strani, konec leta 2001 pa 36.276.252.[317]
Internet velja za svobodno območje, kjer vsakdo lahko »govori«,
kar hoče, če se le drži pravil TCP/IP protokola. Internet pripada vsem in obenem
nikomur.[318]
Uporaba interneta je danes že močno razširjena,
uporabljajo ga že otroci v osnovnih šolah, saj nudi širok spekter uporabe, vendar
se bom pri raziskavi ustavil pri najbolj pogostnih: brkljanju po spletu in elektronski
pošti.
Za brkljanje po svetovnem spletu[319] potrebujemo najprej računalnik, ki je povezan s svetovnim
spletom ali prek modema in telefonske linije (navadne ali ISDN ali ADSL – Asymmetric
Digital Subscriber Line, ki omogoča zelo hitro povezavo tudi do 2Mbps oz.
250.000 znakov na sekundo; računalnik je nenehno on-line) ali pa preko
optičnega kabla. Najbolj razširjeno pri povezovanju z domačega računalnika je
povezovanje prek modema. Nadalje potrebujemo tudi internetni program – spletni
brkljalnik. Obstaja več vrst teh programov, najbolj razširjena pa sta Microsoft
Internet Explorer in Netscape Navigator. Ko imamo vse potrebno za
brkljanje (računalnik, povezavo, program) lahko začnemo z brkljanjem.[320]
Najprej vzpostavimo povezavo do svetovnega
spleta, kar nam omogoča ponudnik internetnih storitev. Sedaj obstajajo trije
načini, da pridemo do željenih informacij oz. strani: a) Zaženemo brkljalnik
in v naslovno vrstico vpišemo naslov strani, ki si jo želimo ogledati; b) Kliknemo
na povezavo, ki jo najdemo na kakšni spletni strani; c) Uporabimo spletni iskalnik.
Vsak spletni strežnik ima naslov IP, ki je
sestavljen iz štirih trimestnih številk. Tega si je seveda nemogoče zapomniti,
zato obstajajo naslovi, ki so laže zapomnljivi v obliki URL (Universal Resource
Locator): http://www.ime.končnica/mapa/index.html.
[HTTP://]nam pove, da gre za spletno stran. Ko vpisujemo
v naslovno vrstico, nam tega ni treba napisati, ker brkljalnik to sam avtomatično
doda, ko zapišemo naslov. HTTP pomeni Hyper Text Transfer Protocol –
protokol za prenos spletnih strani. [//]je ostanek Apolla na sistemu Unix,
ki ga je Tim Berners Lee prevzel, ko je ustvarjal sistem WWW. [/]ločuje posamezne
direktorije na strežniku.[321]
Da iščemo v svetovnem spletu, nam pove predpona
www, domena ime pa določi kateri računalnik na področju, ki ga specifizira
končnica iščemo; končnica nam pove kje se nahaja strežnik; npr.:
.si pove, da je strežnik postavljen v Sloveniji.
Ko enkrat stopimo na širjave interneta, se
kaj lahko izgubimo, če ne vemo točno, kaj iščemo. Ko vemo, kaj hočemo, se odpravimo
v smeri proti svojemu cilju. Če nam smer ni poznana, jo poiščemo v kakem iskalniku.
Vanj natipkamo nekaj ključnih besed strani, ki jo iščemo, in ponujen nam bo
seznam strani, ki ustrezajo zahtevanim kriterijem.
Poznamo več spletnih iskalnikov, ki ima vsak svoje prednosti
in slabosti. Najbolj znani iskalniki so Google (www.google.com), Alta
Vista (www.altavista.com) in Yahoo (www.yahoo.com). Ti nam omogočajo,
da iščemo po ključnih besedah, opisu, klasifikaciji, e-mailu, slikah, naslovu;
vnesemo neko značilnost, ime ali pač neki pojem s strani, ki jo želimo obiskati.
