15. Frančišek – Nič še nismo storili

https://www.eurochannel.de/okp_97/images/Janse/hl.Franz_v.Assisi.jpg

Svetopisemski odlomek: Flp 2,12-18Flp 2,12-18
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP

Apostolova skrb za svetost kristjanov 12 Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje. 13 Bog je namre? tisti, ki po svojem blagohotnem na?rtu udejanja v vas hotenje in delovanje. 14 Vse delajte brez godrnjanja in prera?unljivosti, 15 da boste neopore?ni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde. 16 Držite se besede življenja, da se bom lahko na Kristusov dan pohvalil, da nisem v prazno tekel in se nisem v prazno trudil. 17 ?etudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in daritvi vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi. 18 Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj!

WP-Bible plugin

Govori o nenehnem odločanju za dobro.

[audio:15-nic_se_nismo_storili.mp3]


Frančiškovo življenje:

E. Leclerc, Modrost nekega ubožca, 123-125.

Bog je podoben tistemu družinskemu očetu, ki je rekel svojim otrokom, ko so postali veliki in željni osamosvojitve: Oditi želite, čimprej bi si radi napravili svoje življenje po svoji meri. Preden odidete, vam želim reči naslednje: “Če se nekega dne znajdete v težavah, če boste v stiski, vedite, da sem še tu. Moja vrata so vam podnevi in ponoči na stežaj odprta. Vedno lahko pridete. Doma boste in vse bom napravil, da vam pomorem. Če bi vam tudi bila vsa vrata zaprta, moja so vam še vedno odprta.” Takšen je Bog, brat Tankred. Nihče ne ljubi, kakor On. Mi pa ga moramo poskusiti posnemati. Do zdaj še nismo nič naredili. Začnimo torej delati.”
“Toda s katerega konca naj začnemo, oče? Povej mi,” je prosil Tankred.
“Najnujnejše je,” je odgovoril Frančišek, “da si želimo imeti Gospodovega Duha. Samo On nas lahko napravi dobre, vseskozi dobre, z dobroto, ki postane eno samo z našim najglobljim bitjem." Za trenutek je pomolčal, potem je nadaljeval: "Gospod nas je poslal, da ljudem prinašamo evangelij. Toda ali si že kdaj pomislil na to, kaj pomeni, prinašati evangelij ljudem? Veš, prinašati nekomu evangelij, je v tem, da mu poveš: ‘Tudi ti si od Boga, ljubljen v Gospodu Jezusu.' Pa ne le reči, temveč tudi v resnici to misliti. Ne samo misliti, temveč se do tega človeka tudi vesti na tak način, da začuti in odkrije, kako je v njem nekaj odrešenega, nekaj večjega in plemenitejšega, kot si je mislil, da se bo tako lahko prebudil k neki novi zavesti o sebi. To pomeni, prinesti nekomu veselo oznanilo. Tega pa ne moreš storiti drugače, kakor da mu ponudiš svoje prijateljstvo. Dejansko, nesebično prijateljstvo, brez vzvišenega prezira, stkano iz globokega zaupanja in spoštovanja.
Iti moramo ljudem naproti. Ta naloga je ob utčljiva. Človeški svet je ogromno bojno polje, kjer se potegujejo za bogastvo in moč. Preveliko trpljenje in grozovitost pa ljudem zakrivata Božji obraz. Ko stopamo proti ljudem, se jim predvsem ne smemo zdeti kot neka nova vrsta tekmovalcev. Sredi njih moramo biti umirjene priče Vsemogočnega, osebe brez pohlepnosti in brez prezira. Biti moramo sposobni, da v resnici postanemo njihovi prijatelji. Našega prijateljstva pričakujejo, prijateljstva, v katerem naj začutijo, da jih Bog ljubi in da jih je Jezus Kristus odrešil."

Share

18 odzivov na “15. Frančišek – Nič še nismo storili”

  1. Pismo Filipljanom 4, 11

    Tega ne pravim, ker bi mi česa manjkalo, saj sem se navadil, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju.

    To velja zame. Zakaj bi moral potem še verovati?

  2. @1tastar:
    Ni fora v tem, da bi “moral” verovati. Vera je sad osebnega odnosa.
    Sicer pa svetopisemskih besed nikoli ne smemo trgati iz konteksta:

    Flp 4,10-14
    Močno sem se razveselil v Gospodu, da se je končno le razcvetela vaša skrbnost do mene. Sicer ste jo imeli že prej, a manjkala vam je priložnost. Tega ne pravim, ker bi mi česa manjkalo, saj sem se navadil, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste postali soudeleženi v moji stiski.

    Vse dobro!

    br. Janez

  3. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste postali

    si poudaril. Vidiš, ta skrivnost mi ne gre v glavo. Saj se ne počutim vpet niti v naravo, kaj šele v nekaj izven nje.

  4. @1tastar:
    Ampak, saj smo v naravi, del narave … Sestavljeni smo iz enakih elementov, delujemo pod enakimi fizikalnimi, kemijskimi, biološkimi zakoni …
    Smo pa tudi sposobni abstraktno razmišljati (sicer nekateri bolj, drugi manj;) in s tem že segamo onstran oprijemljivega, fizičnega – proti metafizičnemu …

  5. Saj razmišljam v bistvu metafizično. Preberi moj:

    https://1tastar.blog.siol.net/2007/09/30/moj-pogled-na-vesolje/

    Moja misel ni omejena na naše štiridimenzionalno vesolje. Znam si predstavljati nepredstavljivo, to je neskončno in nič. Materialno jemljem samo kot nekaj slučajnega, minljivega. Tudi sebe.

