Danes sem se z nekaj duhovniki pogovarjal o že tolikokrat prežvečeni temi: VEROUK V ŠOLI.
V bistvu ni kaj razpravljati. Verouk sodi v župnišče, ker gre za pripravo na versko življenje. Smo pa prišli do ugotovitev, da bi v slovenski šoli še kako bila potrebna vzgoja za mir in nenasilje, poznavanje verskega okolja v katerem živimo (krščanstvo)1, pa tudi drugih religij, ki so prisotne v Evropi in svetu.
Na vprašanje ali sodi verouk v šole, lahko torej mirne duše rečem, NE!
V šole pa naj se vpelje reden predmet poznavanja verstev in etike, saj bo le tako naša slovenska družba stala inu obstala .
Kaj pa ti misliš?
__________________________- Gotovo je treba dati večji povdarek katoliški veri, ki je v Sloveniji večinska, ne smemo pa iti tudi mimo evangeličanske in pravoslavne veroizpovedi. [↩]
Jaz mislim, da verouk v šole ne sodi. Pač … verouk v našem pomenu besede (nauk o krščanstvu, etc.).
Sem pa mnenja, da našim šolam ne bi škodilo, če bi na urniku pridobile predmet o verstvih in religijah. Pač predmet, pri katerem bi se osvetlil pogled na vse religije (brez preferiranja), njihovo zgodovino, osvetlitev etičnih vprašanj, … – kakšen predmet v stilu tega sem sama v šoli pogrešala …
lp
A daughter of Eve
@A daughter of Eve:
Ja, to je gotovo. Splošno poznavanje verstev bi vsem koristilo.
Načeloma se strinjam!
Težavo pa vidim v tem, da so urniki naših šolarjev že tako preveč natrpani in bi vsak nov predmet pomenil “kapljo čez rob”, ali zmanjšanje ur na nekem drugem predmetu. Ve kdo, katerega bi lahko “žrtvovali”?
Vzgoja za etiko bi morala biti prisotna v vseh šolskih aktivnostih, o verstvih Evrope in sveta pa bi lahko nekaj izvedeli pri zgodovinskih in zemljepisnih temah. Če bi seveda bili “učitelji” teh predmetov sposobni pravilne predstavitve.
@bin:
Ja, s pomočjo obstoječih predmetov bi se lahko marsikaj “pokrilo”. Učitelji bi pač morali obiskati še kakšen seminar dodatnega izobraževanja, kjer bi osvojili potrebno znanje.
Ali pa se naredi nov predmet in ga poučujejo za to usposobljeni učitelji.
Ja, veliko možnosti, ampak …
Bistvenega pomena je izboljšanje poznavanja in razumevanja verskih kultur in okolja v katerem živimo.
Mogoče si spregledal, br. Janez, mojo skrb za zmernejšo obremenitev šolarjev.
Seveda bi bilo najbolje imeti nov predmet, ki bi ga poučevali “strokovnjaki”. Samo, kaj bi izločili – zmanjšali? Je v sedanjem programu kakšen predmet predimenzioniran?
@bin:
Ja, tega se zavedam. Potem bi bila potrebna preureditev učnega programa in predmetnika…
Ko sem jaz še hodila v OŠ, smo kar podrobno spoznali vsa verstva pri predmetu Etika in družba, kako je zdej s tem predmetom, pa nisem lih na tekočem… Verjetno pa je odvisno tudi od učiteljeve pripravljenosti poučevanja o verstvih.
Drugače pa sem ob branju tvojega prispevka prišla do nekega drugega “problema”. Že odkar se spomnim te debate o verouku v šoli, sem proti, ker se je meni zdel največji čar, da je popolnoma ločen od šole. In ne verjamem, da bi ga obiskovalo več otrok, če bi se dogajal v šoli. Vem pa, da se je kar nekaj duhovnikov zavzemalo, da bi verouk bil v šoli. Ampak kako bi lahko sploh prišlo do tega, če si med sabo niste ravno enotni?
lp, t.
@trmoglavka:
Saj v tem je ravno problem, ker nekateri ne ločijo med veroukom in poukom o verstvih in etiki.
Verouk je stvar Cerkve – torej naj bo v župniji, pouk o verstvih in etiki, pa je stvar države – naj bo v šoli.