Ker obstaja veliko podobnih strani, je pogosto treba še posebej določiti, kaj
naj išče. To označuje Zahtevnejše iskanje, ki omogoča iskanje celotne
besedne zveze; točno določene besede z neke strani, kar označimo s [+]pred
besedo oz. brez neke besede, kar označimo z [-]; če uporabimo [*]lahko z njo
nadomestimo del besede npr.: fran*, kar pomeni da iskalnik išče tako
frančiškane kot franciscans, [?]pa nadomesti eno črko...[322]
V iskalnik vnesemo iskani pojem, ki nam pomaga
najti določeno stran. Ko jo najdemo, kliknemo na povezavo in že smo tam. Med
iskanjem nujno ne najdemo tega kar iščemo, lahko pa tudi prek drugih strani
pridemo do našega cilja.
Lahko pa vpišemo neki spletni naslov, ki smo
ga zasledili bodisi v kakšni reviji ali časopisu bodisi na radiu ali televiziji,
in pritisnemo tipko [ENTER]oz. kliknemo na povezavo do željene strani. Sedaj
se začne proces, v katerem brkljalnik poišče stran tako, da razpošlje manjše
paketke informacij, ki iščejo zahtevano stran in ko prvi najde potrebne podatke,
jih pošlje nazaj. Gre za Transmission Control Protocol/Internet Protocol
(TCP/IP).
Spet se pred nas postavi vprašanje, kako izbrati med vsemi
zadetki. Če je le-teh preveč, preprosto dodamo še kakšno ključno besedo in tako
omejimo iskanje. Med ponujenimi možnostmi potem izberemo tisto, ki ustreza našemu
iskanju.[323]
Druga možnost je, da pogledamo v kakšen imenik
oz. portal, ki nam pokaže razne novosti, ki se ponujajo na spletnih straneh
(od oglasov, predstavitev osebnih strani in strani podjetij do raznih akcij,
vabil, forumov,...). Tam tudi lahko najdemo kaj uporabnega za nas.
Internet bi lahko imenovali tudi velikanska
knjižnica, saj vsebuje velikanske količine podatkov in informacij, ki jih večinoma
lahko tudi brezplačno uporabljamo (vsaj del).
Največkrat tako lahko prebiramo spletne časopise ali pa v
njihovih arhivih poiščemo kakšne stare članke, ki jih potrebujemo za svoje delo.
Posebej koristne so razne univerzitetne baze podatkov in knjižnice, kjer lahko
najdemo skoraj vse. Pri iskanju v spletnih arhivih veljajo podobna pravila kot
pri iskalnikih.[324]
Velja pa, kot sem omenil že prej, načelo, da
moramo vedeti, kaj iščemo. Kaj lahko se namreč zgodi, da ob obilici ponudbe,
ki se pojavi pred nami, zabredemo v živi pesek in samo klikamo sem in tja. Nehote
mogoče kliknemo tudi na kakšno stran, ki tega ni vredna. V mislih imam predvsem
številne pornografske strani, ki neprestano in brez kakšnih posebnih zahtev
ponujajo slike (in še kaj) s pornografsko vsebino.
Le s trdno odločitvijo in odločno zavzetostjo,
da bomo spoštovali človeško dostojanstvo, dostojanstvo žensk in njihovega telesa,
bomo kos skušnjavi, da bi tudi sami pokukali na te strani ali na take, ki pozivajo
k nasilju in anarhiji, kar prav tako ni vredno ogleda. Ali bom slabič ali pa
trden v svojih odločitvah? Odvisno je od mene in moje zrelosti, kajti na internetu
me nihče ne nadzira.
Skratka, na internetu je mogoče najti prav
vse, zato moramo biti še posebej previdni pri izbiri spletnih strani, kajti
mi smo tisti, ki kliknemo.
Internet pa je tudi medij, kjer vsakdo lahko objavi svoje
razmišljanje, ideje, slike,... Za to ne potrebujemo drage radijske opreme ali
televizijskih kamer. Preprosto na domačem računalniku naredimo svojo spletno
stran, jo poljubno oblikujemo in jo s pomočjo FTP (File Transfer Protocol)
pošljemo na strežnik. Obstaja kar nekaj brezplačnih strežnikov, ki nudijo gostovanje
v zameno za nekaj reklamnih pasic (banner).[325]
Elektronsko pošto poleg novičnih skupin (news-groups),
klepetalnic (chat rooms) in forumov uporabljamo za izmenjavo idej.[326]
Lahko jo beremo v posebnih programih za elektronsko
pošto ali pa preko spleta, odvisno od tega, kaj omogoča ponudnik poštnih storitev.
