11. Frančišek – apostolat

Svetopisemski odlomek: Mr 6,6Mr 6,6
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
6 In ?udil se je njihovi neveri. Jezus pošlje dvanajstere Obhodil je vasi v okolici in u?il.

WP-Bible pluginb-13

Govori o tem, kako Frančišek popravlja Cerkev z veliko začetnico – približa Kristusa vsem slojem.

[audio:11-apostolat.mp3]

Frančiškovo življenje:

Legenda treh tovarišev, 36-37.

36. Ko je bil blaženi Frančišek že poln milosti Svetega Duha, je iz gozda, ki je obdajal Porciunkulo in v katerega so hodili pogosto molit, poklical k sebi šest omenjenih bratov in jim prerokoval prihodnost. Rekel je: “Predragi bratje, premišljujmo svojo poklicanost! Bog nas je poklical v svojem velikem usmiljenju ne samo za naše rešenje, ampak za rešenje mnogih. Iti moramo po svetu in moramo bolj z zgledom kakor z besedo opominjati ljudi, naj delajo pokoro za svoje grehe in naj se spominjajo božjih zapovedi. Ne bojte se, ker ste na videz majhni in nevedni! Raje pogumno oznanjujte pokoro s preprostimi besedami! Zaupajte v Boga, ki je svet premagal! Po svojem Duhu bo govoril po vas in v vas, da bi opominjali vse, naj se spreobrnejo k njemu in izpolnjujejo njegove zapovedi. Naleteli boste na nekatere verne, krotke in blage ljudi, ki bodo radostno sprejeli vas in vaše besede; še več bo drugih, nevernih, prevzetnih in bogokletnih, ki bodo zasramovali vas in to, kar boste govorili. Pripravite se torej, da boste vse to potrpežljivo in ponižno prenašali v svojih srcih!”
Ko so bratje vse to slišali, so se začeli bati. Svetnik pa jim je rekel: “Ne bojte se! Kajti ne bo minilo veliko časa in pridružilo se vam bo mnogo učenih in odličnih mož. Postali bodo naši bratje in bodo z nami pridigali kraljem in knezom in mnogim narodom; in mnogo se jih bo spreobrnilo k Bogu, ki bo po vsem svetu pomnožil in razširil svojo družino.”
37. In ko jim je to rekel in jih blagoslovil, so božji možje odšli in se ravnali predano po njegovih opominih. Če so prišli h kaki cerkvi ali kakemu križu, so pokleknili in pobožno molili: “Molimo te, Kristus, tukaj in po vseh tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu, in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil.” Prepričani so namreč bili, da je svet kraj in božje bivališče povsod, kjer so našli kak križ ali kako cerkev.
Kdorkoli jih je videl, se je zelo čudil, ker so se po svoji obleki in življenju ločili od vseh ter se zdeli kot divji možje. Kamor pa so prišli, v mesto ali grad, v vas ali hišo, so oznanjali mir in opominjali vse, naj se bojijo Stvarnika nebes in zemlje, ga ljubijo, ter izpolnjujejo njegove zapovedi. Nekateri so jih radi poslušali, drugi so jih zasmehovali, večinoma pa so jih nadlegovali z vprašanji. Nekateri so rekli: “Od kod ste vi?” Drugi so spraševali, kateremu redu pripadajo. Čeprav je bilo mučno odgovarjati na toliko vprašanj, so jim preprosto povedali, da so možje spokorniki, ki prihajajo iz mesta Assisija. Kajti njihov red še ni bil pravi red.

Resnično in popolno veselje

Isti (brat Leonard) prav tam poroča, kako je blaženi Frančišek nekega dne pri Sveti Mariji poklical brata Leona in rekel: »Brat Leon, piši!« Le-ta je odgovoril: »Glej, pripravljen sem.« »Piši,« pravi, »kaj je resnično veselje.« »Pride sel in pove, da so vsi pariški učitelji vstopili v red; piši: to ni resnično veselje. Prav tako, da so vstopili vsi prelati z onstran Alp, nadškofje in škofje, pa še francoski in angleški kralj; piši, da to ni resnično veselje. Enako, če bi moji bratje šli k nevernikom in jih vse spreobrnili k veri; prav tako, če bi imel tolikšno milost od Boga, da bi bolne ozdravljal in delal mnogo čudežev: rečem ti, da v vsem tem ne obstoji resnično veselje«. »V čem pa je torej resnično veselje?« »Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: 'Kdo je'? Odgovorim: 'Brat Frančišek'. In on pravi: 'Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.' In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: 'Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.' Jaz pa – recimo – še vedno stojim pred vrati in moledujem: 'Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.' In oni bi odgovoril: 'Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.'
Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.«