Jaz osebno v svojem osnovnošolskem in srednješolskem šolanju nisem imel prilike spoznati osnov krščanstva… Sem pa redno hodil k župnijskemu verouku – tudi v času srednje šole – kjer pa sem se veliko naučil.
Pa še nekaj:
Ponekod imajo zaradi prostorske stiske in v blagor otrok, verouk tudi v šolskih prostorih in obratno. Obstajajo namreč tudi primeri, ko šolski pouk poteka v župnijskih oz. samostankih prostorih.
Samo to ni verouk v šoli 😉
To je le odraz sodelovanja med župnijo in občino.
Pride lahko tudi do takšne neusklajenosti, da se o verstvih učiš tako v šoli kot pri verouku. Ampak 2x baje ne škodi. 😉
Sem bila pa v srednji šoli (GŽ) pozitivno presenečena nad zelo objektivnim poučevanjem profesorja-duhovnika o verstvih.
vidim, da bom spet ven bodel s svojim mnenjem. Jaz sem namreč za verouk v šoli. Seveda kot izbirni predmet in na voljo za vse zainteresirane veroizpovedi. Tako kot je to rešeno v kopici razvitih evropskih držav.
Šola ali župnišče – prava reč, saj je samo prostor. Res ne vidim razloga, zakaj mora moj otrok še posebej v župnišče, v šoli je pa na voljo kup obšolskih aktivnosti, kot je denimo tenis, navijačice ali pa ponekod celo joga.
Žal pa za razliko od nekaterih komentartorjev ne morem reči, da bi si nekateri duhovniki ali celo Cerkev kot institucija pri nas zavzemali za to. Prej bi rekel, da Cerkev želi obdržati verouk v župniščih, ker ima večji vpliv na program.
Žrtve neurejenih razmer smo pa itak vedno otroci in njihovi starši.
Janez, tvoj argument, da sodi verouk v župnišče, ker gre za pripravo na versko življenje, zame ne zdrži. Priprave na versko življenje potekajo lahko marsikje, denimo tudi v družini. Pomembna je vsebina, ne lokacija. V prenekateri družini najdemo več Boga kot v nekaterih župniščih – ali torej takim otrokom ni potrebno hoditi k verouku v župnišče?
@Blitz:
Hm, ne vem, kako naj razložim.
Najprej bi ločil dvoje: VEROUK je predmet, nad katerim ima roko Cerkev. POUK O VERSTVIH (IN ETIKI) pa je v domeni države, ki bi ga morala vpeljati v šolski sistem – že v osnovni šoli.
Ker pri nas poznamo tako slavno ločenost Cerkve od države, je nemogoče, da bi Cerkev še naprej lahko nemoteno bdela nad programom šolskega predmeta VEROUK, zato naj le-ta ostane v okviru župnjske priprave na versko življenje.
Gotovo bi se v NORMALNI državi dalo urediti in poenotiti ta dva predmeta, ampak …
Upam, da sedaj razumeš moje pomisleke.
Se pa strinjam, da bi vse veroizpovedi morale imeti možnost predstavitve, ampak spet se pojavi problem ločenosti …
@Blitz:
Še to.
Seveda, starši in otroci pa nastradate, ker morate od Poncija do Pilata, da svoje otroke pripeljete skozi vse izobraževanje.
Janez, ločenost Cerkve in države je samo krovna izjava, bilo bi pa potrebno definirati, kaj to pomeni. Ne vem, jaz si težko predstavljam, da bi komu škodilo, če zadnjo uro pouka katehet (ni nujno duhovnik) prestopi šolski prag in poučuje verouk.
Žal pa si zlahka predstavljam, da to pri nas marsikoga moti – ker smo povampirjena družba. Ker pri nas veliko preveč komuniciramo s parolami, premalo pa z argumenti.
Svoj delež pri tem pa žal prispeva tudi slovenska Cerkev, ki vse prelahko zapravlja visok moralni ugled, ki ga je uživala še pred poldrugim desetletjem.
@Blitz:
Saj teoretično bi šlo, samo slovenska družba za to še ni dozorela.
Do takrat pa bodimo vsaj drugim za zgled … kar, žal, res nismo vedno.
@trmoglavka:
Zasebne šole imajo čisto drugačen položaj. Tam je verouk oz. Vera in kultura del šolskega predmetnika.
Vedno pa velja: bolje dvakrat slišati, kot nikoli.