Najbolj razširjena programa za branje elektronske pošte sta Microsoftov Outlook
Express in Netscapov Messenger, poznamo pa tudi mnogo drugih.
V programu za elektronsko pošto nastavimo podatke
za poštni račun. Pomembno je uporabniško ime (user name), geslo (password),
strežnik prihajajoče pošte (incoming mail server – POP3) in strežnik
odhajajoče pošte (outgoing mail server – SMTP).
Naokrog lahko pošiljamo pošto kot golo besedilo
(plain text) ali pa oblikovano (HTML) besedilo. Prav tako lahko dodamo razne
slike in zvoke, kar pa »oteži« samo pošiljko. Elektronski pošti lahko tudi pripnemo
kakšno datoteko in jo pošljemo naslovniku.
Pri tem bi rad opozoril na zlorabe elektronske
pošte kot je npr. SPAM (angl. Spice Pork And Meat = ščepec svinjine in
mesa), kar pomeni da kakšno reklamno obvestilo pošljemo vsem, ki jih imamo v
poštnem imeniku, ne glede na to, ali jih stvar zanima ali ne. Nemalokrat nam
poštni predal zasujejo vabila na različne spletne strani (največkrat prikrite
pornografske narave); takih strani preposto ne obiščemo, še posebej, če pošta
ni poslana nam osebno, ampak je splošna.
Pošta, ki jo s poštnega strežnika poberemo
s poštnim programom, ostane na našem računalniku, na strežniku pa se izbriše,
razen če drugače nastavimo poštni predal.
Branje prek spleta je primernejše za tiste,
ki nimajo lastnega računalnika, oz. veliko potujejo. Tako imajo vedno na razpolago
vso dosedanjo pošto, dokler seveda ne prekoračijo omejitve prostora (največkrat
5 Mb), ko morajo odvečno pošto izbrisati.
Kljub vsemu je pogovor iz oči v oči ključno pravilo pri evangelizaciji.
Če ne drugje, se tu opazi omejenost medijev.[327]
Zavedati se moramo, da tako kot povsod tudi
na internetu obstajajo določena pravila obnašanja. Uporablja ga velika množica
najrazličnejših ljudi in vsak ima svoja pričakovanja in interese. Morda se res
zdi tako, kot sem omenil na začetku, da lahko vsakdo dela, kar hoče. Nezrelo
je, če kdo v kako knjigo gostov na spletni strani zapisuje kletvice, zmerjanja
in žalitve. Ali naj lepo olikano napiše kritiko ali pa naj bo tiho.
Nezmernost pri uporabi interneta oz. pri »surfanju«
kaže na beg iz resničnega sveta; nekdo ne more živeti v resničnem svetu, razživi
pa se, ko stopi v virtualni svet. Zavedati se moramo, da živimo na tem svetu,
da smo del tega, realnega sveta in da reševanje težav ni v begu v navidezno
resničnost ampak v soočenju z njimi. Internet je lahko kvečjemu pripomoček pri
iskanju pomoči v obliki nasvetov, pogovorov, dopisovanja, molitve itd.
Kljub brezmejnemu prostranstvu interneta je
le-ta omejen, saj ne omogoča ne odnosa s človekom, ne odnosa z Bogom. Je samo
pripomoček k boljšim odnosom, sredstvo za zbližanje, ne pa že dosežen odnos.
Za vzpostavitev resničnih odnosov moramo še vedno stopiti k človeku in se z
njim soočiti na štiri oči, to pa velja tudi za odnos z Bogom – na kolenih v
kapeli.