    Nič ne razmišljam o tem, kaj bo po moji smrti. NIČ!

    Nič ne razmišljam o tem ZAKAJ?

    Zato se ničesar ne bojim.

    Smatram, da so vsa verovanja nastala zaradi nerazumevanja vsega, kar je izven nas. Zakaj in kako je nastalo, kaj bo potem?

    Zame je tvoj Bog definiran, živim v njem, samo drugače ga imenujem in razumevam.

  6. pozdravljen br. janez….kako si kaj? se imaš dobro?
    kaj počneš? Skrbiš za (naše) duše ali delaš kaj bolj (ne)koristnega?
    Veš, kaj sem te želela že večkrat vprašati.
    zakaj imajo nekateri/vključno z duhovniki/ besedo ljubezen tolikokrat na jeziku?
    V pogovoru z njimi pa potem velikokrat ugotovim(o), da so povsem “običajni” ljudje, ki še zdaleč ne mislijo (niti delajo) tako kot govorijo?

  7. @1tastar:
    Zanimivo razmišljanje.
    Jaz sicer razmišljam o svojem življenju, o tem, kaj bo po smrti, vendar se tega ne bojim, če bom le vztrajal v zvestobi Bogu.
    Skladna urejenost vsega kar nas obdaja kaže na nekoga, ki je vse to uredil – in jaz mu pravim Bog.

    @Mica:
    Hvala, delovno. Moje redno delo je zelo raznoliko, da o hobijih sploh ne govorim.
    Zakaj imajo nekateri besedo “ljubezen” samo na jeziku, ne znajo pa je udejanjati? Ne vem.
    Minuli petek smo na dekanijskem srečanju mladine govorili tudi o ljubezni in prišli do zanimive definicije:
    Ljubezen je podarjanje, zaupanje, ... Ljubezen je sad besede in Besede.
    Če se namreč ne znamo pogovoriti in dogovoriti, se ne moremo niti ljubiti.

  8. Bistvo ni v Besedi (Mislim, da s tem misliš božjo besedo, besedo, ki je meso postala), ampak v tem, kar si rekel na koncu:

    “Če se namreč ne znamo pogovoriti in dogovoriti, se ne moremo niti ljubiti.”

    Koliko zakonov propade, ker dva govorita eden mimo drugega, ker gledata eden skozi drugega. Koliko staršev se ne ujame s svojimi otroki, ker tega niso sposobni. Koliko vojn zato, ker narodi tega ne znajo ali nočejo!

  9. @1tastar:
    Ja, res je hudo poslušati krute življenjske zgodbe razpadanja zakonov in razbitih družin. :joj
    Ampak rešitev je dejansko samo v tem, da se začnejo pogovarjati in poslušati med seboj.

  10. Ko sovraštvo vstopi tja, kjer je bila ljubezen, pogovor ni več mogoč.

    Opazujem druge ljudi, čeprav sem bolj samotar in za ljudi nepristopen. Ugotovil sem, da nihče ne more sovražiti tako kot ženska, ki jo je moški, ki ga je ljubila, razočaral v njenih pričakovanjih. Ni povratka!

    Lahko oprosti nezvestobo, lahko oprosti celo alkoholizem, ne more pa oprostiti, če jo razočara v njeni temeljni predstavi o njem. Kot tista pesem:

    “Verjela sem, da me bo vzel in bo graditi dom začel…”

  11. @1tastar:
    Velikokrat so pomanjkljivosti v odnosu med možem in ženo na obeh straneh. Vse pa temelji na tem, da si nista vzela časa za to, da bi se pogovorila in še bolj medsebojno poznala.

  12. Kot duhovnik ne boš priznal, da včasih ni druge poti kot adijo, narazen, potem pa novo življenje.

    Ne nisem ločen, sem vdovec. Pa je bila ženina smrt zame kot rešitev!

  13. @1tastar:
    No, ne boš verjel, vendar sem že parkrat svetoval, naj postavijo svojemu sozakoncu (možu ali ženi – oba primera sem že imel) ultimat, da če ne bodo nehali piti, bo konec, adijo.
    V hudih primerih alkoholizma in nasilja v družinah je to lahko še edina rešitev oz. streznitev …
    Potem se ponavadi začnejo pogovarjati ali pa je včasih potrebna tudi nekajdnevna, tedenska pa tudi mesečna odsotnost.

  14. Alkoholizem je odvisnost, ki rabi lastno trdno odločitev za opustitev razvade. Vsi teoretiki, od Ruglja do don Pierina, pravijo, da je potrebna brezizhodna pobuda od zunaj.

    Kaj pa, če je zakon enostavno PRAZEN; dva živita v isti hiši, pa ju prisotnost drugega še moti nič več. Lahko bi partner pil ali pripeljal ljubico ali ljubimca v hišo, pa bi se drugi na to požvižgal!

  15. @1tastar:
    Ali obstaja vzrok, zakaj je prišlo do tovrstne “izpraznitve” zakona? Zakaj sta se sploh vzela?
    Verjamem pa, da je v takih situacijah težko najti pravo odločitev. :hmm

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.