Hmmm … jaz sem tudi za verouk v šolah. Strinjam se s Blitzom:
@Laurena:
Če bi to uspelo, bi bilo čudovito. Problem je, ker se takoj vsi pčtjo ogrožene, če kdo kaj takega predlaga …
Laurena, me veseli, da nisem osamljen v svojem fundamentalističnem mnenju.
Kar me pravzaprav preseneča, je to, da tudi veliko vernikov nasprotuje pouku verouka v šoli. Pa pravzaprav ne vem, zakaj, najbrž zaradi neke inercije.
Jaz bi pa rad tudi glasbeno šolo, (učenje igranja klavirja, violine …) v šoli! Zakaj bi vozil otroke okrog po mestu? Enega v glasbeno, drugega k gimnastiki, tretjega pa k verouku. Kar vse naj bo v šoli!
Pa smo tam, kjer ni muh …
bin, se strinjam, če ima šola primerne prostore na voljo, zakaj ne.
Problem bi se hitro pojavu, če bi vsi otroci želeli imeti verouk svoje veroizpovedi… Sicer je na srečo v Slo prisotnih malo le-teh in še te se gotovo ne pojavijo v vsakem razredu, a sem prepričana, da bi potem lahko raztegnili otrokov urnik na cel dan (prostorske stiske, zasedenost učiteljev le-tega itd.). In tudi vsaka šola ne bo zgradila igrišča za tenis, si nabavla vseh instrumenetov za glasbeno šolo itd. Pa smo spet na začetku… 🙁
Tako je, trmoglavka!
Na začetku. Pa še en problem bi se pojavil. Neenakopravnost državljanov. Neko mejo se mora postaviti, kdaj je treba “predmet” uvrstiti v šolski program.
In potem bi na eni šoli imeli enega prijavljenega učenca več, ki bi “prebil” mejo, na drugi pa ne. Pri več dejavnostih bi ista šola dosegla cenzus, druga ne. Kako bi se počutili starši, ki bi morali voziti otroke na sosednjo šolo k verouku, gimnastiki, … ? Pa samo za enega otroka razlike gre.
Nekoliko pretiran primer sem postavil, vendar pravice državljanov v podobnih primerih, (tudi ob večjih razlikah v številu prijavljenih) niso primerljive. Živimo pa v državi, ki naj bi zagotavljala vsem državljanom enake pravice!
bin, na to sem ti pa že enkrat odgvorjal. Gre za čisto teorijo in če bi tako razmišljali pri vsaki stvari, bi še vedno živeli v kameni dobi. Ker z vsakim delom nekomu naredimo krivico.
Zakaj imam jaz 300m do avtobusne postaje, prijatelj nižje ob ulici pa le 100? Predlagam ukinitev javnega prevoza.
Da dopolnim zgornji stavek – temu se reče teorija zafrkavanja.
In se znajdemo v začarenem krogu … :lol
Trenutno Slovenija še ni zrela za tovrstno sodelovanje, zato bom še naprej učil verouk v naših prostorih, tiste, ki bodo to hoteli. :plosk
Država pa mora urediti poznavanje različnih verstev in etike v šolah. In to seveda tako, da ne bodo še bolj obremenjevali otrok. :hmm
Saj se razumeva, blitz!
Kadar je tebi ugodno, bodo drugi že potrpeli, kadar se pa tebi “godi krivica”, je treba pa ukrepati. (Ne zameri, malo pikrosti ne škodi!)
br. janez, se bojim, da naša država niti pouka o verstvih in etiki ni sposobna neobremenjeno uvesti. Resno. Žal. Težko bo tako pripraviti program, še težje pša najti neobremenjene učitelje.
@Blitz:
:hmm ja, to je pa realna situacija …
Vidiš kakšno rešitev? 😕
kratkoročno ne. Dolgoročno pa uštimati šolstvo, potem bo pa trajalo tri generacije, da stare zamere in posledično kalimerovstvo počasi padejo pod kritično mejo.
Sama sem ob Crnkovičevi kolumni že pred slabe pol leta razmišljala o uvedbi verskega pouka v javne šole. Če sem čisto iskrena – po dobrih izkušnjah s predmetom Vera in kultura v gimnazijskih letih bi z veseljem sprejela podoben predmet v zadnji triadi OŠ ali SŠ.