Letošnji Blog Action Day je zaznamovan z revščino.1
V tem razmišljanju bom skušal podati svoj pogled na revščino, ki je danes kar močno prisotna v svetu. Pa sploh nimam v mislih revščine v smislu pomanjkanja materialnih dobrin, ampak pomanjkanje zaupanja vase, pomanjkanje medsebojnega sodelovanja in spoštovanja.
V svetu je veliko nestrpnosti, ki je pogosto posledica revščine na področju spoštovanja človekovega dostojanstva.
Pojem revščine mi je blizu tudi zato, ker sem kot redovnik frančiškan obljubil živeti v uboštvu. In kaj je uboštvo?
Uboštvo ni samo življenje brez osebne lastnine, ampak je tudi življenje v zaupanju v božjo previdnost, v to, da Je Bog tisti, ki mi daje vse kar imam.
Če bi vsakdo imel v svojem srcu še prostor za spoštovanje drugih, bi bilo na svetu tudi manj materialne revščine.
__________________________
Ni duševna revščina posledica revščine. Po navadi je obratno :vdaja
@1 tastar:
Ja, če bi bilo med nami več solidarnosti, ne bi bilo toliko pomanjkanja in posledično bi bili ljudje bolj zadovoljni.
Vsekakor pa je težko priti do dna problema. :joj
Tole mi je “sedlo” ko praviš: “življenje v zaupanju v božjo previdnost”. Premalo zaupamo. A veš, da je moj najčljubši svetopisemski odlomek: “Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one?” Mt 6,26
Vendar nisem priepričan, da je Jezus mislil, naj samo malo “letamo” okoli, nič ne delamo in čakamo, da nas Nebeški Oče nahrani. Ali kako?
@Aleš:
Ja, tudi Mt 10,5-15 lepo pove, da je delavec vreden svoje hrane. Torej tisti, ki dela. In sv. Pavel tudi: “Kdor noče delati, naj tudi ne je!” (2 Tes 3,6-15).
Zelo lepo!
V resnici je v srcu to, kar imamo …
Tako je lahko bogat človek tisti, ki materialno komaj preživi.
Rada se spomnim zgodbice, ne vem, morda sem jo brala kje pri materi Tereziji … Vsekakor se je zgodilo tam nekje v Indiji …
Ponoči pride na postajo neka mama s kupčkom otrok. Umijejo se pod pipo, pojejo, se smejejo in potem poleželjo po tleh – kaj ti noč je …
In ja, sv. Frančišek je velik izziv – in stalno lahko iščemo ravno pravo mero tega, kar resnično potrebujemo.
Veliko je spotikanja drug ob drugega …
Vse dobro! :mah
Ko je bilo moderno reči “kdor ne dela, naj ne je”, se je v resnici uveljavilo načelo, ki je v uporabi še danes “KDOR NE DELA, NAJ VSAJ JE”
Potem pa na TV nabirajo prispevke za ljudi, ki so po presoji novinarjev blazno potrebni solidarnosti :phe
Kot da na terenu ne bi imeli socialnih služb, Rdečega križa in Karitasa, ki (verjetno) bolje poznajo stanje. Spomnim se, da je pred 50 leti župnik na prižnici objavil, če je treba komu pomagati, čeprav je bil tudi on bolj ali manj “TV voditelj” :ups
@Ana od srca:
Velikokrat je dovolj, če znamo gledati z odprtim srcem.
@1tastar:
Sam imam izkušnjo, da tisti, ki res potrebujejo pomoč, tega ne bodo razglašali na veliki zvon.
Velikokrat pridejo ljudje, z najrazličnejšimi materialnimi potrebami in že na vratih molilijo pred seboj na tone raznih dokumentov in papirjev, ki jim “dovoljujejo” pomoč ipd. Ampak, ko jm namesto denarja ponudiš hrano, se takoj obrnejo. Oni želijo in vidijo le denar :$
Brat Janez! 🙂
En tastar!
Imaš prav. Jaz osebno bi zelo zelo težko prosila. In ko smo bili proti koncu meseca brez denarja in nismo mogli kupiti mleka in kruha, smo pač spraznili kote omar do konca, našli kakšne pozabljenje makarone …
Predvsem mi je pa pomemben občutek, da smo potrebni tega, da vse izpraznimo, iz omar, iz denarnic, iz duš … da smo potem resnično novi, čisti …
Hudo bi pa bilo, če bi morali dan za dnem gledati, kako bomo preživeli …
Vse dobro! :saint