Gospod naj ti podari mir!
Kaj bi napisal v svojo oporoko?
Ne mislim na tisto uradno oporoko, ki jo napišemo pri notarju in v kateri določimo, komu bomo zapustili stanovanje, avto, knjige ali kaj drugega, kar smo v življenju zbrali. Mislim na neko drugo oporoko, ki je ne napišemo na papir, pa jo vendarle vsi pišemo – vsak dan, s svojim življenjem, s svojimi besedami, dejanji, odnosi in odločitvami.
Kaj bo ostalo za menoj?
Vsak izmed nas namreč nekaj pušča za seboj.
Kajti tudi mi ves čas pišemo svojo oporoko. Ko se zjutraj srečamo z ljudmi, ko se pogovarjamo s sobrati, domačimi ali prijatelji, ko imamo opravka z nekom, ki nam ni simpatičen, ko se odločimo pomagati ali pa se obrnemo stran, vedno nekaj pustimo za seboj. Človek lahko pozabi naše besede, morda pozabi tudi naše ime, vendar pogosto ne pozabi občutka, ki smo mu ga dali ob srečanju.
Ne pišemo torej svoje oporoke s peresom, ampak s svojim življenjem.
In prav s to mislijo vstopamo tudi v to številko Brata Frančiška.
V rubriki Frančiškova duhovnost se ob 800-letnici Frančiškovega transitusa srečujemo prav z njegovo Oporoko. V njej bomo še globlje odkrivali, zakaj je Frančišek tako vztrajal, da bi bratje Vodilo vedno brali skupaj z Oporoko, saj je želel, da bi v Vodilu prepoznali življenje po evangeliju, v Oporoki pa duha, iz katerega naj bi to življenje živeli. Oporoka nas zato ne vodi predvsem v razpravljanje o posameznih določilih, ampak nazaj k bistvenemu vprašanju: kako evangelij zares postane življenje.
V rubriki Korenine naše vere nadaljujemo pot ob Frančiškovem prehodu iz zemeljskega življenja v večnost. Tokrat bomo pogledali njegove zadnje trenutke skozi pripovedi njegovih prvih življenjepiscev.
Pot nas bo vodila tudi v Sveto deželo, kjer bomo z očakom Abrahamom nadaljevali romanje po svetopisemskih krajih. Njegova pot je tudi naša pot vere – pot človeka, ki se odpravi, čeprav še ne ve povsem, kam ga Bog vodi. Ob Abrahamu tako lahko ponovno odkrivamo kraje in zgodbe, ki so zaznamovali zgodovino odrešenja.
Pomemben del številke je namenjen tudi mladim in življenju našega bratstva. V Assisiju se je zbralo veliko mladih iz različnih delov Evrope, ki so skupaj molili, se srečevali in razmišljali o svoji poti. Ob tem odmeva spodbuda papeža Leona XIV.: »Pojdi!« – pojdi na pot, pojdi med ljudi, pojdi na obrobje in ne boj se živeti evangelija tam, kjer je najbolj potreben.
V reviji bomo našli tudi poročila o življenju naših bratov in sester, srečanjih in dogodkih, ki kažejo, da Frančiškova karizma ni nekaj, kar bi ostalo samo v knjigah. Živi se na srečanjih, pri skupni mizi, v pesmi, molitvi, služenju in v preprostih trenutkih, ko se ljudje srečajo kot bratje in sestre. Tudi praznovanje Frančiškovega jubileja, srečanja OFS in različni dogodki, opisani v tej številki, so na svoj način nadaljevanje njegove oporoke.
Ob vsem tem pa ostaja vprašanje, ki ga Oporoka polaga tudi pred vsakega izmed nas: Kaj bom zapustil jaz?
Ko bomo nekoč odšli, ne bomo mogli s seboj odnesti ničesar od tega, kar imamo. Ostalo bo samo tisto, kar smo podarili. Ostale bodo besede, ki smo jih izrekli, odnosi, ki smo jih gradili, ljudje, ki smo jih sprejeli, in dobro, ki smo ga naredili.
Frančišek nam je zapustil evangelij, bratstvo, uboštvo, ljubezen do Cerkve in pesem stvarstva. Predvsem pa nam je zapustil zgled človeka, ki je znal svoje življenje izročiti Bogu in bratom.
Morda je zato najboljša oporoka tista, ki je sploh ne napišemo. Tista, ki jo vsak dan pišemo s svojim življenjem. Naj bo dobra.
Vse dobro! ((Revijo Brat Frančišek lahko preberete tudi na svetovnem spletu.))
