Svetopisemski odlomek: 1 Kr 8,22-23.27-301 Kr 8,22-23.27-30
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Salomonova molitev ob posvetitvi
22 Nato je Salomon vpri?o vsega Izraelovega zbora stopil pred GOSPODOV oltar, razprostrl roke proti nebu
23 in rekel: »GOSPOD, Izraelov Bog, ni tebi enakega Boga ne gori v nebesih ne tu doli na zemlji. Ti ohranjaš zavezo in naklonjenost svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred tvojim obli?jem.
27 Toda mar Bog res more prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obse?i, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!
28 Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, GOSPOD, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo danes tvoj služabnik moli pred teboj.
29 Naj bodo tvoje o?i no? in dan uprte v to hišo, v kraj, o katerem si obljubil: ›Tam bo moje ime‹; da boš uslišal molitev, ki jo tvoj služabnik moli na tem kraju.
30 Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili na tem kraju. Poslušaj na kraju, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuš?aj!
WP-Bible plugin
Govori o Frančiškovem srečanju s Križanim in kako se moramo soočiti s samim seboj.
[audio:9-kriz.mp3]Molitev pred Križanim pri sv. Damijanu.
O Vzvišeni in veličastni Bog,
razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje
in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje,
o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in
resnične zapovedi. Amen.
Frančiškovo življenje:
M. Bodo, Frančišek, pot in sanje, 28-29
Vedel je, da se bliža preizkušnja; začetek nečesa, česar se je bal in spoštoval obenem. Strah ga je bilo, da ta novi občutek ne bo dolgo trajal. V preteklosti je doživel že toliko vzponov in padcev, da je postal sumničav do vsakega novega vzpona. Vendar je bil trdno prepričan o resničnosti svojih sanj; prepričanje, ki je bilo bolj vera kot pa občutek ali razpoloženje. Zatopljen v svoje misli se je približal razpadajoči cerkvici sv. Damijana. Za trenutek je okleval in nato vstopil. Nad oltarjem je zagledal velik bizantinski križ.
Padel je na kolena, kot bi ga gnala neka notranja sila, in začel goreče moliti: “Gospod Jezus, kaj hočeš, da storim? Vsak dan znova se sprašujem o sanjah pri Spoletu. Ali si mi res spregovoril ti ali pa sem bil le vznemirjen zaradi bližajočega se ognjenega krsta viteštva? Gospod, te sanje me preganjajo noč in dan. Kakšen je njihov pomen? Zakaj sploh imam takšne sanje in slišim glasove? Kdo sploh sem, Gospod?”
Dvignil je oči s kamnitih tal in se s preiskujočim pogledom zazrl v oči na križu, ki so se mu sedaj zdele tako globoke, kot bi bile žive. Nenadoma je oživel ves Kristusov obraz, da se je Frančišek zbal. Jasen in doneč glas, kot bi prihajal iz nekega oddaljenega kraja, pa vendar tako gotovo s križa, je prebodel njegovo dušo: “Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev, ki se, kot vidiš, podira.” Frančišek se je vzradostil. Pričakoval je še več in je preiskoval obraz na križu, a ta se ni več premaknil. Frančišek je še dolgo ostal kot vkopan in se spet in spet zahvaljeval Jezusu za jasno naročilo. Nemudoma bo začel popravljati cerkvico.
Frančišku nikoli niti na kraj pameti ni padlo, da bi Kristus od njega zahteval kaj drugega kot dejansko popravilo razpadajočih cerkva. Odhitel je od sv. Damijana in začel zbirati kamenje za obnovo porušenih cerkva. Najprej se je posvetil prav cerkvici sv. Damijana. Vse svoje misli in moči je skoraj fanatično usmeril v novi načrt.
Ta prostodušna pokorščina lastnim sanjam in glasovom je postala značilnost Frančiškovega življenja. Pripeljala ga je do popolnega in korenitega služenja Kristusovemu evangeliju.
