Danes sem dobil čudovit mail, ki je postregel s fotozgodbo o križu.
Poglejte:
Gospod, pretežko je …
Prosim, skrajšaj ga malo …
Gospod, skrajšaj ga še malo …
Lažje ga bom nosil …
Gospod, hvala ti …
Ups?!
Uporabi križ kot most in prečkaj prepad …
Joooj, prekratek je, ne morem prečkati …
Kolikokrat se pritožujemo nad križi našega življenja,
pa ne vidimo, da ravno preko njih lažje stopamo skozi življenje.
Mi ne vemo vsega, Bog pa ve!
Tole je pa ena najboljših stvari, kar jih lahko pristane v e-nabiralniku!!
Mi je dalo misliti za cel teden naprej!!!
Hvala za tole br. Janez!!!!
lp
A daughter of Eve
@Adofeve:
Ja, hvala Bogu imam še kar nekaj prijateljev, ki mi pošiljajo tudi kaj lepega, dobrega, duhovitega in tudi duhovnega. :zobje
To pa ni lepo od Gospoda, da je kar na prvi stok pomagal. Ali ne vidi v prihodnost?
@usperna:
Človek si je sam krajšal križ. Gospod Bog pa ve in vidi vse, a ne ovira naše svobodne volje. :lol
Sicer pa je to fotozgodba, kjer je vse povedano na kratko…
Vse dobro!
br. Janez
Ja, realnost življenja.
Zato pa jaz svojega ne krajšam, ampak je vedno bolj raztegnjen.
Ali lahko zadevo dobim na e-pošto, da jo pošljem naprej?
LP Rezka
Ta vaš Bog je pa krut. Jaz sem slišal, da:
“Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal”
Si nisem mislil, da te za pametno idejo štrafa.
@usperna:
Bog krut? :hmm
Zakaj? Ker nam pušča svobodno voljo? Zaradi tega že ne!
Morda boste lažje razumeli, če pomislite, ali vas je kdaj kakšna “bližnjica” stala več časa in moči in v resnici ni bila “bližnjica”. Podobno je z raznimi preizkušnjami, ki se nam na začetku zdijo nepotrebne in boleče in …
Na koncu pa ugotovimo, da smo preko njih zrasli, se okrepili in dobili večji zagon in smisel do življenja.
Vse dobro!
br. Janez
Janez, veliko je ljudi, ki imajo Boga za nekakšnega tirana… zakaj misliš je tako?
@Laurena:
Predstave o Bogu so različne. Zakaj je tako? Ne vem. Osebno izhajam iz predpostavke, da je Bog dober, Vsemogočen, …
Sicer pa tu navajam nekaj točk iz kompendija katekizma katoliške Cerkve:
Dragi brat!
Prav imaš. Bližnjice so res ponavadi daljše, predvsem pa napornejše. Zato, preden uberem bližnjico, vedno vnaprej pretehtam vse možne ovire in posledice do končnega cilja. Za to ne rabim več kot stotinko sekunde, sem namreč izjemno hiter computer.
Potem poglavje 311-314: Ves krščanski svet proslavlja Kristusovo vstajenje in potem še vnebohod. Torej ne moremo govoriti o umoru svojega Sina. Saj je ravno z zemeljsko smrtjo izpolnil svoj cilj odrešenja. Brez tega ne bo mogel ponovno priti na zemljo kot pravičen sodnik, ki dobro plačuje in slabo kaznuje.
Vidiš, dragi brat. Se kar spoznam na verske resnice, čeprav nisem veren. Kot ateist verjamem, da je moj razum rezultat medsebojnih vplivov med elektromagnetnimi in elektrokemičnimi dražljaji v mojih možganih. Še nikoli nisem mogel verjeti nobeni nedokazljivi dogmi. Sem pač tak neveren Tomaž, da tudi vroči vodi ne verjamem, dokler je sam ne izumim.
