V času izolacije zaradi koronavirusa, so me poklicali z radia Ognjišče, da bi se oglasil za rubriko “Ostanimo povezano občestvo”.
Nastal je spodnji prispevek.
Pozdravljeni!
Ravno danes je že 40. dan odkar so naše cerkve zaprte oz. se sv. maše obhajajo brez ljudstva. Kot da je znotraj letošnjega postnega in velikonočnega časa še en dodatni čas, za katerega ne vemo, kdaj se bo končal.
Kakorkoli, vmes smo obhajali veliko noč, Jezus je vstal, Jezus živi, aleluja!
Kljub zaprtim cerkvam, lahko spremljamo prenose sv. maš po radiu, televiziji prek interneta.
Vendar nekaj manjka! Samo duhovniki smo udeleženi pri lomljenju kruha, ostali imate na voljo le duhovno obhajilo.
Ali ni to zanimivo izhodišče za razmislek o današnjem evangeljskem odlomku?
Farizejski učitelj postave Nikodem se je srečal z Jezusom, ki mu je razlagal o ponovnem rojstvu. Ni mu šlo v glavo, kako naj bi to izgledalo, ni si znal predstavljati. In Jezus mu začne počasi odstirati pomen ponovnega rojstva iz vode in duha.
Vode in duha. Takoj se spomnimo, da smo bili pri sv. krstu obliti z vodo, maziljeni s sv. krizmo in smo prejeli trojno službo oz. poslanstvo: duhovniško, kraljevsko in preroško. S krstom smo bili prerojeni, postali smo del Kristusovega skrivnostnega telesa – Cerkve (z veliko začetnico).
Po zakramentih med nami deluje Bog. So vidna znamenja nevidne božje milosti.
Potrebno je torej, da ozavestimo to svoje prerojenje, da smo del nečesa večjega, da smo rojeni iz Duha.
Sveti Duh, Gospod, ki oživlja, ki je bil vdihnjen človeku ob stvarjenju; ki je nekoč govoril po prerokih, sedaj pa poživlja in navdihuje, napolnjuje s svojimi darovi in obuja sadove.
Taisti Sveti Duh, ki ga je Jezus obljubljal svojim apostolom in jim ga vdihnil ob velikonočnem snidenju; ki so ga skupaj z Marijo prejeli ob rojstvu Cerkve na binkoštni dan.
V tem Duhu se napajamo v njegovih darovih – modrosti, vednosti, umnosti, svétu, môči, strahu Božjem in pobožnosti – darovih, ki nas navdušujejo, ki nas odpirajo za dobro, ki v nas obrodijo sadove: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestobo, skromnost, zdržnost, čistost.
Kako pomembne so te kreposti v tem času izolacije!
Jezus pa nadaljuje svojo razlago Nikodemu še z eno podobo. Spomni ga, da so Izraelci na poti skozi puščavo, iz dežele sužnosti proti obljubljeni deželi, zaradi svojega negodovanja in godrnjanja zoper Gospoda, bili kaznovani s strupenimi kačami. Kača je v svetem pismu podoba hudega duha, kačji piki oz. ugrizi pa potemtakem podoba greha.
Izraelci so bili rešeni, ko so svoj pogled uprli na bronasto kačo, ki jo je Mojzes naredil in povzdignil. Kdorkoli je pogledal vanjo, je bil rešen.
Kristjani smo na svoji poti iz sužnosti greha proti svobodi božjih otrok večkrat lahko žrtve negodovanja in godrnjanja, splošnega nezadovoljstva, nerganja, … skratka podležemo grehu (kačjim ugrizom). In Jezus je šel za nas na križ – je bil povzdignjen – da bi bili mi rešeni. Pravi, da ima »vsak kdor veruje vanj, večno življenje«.
Sedanji čas izolacije je torej priložnost, da svoje življenje postavimo v nov okvir oz. pogledamo na svoje življenje izven okvirja. V luči Jezusovega vstajenja in njegovega odrešenjskega daru, je namreč vse ostalo zanemarljivo. Usmerimo svoj pogled vanj in naše življenje bo imelo nov smisel.
Gospod je res vstal, aleluja!
