Ali je kateri mesec bolj človeški kot december? Vsa ta obdarovanja, od Miklavža do Božička in še novoletna; vse lepe besede ob božičnih praznikih in voščila ob novem letu …1
Pa je v resnici vse tako lepo?
Ali si v resnici vzamemo čas za drugega, za človeka?
Ali nas tekanje od trgovine do trgovine v resnici zbližuje med seboj?
Ali so prazniki v resnici pogojeni s številom daril in lepih besed, ki so nam podarjene?
Ali v tem adventno-predbožičnem vrvežu sploh še uspemo prisluhniti in slediti svojim pričakovanjem in željam?
Morda bi morali preiti k bistvu. Jezus sam nam je pokazal, kaj pomeni praznovati, kaj pomeni biti blizu. Za nas je namreč postal človek. On, Bog, je za nas postal nebogljen otrok. Otrok, ki ga lahko vzamemo v naročje in se mu šepetajoče dobrikamo.
Jezus sam nam je torej pokazal, kako se približati drugemu in kako se pustiti približati.
Sprejemati vse, samo zato, ker so ljudje, tako kot mi.
In kako naj to naredimo?
»Nič lažjega. Pojdi z mano,« bi rekel Melkijad.
Začni doma. (Uff, zakaj sem spraševal.)
S starši se pogovori o prihajajočih praznikih, kaj bi bilo treba še pripraviti, kaj lahko prevzameš sam … Sprejmi jih kot tiste, ki jim je mar zate in ti želijo najboljše, samo tega ne znajo vedno pokazati.
Z brati in sestrami naredite načrt, kako boste še posebej razveselili starše. Na ta način se boste bolj povezali tudi med seboj.
S sošolci in prijatelji predebatirajte svoj odnos do drugačnih, do drugih, do sebe, do praznovanja, do Boga.
S skavti poiščite načine, kako bi lahko v svoji okolici razveseljevali tudi manj opazne oz. obstranske ljudi.
Na tak način bo letošnje praznovanje gotovo bolj doživeto in polno, prazniki pa ne bodo prazni. Vsak pogled, vsaka roka, vsak nasmeh, ostanejo v srcu in grejejo tudi v najbolj mrzlih dneh praznine.
Kar je v srcu, ostane za vedno.
Naj adventno pričakovanje božičnega dogodka izzove v nas odločenost, da želimo narediti nekaj več, da želimo narediti korak naprej v odnosu do ljudi, ki jih srečujemo na življenjski poti.
Ja, treba je biti bolj človek, bolj človeški, in to svojo človeškost pokazati tudi tistim, ki se obnašajo nečloveško, samo zato, ker so ljudje, tako kot mi.
Torej, če nimaš staršev, če se ne družiš z brati in sošolci, če nisi skavt, zate december ne obstoja. Zakaj potem sploh okrasim hišo s smrečjem in lučkami, zakaj potem sploh postavljam in okrasim božičnp drevo?
Se ti zdi, da življenje ZASE ni življenje? :hmm
@1tastar:
V vsakem primeru obstaja nekdo, ki ti je blizu, ali pa naj bi ti bil blizu, ki bi ga bilo treba razveseliti, se z njim pogovoriti, pa če je le sosed ali poštar.
Seveda pa je tudi vsak kot posameznik pomemben dejavnik življenja, ki ga živi. V prvi vrsti mora vsak biti zadovoljen s samim seboj. :mah
Hvala za spodbudo.
Skladba je pa prav odlična. Ne vem zakaj jo tako malo vrtijo po radiu.
@Aleš:
Ja, čeprav je že kar nekaj let na sceni, je še vedno aktualna in sporočilna.
Tale človeški mesec je res človeški … Po moje smo v teh temnih dneh še bolj čustveni, še bolj nesrečni včasih, morda manj razumni …
Če znamo svoja pričakovanja usmeriti, lahko iz takega meseca prav lepe stvari odnesemo …
Mesec z najmanj svetlobe je hkrati mesec začetka svetlobe!
Vse dobro! :saint
@Ana od srca:
Res je. Lepo praznovanje želim vsem v vaši družini! :mah