Zato težko sledim drugim, ki kar enostavno nečemu ali nekomu verjamejo. Pa naj gre za kristjane, jude, muslimane, harakrišnovce… , pa tudi za nekoč komuniste in danes za “levičarje” (beri proti RKC-jevce), ali pa tudi za rockovske navdušence, nogometne navijače in oboževalce filmskih igralk in skurbanih plemkinj ala Diana.
odlična prispodoba. V življenju jo najdemo na vsakem koraku, denimo šola in učenje. V bistvu je prispodoba za razvajenost.
@usperna:
V mnogočem podobno razmišljava. Tudi sam nisem navdušen zgolj nad množicami, ki drvijo za raznimi verovanji, pa v njih ni osebnega prepričanja, osebne vere, ampak gre zgolj za folkloro in tradicijo. To v svojih nagovorih in razmišljanjih tudi skušam vedno poudariti.
Vsakemu pa želim, da bi v resnici našel razloge svojega verovanja. Pozdrav!
@Blitz:
Ja, velikokrat nam manjka vztrajnosti – na različnih področjih.
Nekaj mi ni jasno: ja, zakaj, lepo vas prosim, mu pa fantje, ki so križe – ravno ko se je on približal – butnli čez, niso pustili da gre čez katerega od unih treh križev. Svojega bi vzel v roko in šel lepo čez enega od njih (ki je bil dovolj velik). Potem bi pa lastniku rekel iz srca hvala in pu počastil drink.
Ne štekam te logike.
Ni čisto ta prava prispodoba.
Pa lp,
Zofi.
@Zofija:
Vsaka prispodoba šepa, tako tudi ta. Bistveno pa je sporočilo, da moraš v polnosti sprejeti svoje življenje.
Osebno mislim, da mi je Gospod Bog naložil prevelik križ.
Razne zgodbice o ravno pravem križu mi niso všeč. Zakaj pa je toliko ljudi, ki ne zmorejo več naprej?
Če je križ ravno pravi za posameznika, potem je problem v ljudeh, ki ga ne znajo (ne znamo nositi). Nam naj ne bi Cerkev pomagala naučiti se nositi križ? No, nošenje križa je gotovo čisto individualna stvar. Komaj kdo (z) more pomagati. Simon iz Cirene? Morda kdaj kje za kakšen meter.
@Ana:
Vsakemu se zdi njegov križ pretežek, vendar ima vsakdo ravno toliko moči in sposobnosti, da zmore vse težave, ki jih v življenju doživi.
Seveda pa smo vsi poklicani, da smo drug drugemu v pomoč.
Zakaj pa potem eni ljudje ne zmorejo več? Zakaj delajo samomore, imajo hude depresije?
Verjamem, da človek zori ravno z nošenjem križa, pogumnim in vdanim, toda … Marsikdaj vidimo šele za nazaj, da je pravzaprav šlo, da smo uspeli pretovoriti …
Slikca, ki kaže, kako je križ pomagal premostiti prepad, je pa res močna!
Nekoliko se že poznava, Ana, zato bom ob vsem spoštovanju teže tvojega križa, zapisal takole:
Po “teoriji” naj bi nam gospod naložil križ, vendar tudi namenil “darove”, da ga uspešno nosimo. Nekaterim moč, drugim pomoč (soljudi), tretjim nekaj tretjega. Sami pa moramo “prepoznati naš dar”. In tukaj tiči nevarnost! Je med darovi tudi beg? Beg v omamo, neprištevnost, smrt? Prepričan sem, da ne!
Ne morem pa ob tem mimo tiste zgodbice, ko je v strahotnih poplavah “župnik” vztrajal na zvoniku svoje cerkve in zavrnil tri ekipe reševalcev s čolni. Zaupam v Gospoda, on me bo obvaroval. Zvonik se je podrl in župnik je utonil. V nebesih je vprašal boga. Zakaj me nisi rešil? Bog pa mu je odgovoril: trikrat sem ti poslal čoln v rešitev, ti pa je nisi sprejel.
Je moje prepričanje pravilno? Res vem, kaj Bog misli in hoče?
