Gospod naj ti podari mir!
To leto nas vodi po poti posebnega spomina. Osemsto let je minilo od transitusa sv. Frančiška Asiškega. Osemsto let od večera, ko je na goli zemlji, razbremenjen vsega, izročil svojega duha Očetu. Njegov odhod ni bil poraz, temveč dopolnitev poti. Ni bil konec, temveč prehod.
V tej številki se zato večkrat ustavimo ob skrivnosti smrti in vstajenja. Ne zato, ker bi hoteli zadrževati pogled v minljivosti, ampak ker prav tam vera dozori. Frančišek nas uči, da se vera izostri v krhkosti. Ko odpade vse, kar je zunanje, ostane zaupanje. Preprosto, otroško, radikalno zaupanje v Boga, ki je Življenje.
V rubriki Frančiškova duhovnost premišljujemo o veri – o veri, ki smrt poimenuje sestra. To ni romantična podoba, temveč sad globoke notranje svobode. Kdor ničesar več ne poseduje, se mu tudi življenja ni treba oklepati. Vse je dar. In dar je mogoče izročiti nazaj.
V katehezah za marec in april smo postavljeni pred dve temeljni drži: umiranje sebi in vero v vstajenje. Obe spadata skupaj. Brez vsakdanjega odpovedovanja lastnemu egu ni vstajenjskega veselja. In brez upanja v vstajenje je križ nesmiseln. Frančiškova pot je pot prehoda – pasha. Pot, na kateri se izgubljeno življenje najde v Bogu.
V tem duhu nas nagovarjajo tudi dogodki, ki jih napovedujemo: duhovne vaje, študijski dnevi, skupna praznovanja – vse to niso zgolj termini v koledarju, so priložnosti za poglobitev bratstva. Še posebej bo letošnji 4. oktober zaznamovan z obletnico transitusa. Naj ne bo to le spomin na zgodovinski dogodek, temveč povabilo k osebnemu premiku: k večji preprostosti, k spravi, k miru, k poglobitvi vere.
Ganljivo pričevanje iz Gorice, kjer so se ob jaslicah srečali ljudje različnih kultur in verstev, nas spominja, da Frančiškov duh presega meje. Jaslice govorijo jezik, ki ga razume vsak človek: Bog postane majhen. In kjer je Bog majhen, tam ni prostora za prevlado, temveč za srečanje.
Tudi romanja – po Poti svetega Frančiška, v Sveto deželo, v kraje, kjer se je Beseda utelesila – so znamenje, da vera ni statična. Vera je hoja. Včasih naporna, včasih tiha, a vedno usmerjena k Očetu.
Ko prebiramo različne prispevke te številke, se lahko vprašamo: kaj v meni še potrebuje prehod? Česa se oklepam? Kje me je strah? In kje me Gospod vabi k večjemu zaupanju?
Frančišek je ob koncu rekel: »Začnimo, bratje, služiti Gospodu Bogu, kajti doslej smo malo ali nič napredovali.« Morda je to najbolj primerna drža tudi za nas v tem jubilejnem Frančiškovem letu. Ne samozadostnost, ampak začetek. Ne občutek, da smo že dosegli, temveč hvaležna pripravljenost, da naredimo korak naprej.
Naj nas vera, ki se ne boji križa in ne beži pred smrtjo, vodi v svobodo Božjih otrok. In naj bo vsaka naša pot – osebna in skupna – prežeta z mirom, ki ga je Frančišek želel vsakemu človeku.
Vse dobro! ((Revijo Brat Frančišek lahko preberete tudi na svetovnem spletu.))