ARPANET, ki je bil ustanovljen, da bi nadziral razdejano
družbo po jedrskem holokavstu, je bil izigran od lastnega otroka – INTERNETa,
ki je brez kontrole in je vedno bolj prek post-hladne vojne razširjal elektronsko
svetovno vas.[328]
Temeljno etično vprašanje je: ali so ljudje po uporabi interneta
srečnejši in boljši? Internet namreč lahko uporabljamo za dobro, lahko pa tudi
obratno. Nudi nam ogromno informacij, lahko pa tudi izkorišča, manipulira, gospoduje
in kvari.[329]
Če pogledamo na krščansko normativno etično tradicijo, vidimo,
da je človeška oseba najvišja vrednota. Komunikacija ni pojmovana samo kot širjenje
informacij, ampak kot izmenjava vrednot. Delo za odrešenje tako ne pomeni bega
v drug svet, ampak preobrazbo tega sveta po evangeljskih načelih. Cilji komunikacije
so tako: pospeševati dialog, pospeševati sodelovanje in pospeševati občestvo.
Povedano drugače: »Človeška oseba in človeška skupnost sta cilj in mera uporabe
sredstev družbenega obveščanja, komunikacija pa naj bi potekala od osebe do
osebe za njihov celosten razvoj.«[330]
Širjenje interneta poraja tudi veliko novih etičnih vprašanj
glede diskretnosti, varnosti in zaupnosti podatkov, avtorskih pravic in intelektualne
lastnine, pornografije, strani, ki spodbujajo k sovraštvu, opravljanju, obrekovanju...
Internet pa ni samo vir problemov, ampak tudi koristi za človeško družbo, vendar
se le-te v polnosti uresničijo, ko so rešeni obstoječi problemi.[331]
Dobra stran interneta pred drugimi mediji je v tem, da lahko
kdorkoli aktivno sodeluje pri oblikovanju medmrežja ter predstavlja svetu svoje
misli in ideje, na katere lahko pričakuje tudi odziv drugih uporabnikov. Internet
je »novo kraljestvo, čudovita dežela kiber prostora (cyber space), kjer
je mogoče vsakršno izražanje in kjer je edini zakon popolna osebna svoboda,
da lahko delaš, kar hočeš.« Problem je le v tem, da nimajo vsi enakih možnosti
glede dostopa do interneta (digital-divide). Prizadevati si je treba,
da bi vsi imeli možnost stopiti na novi forum in spregovoriti.[332]
Internetna svoboda pa je pogojena z vrednostnim sistemom.
Svoboden sem, če tudi drugemu pustim svobodo. Spoštovanje človekovega dostojanstva
je, kot sem omenil že zgoraj, merilo, model svobode, ki bi morala vladati tudi
na internetu za razliko od neo-liberalistične svobode, pri kateri je edino merilo
zaslužek in užitek. Zavedati se moramo, da internet združuje, lahko pa tudi
ločuje med seboj glede na ideologijo, politiko, čutenje, raso, etnično pripadnost,
medgeneracijske razlike in veroizpoved. Govori se tudi o »kiber terorizmu«.[333]
Nevarnost je tudi v kulturni prevladi, ko bi ena mogočna
kultura preglasila vse ostale in si jih podredila, še posebej, če bi razpečevala
zmotne vrednote (predvsem glede zakonske zveze in družinskega življenja). Nujna
je namreč kulturna občutljivost in spoštovanje vrednot in prepričanja drugih
– medkulturni dialog. Naloga kristjanov je predvsem ohranjati kulturo komunikacije
in njeno žlahtnost.[334]
Temeljni kamen demokracije je svoboda izražanja, svoboda
teženja po spoznanju resnice pa je temeljna človekova pravica. Vse to internet
nudi, nevarnost pa je v manipulaciji javnega mnenja, razširjanju napačnih informacij,
kar je navadno posledica totalitarnega režima, prisotno pa je tudi v demokracijah,
kjer je dostop do medijev odvisen od finančnih sredstev (Pecunia regina mundi.).[335]
Sicer pa je internet sredstvo, ki nam nudi čudovito raznolikost
od učinkovitih in hitrih informacij preko babjih čenč in senzacionalizma, mešanice
