Gospodov dan je zažarel v vsej svoji lepoti … in gorkoti. Vroče je. Duhovne vaje pa nemoteno potekajo.
Vsaka poklicanost je pridobitev nečesa in odpoved nečemu, glavno poslanstvo duhovnika pa je biti z Jezusom. On je izbral svoje učence in jih peljal s seboj na goro, da bi videli njegovo veličastvo … Ni izbral samo enega, izbral je tri … Tudi kot duhovnik ne bom sam. Povezan bom s celotnim duhovniškim bratstvom, prezbiterijem … In vse je poklical Gospod … »Gospod mi je dal brate,« je rekel že sv. Frančišek. Zavedati se moram, da je Kristus tisti, ki združuje, hudič (diábolos) pa tisti, ki ločuje …
Učenci so bili izbrani, potem pa so se vzpeli na goro … Pot na goro predstavlja napore, ki se pojavijo v življenju … brezvoljnost, brezvetrje, nenavdušenost – biti brez Duha … Ko pa prideš na vrh gore, se ti razširi obzorje. Vidiš stvari, ki jih prej nisi videl.
Pot je nesmiselna brez cilja – brez Kristusa! Krščanstvo pa ni samo smer poti, saj je Jezus pot. Slediti Kristusu, vendar ne sam, ampak v druščini, skupaj z drugimi …
Popoldne smo vsi diakoni sodelovali pri slovesni maši, ki jo je daroval škof Metod in se tako na konkreten način povezali v duhovniško bratstvo.
