V teh dneh z vami1 v okviru priprave na Slovenski evharistični kongres razmišljam o »pogojih za dejavno sodelovanje« pri zakramentu evharistije. Prisluhnimo sedaj, kaj pomeni »Najtesnejše prijateljstvo z Jezusom«.
Za lažjo predstavo poglejmo primer kruha. Kako pridemo do kruha? Potreben je dolg proces priprave. Najprej je treba zorati zemljo, v katero potem lahko posejemo pšenico, ki mora dozoreti. Na vrsto pride žetev in mletje v mlinu, da dobimo moko iz katere lahko zamesimo testo. Testo damo v peč in dobimo kruh primeren za jed.
Danes se ustavimo pri petem koraku: mesiti testo.
Kdor še ni poskusil mesiti testa, težko ceni to delo. Dasiravno se zdi, da je to nekaj preprostega, je mesenje testa zahtevno opravilo. Potrebno je pripraviti primerno zmes moke in vode, potem pa usmeriti vse sile v gnetenje, stiskanje, mesenje, … Moka se ovija okoli prstov, kot bi hotela spoznati vsak košček naših rok. Ko postane testo povezano, je pripravljeno za nadaljnjo obdelavo.
Da bi mogli tvorno in dejavno sodelovati pri bogoslužju in drugih dejavnostih v župniji se je potrebno tudi izobraževati in oblikovati. Obstaja kar nekaj tečajev, bodisi za bralce bodisi za druge sodelavce. Najpomembnejše pa je povezanost z Jezusom. Privzgojiti si moramo čut za odnos do Najsvetejšega zakramenta, v prijateljsko srečanje z Njim.
Pomenljiva je izkušnja sv. Janeza Vianneya, ki je večkrat opazil možakarja, ki je stopil v cerkev in nepremično zrl v Najsvetejši zakrament. Nekoč ga je vprašal, kaj počne in možakar mu je odvrnil: »Jaz gledam njega, on pa mene!«
Kako preprosta in obenem velika vera. Ali se znamo tudi mi zazreti vanj, ki nas čaka? Samo v tesnem prijateljstvu z Jezusom, bo naše delovanje obrodilo sadove.
Poslušaj:
__________________________- Duhovna misel na Radiu Ognjišče. [↩]
