Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.
Kjer je dvom, naj prinašam vero.
Kjer je zmota, naj prinašam resnico.
Kjer je obup, naj prinašam upanje.
Kjer je žalost, naj prinašam veselje.
Kjer je tema, naj prinašam luč.
Učitelj, naj se ne trudim,
da bi me drugi tolažili,
ampak naj sam tolažim;
da bi me drugi razumeli,
ampak naj sam razumem;
da bi me drugi ljubili,
ampak naj sam ljubim.
Kajti ko dajemo, prejemamo;
ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
in ko umremo, vstanemo v večno življenje. Amen.
To molitev vsi pripisujejo sv. Frančišku, čeprav je nastala šele v začetku 20. stoletja. Njen avtor je najverjetneje duhovnik Esther Bouquerel (1855-1923), urednik revije La Clochette (Zvonček), kjer je bila natisnjena v decembrski številki leta 1912, na strani 285. Originalno besedilo je v francoščini.
Molitev je bila leta 1915 poslana v francoščini papežu Benediktu XV. in naslednjega leta je bila v italijanščini objavljena v L’Osservatore Romano (vatikanski dnevni časopis). Leta 1920 je francoski frančiškanski duhovnik natisnil to molitev z naslovom “Molitev za mir” na hrbet podobice sv. Frančiška, brez pripisa, kdo je avtor. Med obema svetovnima vojnama je molitev krožila po Evropi in bila prevedena v angleščino. Prvič je bila molitev pripisana sv. Frančišku leta 1927. To je storilo francosko protestanstsko gibanje (Les Chevaliers du Prince de la Paix – Vitezi princa miru), ki ga je ustanovil Étienne Bach (1892-1986).1
Sama molitev nas pripravlja na to, da bi vedno bolj postajali orodje miru v božjih rokah.
__________________________- Več o tem lahko preberete tukaj: https://www.franciscan-archive.org/franciscana/peace.html [↩]
Živijo,
zakaj pa jo pripisujejo sv. Frančišku?
@Laurena:
Ker je zvesta Frančiškovemu stilu molitve in predanosti Bogu.
Natisnili so jo pa na hrbtno stran podobice s sv. Frančiškom in …
Ali ima tudi v francoščini obliko peščene ure? :plosk
@1tastar:
Seigneur, faites de moi un instrument de votre paix.
Là où il y a de la haine, que je mette l’amour.
Là où il y a l’offense, que je mette le pardon.
Là où il y a la discorde, que je mette l’union.
Là où il y a l’erreur, que je mette la vérité.
Là où il y a le doute, que je mette la foi.
Là où il y a le désespoir,
que je mette l’espérance.
Là où il y a les ténèbres,
que je mette votre lumière.
Là où il y a la tristesse,
que je mette la joie.
Ô Maître, que je ne cherche pas tant
à être consolé qu’à consoler,
à être compris qu’à comprendre,
à être aimé qu’à aimer,
car c’est en donnant qu’on reçoit,
c’est en s’oubliant qu’on trouve,
c’est en pardonnant qu’on est pardonné,
c’est en mourant qu’on ressuscite à l’éternelle vie. Amen.