Na enem izmed blogov sem zasledil zanimivo debato o tem, ali je Cerkev verska skupnost ali servis. Po definiciji je Cerkev občestvo verujočih, Kristusovo skrivnostno telo. Seveda pa le-to deluje v nekih družbenih okvirih.
Sam lahko rečem, da je Cerkev vsekakor skupnost, ki pa se združuje okoli krajevnih centrov (župnij in drugih verskih središč), kjer na različne načine tudi deluje (karitas). Glede bogoslužnih obredov pa lahko samo rečem, da jih poskušam vedno opravljati skrbno in karseda razumevajoče.
Cerkev je servis kvečjemu v tem, da je na voljo vsem, tudi tistim, ki niso krščeni. Naša vrata so odprta vsakomur, ki le ne povzroča nemirov in ne moti ostalih pri sodelovanju v verskih obredih.
Sicer pa je priporočeni dar za sv. mašo 17 € – po vsej Sloveniji. V kakšni bolj oddaljeni cerkvici pa je 19 €, še za pot zraven.
Lepo, da si me našel. Saj Te lahko tikam, ali ne? Na blogu se še celo s penzionisti tikamo.
Moram priznati, da sem bil nad debato pri meni razočarana – očitno večina komentatorjev Cerkev vidi kot servis, meni se pa to zdi do vernikov žaljivo. Češ, naj izobesijo cene, pa bomo pač plačali.
Resnici na ljubo ponekod res deluje kot servis ali pa je vsaj tako videti.
Pozdravljen br. Janez!
Lepo, da imamo sedaj tudi strokovno podkovanega pripadnika cerkve, ki spremlja našo debato. (Vsaj predvidevam tako.) Mogoče se bo pa marsikatera na videz nelogična ali celo ne pravilna “aktivnost” cerkve pokazala v drugačni luči. Če boš le pripravljen “obrazložiti”, kaj mi laiki napačno vidimo in razumemo.
Upam na uspešno in strpno sodelovanje. 🙂
@Blitz:
Seveda se lahko tikamo…
Komentarji so pa res velikokrat odraz tega, kako ljudje vidijo Cerkev … Velikokrat je to slika vpliva medijev, včasih pa, žal, tudi slika dejanskega delovanja Cerkve. 🙁
@bin:
Po svojih močeh skušam odgovarjati na vsakršna vprašanja obiskovalcev, kar se v preteklih prispevkih in komentarjih tudi vidi…
br. Janez, prav na istem blogu je danes padel komentar o tem, kako Cerkev komplicira za botrstvo, ker pač nismo redno pri maši in ne mečemo denarja v košaro.
Mene bi pri tem zanimal nekoliko drugačen pogled – kako se počuti duhovnik, ko opravlja obred, ki ga udeleženci ne jemljejo resno. Ali je to cirkus? Ali ne žali duhovnika, da denimo boter povsem zavestno krivo prisega? Ali pa gre le za malenkost, s kakršnimi se ljudje itak srečujemo vsak dan – saj vsi kdaj kaj požremo.
@Blitz:
Najbolj se to pokaže pri kakšnem pogrebu, ko ljudje topo gledajo predse in ne vedo, kako bi odgovarjali …
Sicer pa skušamo duhovniki ljudem čim bolj približati dogajanje in jim pomagati v tovrstnih stiskah, ko ne vedo točno kaj in kako bi naredili.
Vse pa temelji tudi na osebni odgovornosti in zrelosti. Če nekdo izjavi, da je primeren za botra (ali kaj podobnega), tega ponavadi ne preverjamo.
Kaj je to primerno, pa …
Ali si kristjan s tem ko si krščen, ali s tem, ko živiš po krščanskem nauku?
To, br. Janez, kar (se) sprašuješ na koncu odgovora blitzu, tudi meni ne da miru. Uradno stališče katoliške cerkve na slovenskem, je nedvomno bližje prvi trditvi. Uspešno delovanje cerkve kot skupnosti, pa je po mojem mnenju vezano na prepričanje in življenje po tem prepričanju, kot pri vseh drugih “ideologijah”. Kdo je “poklican”, da postavi stvari na pravo mesto?
@bin:
Hja, uradno stališče Cerkve se bolj nagiba k drugemu. Torej tisti, ki dejansko živi po krščanskem nauku, lahko opravlja v Cerkvi razne službe (botrstvo), v nasprotnem primeru pa morajo duhovniki iti ljudem naproti (zamižati na eno oko) in dopustiti, da je nekdo npr.: boter kljub temu, da ne živi ravno v skaldu s krščanskim naukom, je pa krščen in birman …
Težko je potegniti črto.
Verjetno veš več od mene, br. Janez, o uradnih stališčih cerkve. Vendar mislim, da moramo potegniti vsaj rahlo črto med načeli in predpisi. Mogoče sem se prej napačno izrazil. Beseda stališče ni ravno “tisto”, kar sem mislil. Hotel sem opozoriti na to, da je formalno (po cerkvenih predpisih), kristjan tisti, ki je bil krščen. Načelno pa, tudi pri višjih cerkvenih dostojanstvenikih tisti, ki se trudi živeti po veri.
Kdo smo potem kristjani? Samo krščeni, samo dejavni, “presek”, ali celotna množica?
No, uradno je pa tole, iz Kompendija katekizma katoliške Cerkve:
In sedaj je treba to pretočiti v življenje …
Iz SSKJ:
pripadati -am nedov. (a a)
3. biti vključen v kako skupnost: pripadati malemu narodu, delavskemu razredu / on ne pripada nobeni stranki ni član
nobene stranke; pripadati tajnemu združenju / pisatelj pripada mladi generaciji / pripadati določeni veri
Kako druge vere gledajo na tako “prisvajanje” pripadnosti? Nekdo, ki se je zavestno odločil za drugačno vero, vseeno pripada katoliški cerkvi?
Kaj pa 177. in 227. člen? Nekako bolj odgovarjata na moje vprašanje. Vsaj meni se tako zdi.
Mogoče izgleda kot provokacija, a je le iskanje!
Kot sem rekel, težko je potegniti črto.
Na koncu je glavno merilo posameznikova odločitev.
Zakramenti, ki jih prejmemo so vidna znamenja nevidne božje milosti, ki jo lahko sprejemamo in iz nje živimo, ali pa ne.
No, in kdor poglablja in živi iz teh zakramentov je po moje “pravi”, dejavni kristjan.
Aja, zdaj sem se spomnil na Jezusovo priliko o sejalcu oz. semenu, ki pade v dobro zemljo, ob pot med trnje,… Tako smo tudi kristjani različnih “kakovosti”, pa vendar vsi kristjani.
Lepa prilika, tole o sejalcu.
Kot vse Jezusove prilike. Kako pa potem poskrbi sejalec, da zrno, ki je padlo na plodna tla obrodi stoteren sad? (Saj na taki zemlji kali in raste tudi plevel, ali seme drugega sejalca.) Kadar ta zemlja ni njegova last. Je skupna “last”, ali celo last nekoga drugega. Glede plevela ni nujno problem. Toda kaj je to, plevel? Glede semena – rastline drugih sejalcev, pa sem prepričan, da jih na skupni zemlji, nima nihče pravice “črtiti”!
Ena lepa pesmica o Cerkvi. Od Johna Michaela Talbota.