5. Frančišek – norec

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 1,18-311 Kor 1,18-31
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Kristus je Božja mo? in modrost ¹⁸ Beseda o križu je namre? za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja mo?. ¹⁹ Saj je pisano: Uni?il bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel. ²⁰ Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? ²¹ Ker pa? svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. ²² Judje namre? zahtevajo znamenja, Grki iš?ejo modrost, ²³ mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. ²⁴ Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja mo? in Božja modrost. ²⁵ Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost mo?nejša od ljudi. ²⁶ Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogo?nih, ni vas veliko plemenitih po rodu. ²⁷ Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v o?eh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v o?eh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je mo?no. ²⁸ Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zani?evano, tisto, kar ni bivajo?e, da bi onesposobil bivajo?e, ²⁹ da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. ³⁰ Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravi?nost, posve?enje in odkupitev, ³¹ da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.

WP-Bible plugin

O nerazumevanju Frančiška, zbadanju in norčevanju iz njega.

[audio:5-norec.mp3]

Frančiškovo življenje:

M. Bodo, Frančišek, pot in sanje, str. 38-39.

Misli! Kako so se spremenile. Zdaj je bil skoraj vedno odsoten, zgubljen nekje v Jezusu. Najbrž je to vplivalo tudi na njegovo obnašanje, kajti ko je končno opazil koga, strmečega vanj, je zagledal čuden, skoraj prezirljiv nasmešek, ki je govoril: “Ubogi Frančišek, najbrž se mu je zmešalo. Morda norec ali pesnik, a zagotovo zmešan.” Frančišek se je nato nasmejal in rekel: “Mir in dobro,” in pomislil, ali je morda tudi to bilo slišati smešno. Od spreobrnjenja dalje se mu je zdelo, da se je vse izkazalo kot smešno, celo nekoliko neiskreno. Ni vedel, zakaj. Morda zato, ker ljudje pač ne počnejo tega, namreč ne hodijo okrog, slaveč Jezusa, smehljajoč se z ljubeznijo v očeh.
V vsakem Frančiškovem pogledu je sijala ljubezen. Ali so ljudje to videli? Upal je, da bodo opazili. In kaj, če bi tudi njihove oči slednjič odgovorile na ljubezen? To bi bilo čudovito in njegova norost bi bila tako majhna cena, ki jo je moral plačati za to.
Ta misel je Frančiška tako osrečila, da je stekel na ulico, poskakujoč po strmih stopnicah do cerkve sv. Rufina, se usedel poleg vrat in vsakogar, ki je vstopal, pozdravil z ‘Mir in dobro’. Večino ljudi je pozdrav razdražil; drugi so imeli Frančiška za neškodljivega norčka in so se mu le blagohotno nasmehnili, nekaj ljudi pa mu je razumevajoče pomežiknilo, češ: “Frančišek, kar vztrajaj, ko napoči naš čas, pridemo za teboj!”
Vesel je bil zaradi teh, ki so mu pomežiknili.