Za uspešno nošenje križa moramo najti vzrok – smisel. Samo okrog sebe se ozremo in poiščemo tistega, ki nas potrebuje. Do njega se bomo pa že potrudili! Četudi smo pri koncu z močmi. In potem naprej, do drugega “cilja”.
Želim ti, Ana, da bi se les v tvojem velikem križu osušil, in bi križ postal lažji.
Bin
@Ana:
:hmm , če bi vedeli, zakaj toliko ljudi obupa, bi jim sevedas lahko pravočasno pomagali … a kaj, ko so njihove stiske pogosto zavite v meglo …
@bin:
Se strinjam.
Bin!
Kako sem vesela tvojega glasu!
Saj podobno razmišljam, marsikdaj …
Zgodba o duhovniku in poplavah je močna. Možu sem jo zadnjič poslala – ob tem, ko je prepričan glede otroka čisto drugače, kot trdijo zdravniki. Če je prepričan, da niso zdravniki čoln za našega otroka. Toda …
Kot veš, sem večkrat rodila. In zmeraj je prišel nek del poroda, ko sem zaznavala samo to še, da ne zmorem več …
In to se mi zdaj dogaja v vsakdanjem življenju, ne le na porodu!
Vsak dan znova prihajam do ugotovitve, kaj vse bi še morala narediti, pa nisem …
Četudi sem znižala merila o marsičem …
(Otroci ponavadi nimajo pojma, kaj vse nosijo starši – in malo tudi hvala Bogu, da ga nimajo – mislila sem včasih, da je lažje biti odrasel …)
Hvala ti za spodbudo.
Brat Janez, se mi zdi, da je le velik blagoslov optimizem, veselje, to je velik božji dar – in dejstvo je, da ga nima vsak človek.
Lahko si stojimo ob strani in se opogumljamo pa tudi opominjamo, toda tega, da bi človek res lahko videl svetlo in toplo, ni mogoče nikomur vsiliti.
Človek ali ima sprejemnike za to ali jih pa nima.
Mala Terezija je rekla, da ve, da za oblaki je Sonce. In vem, da so mnogi veliki ljudje vztrajali pri tem, kar so spoznali za najboljše, kljub vsemu, kljub mnogim oviram …
Povej mi, zakaj umirajo mladi ljudje. Zakaj sploh umiramo? Zakaj mora iti vse skozi smrt, zakaj že na začetku življenja začnemo tudi umirati?
Me veseli, Ana, da si moje besede dobro sprejela.
Pri tistem:
se spomni na to, kar si verjetno že prebrala v enem od mojih komentarjev. Dolžni smo poskrbeti tudi za hišico, v kateri biva naša duša! Samo s smotrno razporeditvijo moči, (kolikor je imaš trenutno na razpolago), boš lahko še dolgo pomagala svojim dragim. Verjamem, da si “znižala merila”. Verjamem pa tudi, da se svet ne bo podrl, če jih znižaš še malo! Kadar je hudo.
Tudi moža moraš razumeti, da bi rad “presekal” te dolgotrajne težave, ki jim ni videti skorajšnjega konca. Moški smo nasploh bolj nagnjeni k odločnim akcijam. Čakanje ni ravno naš “adut”. Zato pa imamo ob sebi nežna, a potrpežljiva in vztrajna bitja, ki nas odvrnejo od prenagljenih odločitev. 😉
@ana:
Zakaj umirajo mladi?
Zakaj umiramo ljudje?
😕
Smrt je del naše stvarnosti. Vprašanje je le, kako jo sprejmemo oz. kako smo nanjo pripravljeni.
Smrt je potrebna, da prestopimo v večnost.
V Kompendiju lahko preberemo:
Zanimivo. Danes sem po mailu ponovno dobil to fotozgodbo o križu, tokrat to, mojo, verzijo zaključnega besedila.
Po enem mesecu je šlo to naokrog, v teh dneh se je zapis pojavil tudi pri Volkcu in na razkritOdkrito.