novic in reklam, do resnih komentarjev in razmišljanj. Težko je vse te stvari
predelati in preveriti, zato je potrebna medijska vzgoja, ki nas nauči presojati
in izbirati.[336]
Obstajajo zakoni glede vsebin spletnih strani (nasilje, goljufije,
otroška pornografija), vendar so v praksi le redko upoštevani. To naj nam kristjanom
ne vzame poguma, da bi stopili na internetna tla in jih s svojimi vsebinami
prekvasili in osolili. Temà na internetu obstaja, moramo pa jo osvetliti
z Lučjo.[337]
Zavetnik iznajdb, ki človeku omogočajo, da po električni
sili lahko v trenutku odsotnim napiše besedo, da se lahko iz zelo oddaljenih
krajev med seboj pogovorijo, je sv. nadangel Gabrijel.[338]
Papeški svet za družbeno obveščanje je 7. februarja 2001
za zavetnika interneta izbral sv. Izidorja Seviljskega (556-636), zadnjega latinskega
cerkvenega očeta.[339]
Bilo je več kandidatov: frančiškana sv. Bernardin Sienski
(1380-1444) in sv. Peter Regaldo (1390-1456) ter avguštinka sv. Rita iz Cascie
(+1457), na koncu pa je bil izbran sv. Izidor Seviljski.[340]
Sv. Izidor Seviljski se je rodil okoli leta 556 v Kartageni
v Španiji, umrl pa je 4. aprila 636 v Sevilli. Za svetnika je bil razglašen
leta 1598, leta 1722 pa za cerkvenega učitelja. Je tudi narodni zavetnik Španije.
Goduje na svoj smrtni dan – rojstni dan za nebesa – 4. aprila.[341]
Bil je iz odlične družine, ki se je kmalu preselila iz Kartagene
v Sevillo, kjer je vstopil v samostan in bil že pri 30 letih opat. V samostanskih
šolah in knjižnicah se je izučil v mnogih spretnostih (naravoslovnih, gramatičnih,
zgodovinskih in teoloških). Njegov starejši brat Leander je bil nadškof v Sevilli
(577-600) in ga je po smrti staršev posvetil v duhovnika, drugi brat Fulgencij
je bil škof v Astigi, sestra Florentina pa je bila redovnica.[342]
Po smrti brata Leandra je leta 599/601 postal škof v Sevilli.
Zavzemal se je za izobraževanje in vodil več sinod in koncilov, najpomembnejši
pa je bil 4. narodni koncil v Toledu leta 633, ki mu je tudi predsedoval, ko
sta Cerkev in država dosegla enotnost glede uvedbe katedralnih shol v
vsaki škofiji in poenotenja liturgičnih obredov (mozarabski obred). Bil je velik
učenjak in po njegovi zaslugi Zahod pozna Aristotela. Napisal je več knjig,
njegovo zadnje in izredno delo pa so bile leta 630 Etymologiæ (imenovane
tudi Origines, ki jih je izdal škof Braulio iz Saragoze /631-651/ v 20
zvezkih), enciklopedija vsega znanja njegovega časa, ki so jo študentje uporabljali
še dolgo v srednjem veku. Ustvaril je kulturni most med antiko in srednjim vekom.[343]
Njegov je tudi izraz »maša« za evharistično daritev, ki izhaja
iz latinskega zaključka, ko duhovnik naslovi zbrane: »Ite missa est!«,
poslanstva k novokrščenim, katehumenom in vsemu občestvu.[344]
V njegovem času je bila Španija polna zmotnega nauka arianizma,[345] ki zanika pravo Kristusovo
božanstvo in njegovo sobistvenost z Očetom. S svojimi gorečimi pridigami je
pripomogel k spreobrnjenju Vizigotov[346] od arianizma h katoliški veri.
In zakaj je ravno sv. Izidor Seviljski zavetnik
interneta?
Njegovo delo, predvsem Etymologiæ,
so nekakšna predhodnica interneta. Za internet smo rekli, da je velikanska knjižnica
in zbirka podatkov, isto pa velja tudi za Etymologiæ.
Soočil se je s krivo vero arianizma in njegove
privržence pripeljal v objem Cerkve. Tudi internet je poln zmotnih naukov, ki
jih je treba pripeljati na pravo pot.
Razlogov zanj je torej več kot dovolj.
naprej>>>