3. Frančišek – ječa 1

Svetopisemski odlomek: Jer 37,11-21Jer 37,11-21
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
Jeremija v zaporu ¹¹ Ko je kaldejska vojska zaradi faraonove vojske odrinila izpred Jeruzalema, ¹² se je Jeremija odpravil iz Jeruzalema na pot v Benjaminovo deželo, da bi tam pri svojcih dobil svoj dedni delež. ¹³ Ko je prišel do Benjaminovih vrat, je stal tam stražnik po imenu Jirijá, Šelemjájev sin in Hananjájev vnuk. Prijel je preroka Jeremija, reko?: »H Kaldejcem ho?eš prebežati.« ¹⁴ Jeremija je rekel: »Ni res, no?em prebežati h Kaldejcem.« Jirijá pa ga ni maral poslušati. Prijel je Jeremija in ga odpeljal k višjim uradnikom. ¹⁵ Višji uradniki so se razjezili nad Jeremijem, ga dali pretepsti in ga zaprli v hiši pisarja Jonatana, ki so jo naredili za zapor. ¹⁶ Tako je Jeremija prišel v obokano je?o. Tam je ostal dolgo ?asa. Pogovor s kraljem ¹⁷ Potem je kralj Sedekíja poslal ponj. V svoji hiši ga je na skrivnem vprašal in rekel: »Ali je kakšna beseda od GOSPODA?« Jeremija je rekel: »Je« in dostavil: »V roke babilonskega kralja boš izro?en.« ¹⁸ Jeremija je še rekel kralju Sedekíju: »Kaj sem se pregrešil proti tebi, proti tvojim služabnikom in proti temu ljudstvu, da ste me vrgli v je?o? ¹⁹ Kje so vaši preroki, ki so vam prerokovali in rekli: ›Babilonski kralj ne bo prišel nad vas in nad to deželo?‹ ²⁰ In zdaj poslušaj, prosim, moj gospod kralj! Naj moja prošnja pride pred tebe: Ne pošiljaj me nazaj v hišo pisarja Jonatana, da tam ne umrem.« ²¹ Kralj Sedekíja je ukazal, naj Jeremija zaprejo v stražnem dvoru in dajali so mu hleb kruha iz Pekovske ulice na dan, dokler ni zmanjkalo kruha v mestu. Tako je Jeremija ostal v stražnem dvoru.

WP-Bible plugin

Pripoved o Frančiškovi prvi ječi – v Perugii. Ječa mu odpre oči za svet okoli njega. Kot otroku, ki spozna, da obstaja svet tudi zunaj njegove sobe in stanovanja. Ni vse v časti in slavi. Vprašanje pokorščine.

[audio:3-jeca_1.mp3]

Frančiškovo življenje:

F. Bevk, Brat Frančišek, 14-15.

Frančiškova želja, da bi planil v vrvež čudnih dogodivščin, se je izpolnila. Med četami asiških vojakov je šel nad Perugio. Vojska je bila poražena, Frančišek je bil vržen z drugimi vred v temnico. Kakor med dvema kamnoma je mlelo njegovega duha, ki je sanjal o zmagi in o slavi. Iz obilice pojedin je ugriznil v črno skorjo.
Ko je dvignil oči in videl sojetnike, je pogledal vase. Kaj si zapustil ti? Mladost, pojedine in pesmi, ničesar drugega. Sam si in tvoja potrtost je nečimrna.
Kakor da je poslan, da razvedri njihove duše, je vstala zlata misel iz njega. Zavrgel je spomin na prejšnje dni, zasmejal se je. Pesem je spreletela tišino, dovtip je prebudil ljudi. Jetniki so pozabili na bridkost…  Skrivnost veselega človeka v ječi jim ni bila do dna očita, a hvaležni so mu bili.
Le včasih so se Frančiškove oči uprle v daljavo. Kakor da vidi beg svojih sanj o slavi. Govoril je skrivnostne besede, ki so izvirale iz njegovega hrepenenja in iz sanj postati nekaj velikega. Smejali so se mu. Tedaj je vzkliknil nevoljen: “Ali ne veste, da me čaka velika bodočnost, da bo svet predme padel in me molil.”
Ko je bil čez leto dni sklenjen mir, se je Frančišek vrnil domov. Da dohiti vse zamujene radosti, se je z vso silo vrgel v življenje. Telesno zdravje je bilo po dolgih dneh vlažne ječe zrahljano, neredno življenje prvih ur svobode ga je zlomilo.